Jedro

Tožeča stranka s predlaganimi dokazi ni izkazala, da bi bila njena nepremičnina razlaščena ter bi na podlagi posamičnega razlastitvenega akta lastninska pravica njenega prednika prešla v državno (javno) lastnino. Posledično tudi ni relevantno, ali je bil razlastitveni namen izvršen ali ne, saj sploh ni mogoče govoriti o razlastitvenem namenu. Člen 111. ZUreP-1, ki določa postopek deekspropriacije, to je vrnitve razlaščene nepremičnine, pridobljene z razlastitvijo, zato ne more priti v poštev. Naznanilni list, na katerega se sklicuje tožeča stranka, namreč ni akt razlastitvenega pač pa katastrskega postopka. Naznanilni list tudi ne šteje kot konkretni in posamični akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki jo ureja upravno pravo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo A.A. za vrnitev lastninske pravice na delu nekdanje parc. št. 861/2 k.o. ... oziroma delu sedanje parcele št. 873/3 k.o. ... (1. točka izreka); ter zavrnil predlog za postavitev izvedenca geodeta (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila zahtevo za vrnitev nepremičnine v skladu s 111. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in navedla, da je bila v letu 1957 odvzeta njenemu očetu B.B. na podlagi "poprave zarisa mejne črte" in zarisana pot parc. št. 873/3, ki se je po naznanilnem listu št. 4 z dne 21. 5. 1957 povečala iz 212 m2 na 665 m2, vendar se pot preko odvzetega zemljišča ni nikdar uporabljala, ves čas je stanje v naravi enako - odvzeti del parcele je travnik, ki ga vzdržuje in uporablja vlagateljica. Ob izvedbi geodetske operacije so uradne osebe njenega pravnega prednika pregovorile k podpisu zapisnika z obljubo, da bo dobil nadomestno zemljišče, vendar do tega ni prišlo. Sprememba lastništva je bila izvršena na podlagi poočitbe po sklepu Dn št. 544/39 Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 3. 4. 1959. Zahtevo je organ zavrnil, ker naznanilni list ni konkretni in posamični akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki jo ureja upravno pravo oziroma ni upravna odločba, ki bi bila podvržena razlogom za odpravo v smislu 111. člena ZUreP-1, ki ga vlagateljica navaja kot podlago svojega zahtevka.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa soglašal z razlogi prvostopnega organa, da v obravnavanem primeru določba 111. člena ZUreP-1 ni podlaga za vrnitev nepremičnine.

3. Tožnica v tožbi navaja, da so bile sosednje parcele nacionalizirane. Na tem območju pa naj bi takratna oblast zgradila podjetje C. Iz pogodbe z dne 22. 4. 1959 izhaja, da je podjetje D. tudi parcelo 873/3 odstopilo podjetju "C.", v letu 1966 pa je bila parcela prenesena v uporabo Komunalnega podjetja E. z odločbo. V zadevi gre za situacijo, ki jo ureja 111. člen ZUreP-1, saj je bil del nekdanje parcele 861/2 dejansko razlaščen pravnemu predniku tožnice, razlastitveni namen pa se ni opravičil, ker se pot po tej parceli ni zgradila. Tožnica je sedanjega zemljiškega lastnika pozvala k sklenitvi sporazuma, ker je tak poziv procesna