Jedro

Kršitev 320. člena ZKP je bistvenega pomena samo v primeru, če je vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva obsojenega R.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni R.J. je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu R.J. zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter poleg splošnega pogoja še s posebnim pogojem, da v treh mesecih plača oškodovanki 249.900 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbi je obsojeni R.J. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi grobih kršitev sodišča pri izvajanju sojenja", v kateri navaja, da ga sodišče ni poučilo o pravicah, ki jih ima kot obdolženec v kazenskem postopku, da je sodnica dajala državni tožilki nasvete, kaj naj stori, da bi bil obsojen, zlasti kako naj spremeni obtožbo, da sodišče ni upoštevalo njegovih dokazov o plačilni nezmožnosti ženinega podjetja, da ni zaposlen in da dobiva socialno podporo ter dejstva, da je bil v ženinem podjetju zaposlen le kot komercialist in v proizvodnji, ni pa smel odločati o razporejanju sredstev. Trdi, da sodba sodišča prve stopnje zmotno navaja, da obsojenčeva žena ni prišla na glavno obravnavo, kar da je sodišče kasneje njeno prisotnost "priznalo". Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva ni pojasnila, kako naj bi zatrjevana kršitev določb 320. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vplivala na zakonitost sodbe, sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodnica obsojenca poučila "v skladu z določili ZKP". Državna tožilka je predlagala zaslišanje obsojenčeve žene in je bila obravnava zato preložena, predlagana priča pa se je pričanju odpovedala. Dne 1.7.2004 je državno tožilstvo spremenilo obtožni predlog, o spremembi je bil obsojenec seznanjen na glavni obravnavi dne 25.1.2005, zaradi dodatne spremembe obtožnega predloga je tega dne državna tožilka predlagala preložitev obravnave, temu predlogu pa je sodišče v skladu z zakonom ugodilo. Glavna obravnava dne 22.3.2005 je bila opravljena v nenavzočnosti obsojenca v skladu z določbami ZKP, ostale navedbe v zahtevi pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Zahteva obsojenega R.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP sme obdolženec vložiti zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem, ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona določno opredeljene in obrazložene, s čim jih je sodišče zagrešilo.

Po določbah 320. člena ZKP v zvezi s 429. členom istega zakona je treba obdolženca pred branjem obtožnega predloga opozoriti, naj pazljivo spremlja potek glavne obravnave in ga poučiti, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter dajati pripombe in pojasnila glede izpovedb. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 25.1.2005 ni povsem jasno, ali je bil obdolženec poučen in opozorjen v skladu s 320. členom ZKP, ker opozorilo in pouk nista zapisana, zapisan je le odgovor obsojenca, da je spremenjeno obtožbo razumel in da se bo zagovarjal sam, potem, ko je bil "poučen v skladu z določbami ZKP". Čeprav torej ni jasno, ali je sodišče prekršilo določbe 320. člena ZKP pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je po določbi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP kršitev 320. člena istega zakona bistvenega pomena samo v primeru, če je vplivala na zakonitost sodbe, takega vpliva pa zahteva ne zatrjuje in ne obrazloži. S trditvami, da je sodnica sugerirala državni tožilki, kaj naj stori oziroma kako naj spremeni obtožni predlog, zahteva smiselno uveljavlja pristranskost sodišča. S trditvijo, da sodišče ni sprejelo dokaznih predlogov obsojenca uveljavlja kršitev njegove pravice do obrambe. Tudi ti kršitvi, kadar sta podani, sta bistveni samo, če sta vplivali na zakonitost sodbe, tega pa obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje in ne utemeljuje.

Isto velja za trditev, da sodba nepravilno navaja, da obsojenčeva žena ni prišla na glavno obravnavo. V 5. odstavku na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje se trdi, da obsojenčeva žena dne 22.3.2005 ni prišla na glavno obravnavo. Ta ugotovitev temelji na podatkih v zapisniku o glavni obravnavi in nikjer v tem zapisniku ni navedeno, da je bila navzoča ali da je kasneje prišla na obravnavo, kot se trdi v zahtevi. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da morebitna nepravilna trditev sodbe o taki okoliščini ni bistvenega pomena v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ostale trditve v zahtevi (da sodišče ni upoštevalo dejstva, da obsojenec ni odločal o razpolaganju s sredstvi ženinega podjetja, da je nezaposlen in se preživlja s socialno podporo) uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva obsojenega R.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je ekonomski tehnik in zaposlen, preživlja enega otroka) ter ne posebno zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.