predpostavka za vložitev zahteve za vrnitev nepremičnine. Predlagala je tudi postavitev izvedenca geodeta, ki bi izdelal elaborat, na podlagi katerega bi odvzeti del nekdanje parcele 861/2 dobil novo parcelno številko. Geodetska operacija, ki se je izvedla, ne predstavlja poprave zarisa mejne črte, saj je dejansko šlo za ustanovitev nove parcele preko obstoječe. V pritožbi je navedla, da opisani postopek tudi v tistih časih ni predstavljal zakonitega načina razlastitve, vendar je na opisan način do razlastitve dejansko prišlo, saj je njen pravni prednik na podlagi nezakonite geodetske operacije izgubil del zemljišča parc. št. 861/2 v približni izmeri 433 m2. Zakon ne določa posebnega pogoja za zahtevo za vrnitev nepremičnine po 111. členu ZUreP-1. Bil pa je naznanilni list akt državnega organa, ki niti po tedanjih predpisih ne bi mogel doseči spremembe lastništva, saj je bila operacija geodetov nezakonita. Ni pravilno stališče, da je poočitba akt, zoper katerega bi se moral pravni prednik pritožiti, saj nestrinjanje ali strinjanje z razlastitvijo ni pogoj po 111. členu ZUreP-1. Ta ureja le pogoje v primeru, če se namen razlastitve ne uresniči. Ker je razlastitev možna z odločbo ali pogodbo, obstoja pogodbe pa organ prve stopnje ni ugotovil, niti je ni zatrjeval zavezanec, ki v postopek sploh ni bil vključen, je edini možni zaključek, da je do razlastitve prišlo z odločbo. Bistveno je torej, da je do razlastitve prišlo in da se razlastitveni namen uresniči. Na osnovi teh dejstev pa bi moral organ vlogo vsebinsko obravnavati in jo vročiti zavezancu. Iz grafičnih prilog izhaja, da so pot za geodetsko operacijo nezakonito potegnili čez zemljišče pravnega prednika tožnice, to pa ni nikakršna sprememba oštevilčbe, izmere ali meje, ampak razlastitev. Četudi naznanilni list ne bi smel imeti statusa akta, ki vodi v spremembo lastništva, se je to v konkretnem primeru zgodilo, končno pa je sodišče razlastitev zapečatilo s poočitbo. Neumestno je razpredanje drugostopnega organa o času veljavnosti ZUreP-1, saj pri odločanju organ ni vezan na navedbe strank, ampak mora odločiti o zahtevku. V času vložitve zahtevka pač velja navedeni predpis. Tudi očitek, da ni predložila razlastitvenega akta, je neutemeljen, saj je predložila vse akte državnih organov in sodišč, ki so povzročili spremembo lastništva. Če akt, kakršnega bi sicer organi morali sprejeti ali izdati, ne obstaja, je to kvečjemu razlog za utemeljenost zahtevka in ne obratno. Sodne odločbe, na katere se je organ skliceval, v konkretnem primeru niso uporabljive. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavni zadevi ni sporno, da je tožnica vložila zahtevo za vrnitev nepremičnine, ki jo je utemeljevala na določbi 111. člena ZUreP-1, ki določa, da če razlastitveni upravičenec v roku iz prvega odstavka 102. člena tega zakona ne zagotovi začetka gradnje objekta ali objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana, lahko razlaščenec zahteva vrnitev nepremičnine pri upravnem organu iz 96. člena tega zakona.

7. Tudi po mnenju sodišča dejanska podlaga zahtevka ne izkazuje, da je šlo v tožničinem primeru za razlastitev parcele 861/2 ter da neuresničitev razlastitvenega namena upravičuje uporabo 111. člena ZUreP-1. 8. Razlastitev pomeni odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičninah, njihovih titularjev, po postopku, ki je predpisan z zakonom. Z dokončanim postopkom o razlastitvi preide nepremičnina v javno lastnino. Za razlastitev je značilno, da se z njo razlasti lastnik nepremičnine proti svoji volji. To je mogoče le tedaj, kadar je tak poseg v lastnino ustavno dopusten in kadar je izkazan pravni interes. V času izgube lastninske pravice pravnega prednika tožnice B.B. v letu 1957 sta veljala ali Temeljni zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ 28/47) ali Zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, 12/57). Tudi v času veljavnosti navedenih zakonov je bila razlastitev dopustna le pod pogoji, ki jih je določal zakon, na podlagi posamičnega upravnega akta in v predpisanem postopku, v katerem se je ugotavljala "javna korist" in izdala odločba, s katero se je odvzelo lastninsko pravico na nepremičnini lastnika in se jo preneslo v last razlastitvenega upravičenca. Glede na navedeno sodišče soglaša s stališčem organov, da zahtevka za vrnitev nepremičnine 861/2 tožnica ne more utemeljevati na 111. členu ZUreP-1, saj ni izkazala, da bi bila nepremičnina njenemu pravnemu predniku razlaščena (ali z odločbo ali na podlagi pogodbe namesto razlastitve). Naznanilnega lista št. 4/57 in sklepa zemljiškoknjižnega sodišča Dn št. 544/59 z dne 3. 4. 1959 ni šteti za akta, sprejeta v postopku razlastitve, ki bi omogočala uporabo določbe 111. člena ZUreP-1. 9. Člen 111. ZUreP-1 določa postopek deekspropriacije, gre za inštitut vrnitve razlaščene nepremičnine, pridobljene z razlastitvijo. Podlaga za vrnitev nepremičnine je odpad temeljne predpostavke razlastitve - javne koristi. Temeljni zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ 28/47) vrnitve nepremičnine na podlagi instituta deekspropriacije ni poznal, poznal pa ga je Zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ 12/57). Navedeno razlogovanje sodišča sicer ni relevantno v obravnavani zadevi, vendar kolikor bi bila obravnavana nepremičnina razlaščena (ob izvedenem postopku razlastitve), je sodna praksa v času veljave prejšnjih razlastitvenih zakonov (od leta 1957 naprej) stala na stališču, da se deekspropriacija lahko izvede ne glede na potek časa odvzema nepremičnine, če so zato izpolnjeni zakonski pogoji. Povedano tudi tako, 111. člen ZUreP-1 bi bil podlaga za vrnitev nepremičnin, tudi za nepremičnine, razlaščene po določbah prej veljavnih zakonov o razlastitvi, ki so določali inštitut deekspropriacije. Vendar pa v obravnavanem primeru ni šlo za razlastitev.

10. Tožnica ugovarja, da so očitki organa druge stopnje, da ni predložila razlastitvenega akta, neutemeljeni, saj je predložila vse akte državnih organov in sodišč, ki so povzročili spremembo lastništva, ter če akt, kakršnega bi sicer organi morali sprejeti ali izdati, ne obstaja, je to kvečjemu razlog v prid utemeljenosti zahtevka in ne obratno. Sodišče njenemu stališču, da "dejanska razlastitev" nadomesti posamični akt, ne more slediti. Prvostopni organ je tožnici podrobno pojasnil pravno podlago naznanilnega lista, ki je pravni naslov, ki je temeljil na starojugoslovanskem Zakonu o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih iz leta 1930, ki je do uveljavitve novih predpisov ostal v veljavi kot pravno pravilo. Pri naznanilnem listu gre za obliko sporočanja glede na zemljiško knjigo spremenjenih podatkov zemljiškega katastra, za njihovo poočitenje v zemljiški knjigi. Naznanilni list se tudi ni štel za konkretni posamični akt. Predvsem je relevantno to, da naznanilni list ni bil akt razlastitvenega pač pa katastrskega postopka. Svojo podlago za izdajo je imel v zakonu, kolikor pa pri njegovi izdaji zakon ni bil pravilno uporabljen, tega tožnica ne more uveljaviti z inštitutom, ki je specialen v postopkih razlastitve. Glede na stališče sodišča, ki soglaša s stališči upravnih organov, so neutemeljeni vsi ugovori tožnice, ki jih izpeljuje iz nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica s predlaganimi dokazi ni izkazala, da bi bila njena nepremičnina razlaščena ter bi na podlagi posamičnega razlastitvenega akta lastninska pravica njenega prednika prešla v državno (javno) lastnino. Posledično tudi ni relevantno, ali je bil razlastitveni namen izvršen ali ne, saj sploh ni mogoče govoriti o razlastitvenem namenu.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.