Jedro

Če je sodni postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že končan, kršitve te pravice ni več mogoče preprečevati. Aktualen je le še zahtevek na ugotovitev nezakonitega dejanja in za pravično odškodnino. Za odločanje o takem zahtevku pa v Zakonu o upravnem sporu (ZUS) ni podlage. Posamezniki imajo v primeru morebitne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po določbi 26. člena Ustave RS.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zaradi nezakonitega dejanja tožene stranke, s katerim je bilo poseženo v njeno ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS). V navedeno ustavno pravico naj bi bilo po tožbenih navedbah poseženo s tem, ker tožena stranka še ni odločila v ponovljenem postopku v pravdni zadevi. Tožbo je utemeljevala s tem, da je od sklepa o dovolitvi obnove postopka z dne 13.5.1996, s katerim je bila dovoljena obnova postopka, pa do vložitve tožbe v upravnem sporu (tožba z dne 13.2.2002) poteklo več kot pet let, pri čemer je sodišče šele 28.12.2001 izdalo sklep o postavitvi sodnega izvedenca. V dopolnitvi tožbe dne 18.3.2004 je tožnica sodišču sporočila, da je postopek končan s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.6.2003. Zato je namesto prvotnega zahtevka, da sodišče prepove nadaljevanje dejanja, zahtevala, da sodišče ugotovi nezakonitost dejanja tožene stranke ter dodatno postavila še zahtevek za pravično odškodnino v kateremkoli znesku, ki ga bo določilo sodišče. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na podatke v spisu, ki ga je v zadevi dne 11.2.2004 pribavilo na vpogled in s katerimi je seznanilo tožnico z dopisom z dne 9.3.2004. Iz navedenih podatkov izhaja naslednje: - s sklepom Višjega sodišča z dne 4.9.1996 je bila dovoljena obnova postopka v navedeni pravdni zadevi; - dne 1.12.1999 je bila razpisana glavna obravnava, na kateri je bilo ugotovljeno, da se spis nahaja na Državnem pravobranilstu RS v Celju, zato je bila obravnava preložena na dne 23.2.2000 in nato dne 14.1.2000 preklicana; - na glavni obravnavi dne 23.2.2000 je bil sprejet sklep o zaslišanju priče M.L.; - glavna obravnava dne 5.4.2000 je bila zaradi pridobitve dokazov preložena na dan 5.6.2000, vendar je bila ta preklicana in preložena na dan 13.9.2000, ker priči M.L. ni bilo vročeno vabilo; - glavna obravnava na dan 13.9.2000 ni bila opravljena, ker vabilo priči ni bilo vročeno, preložena je bila na dan 11.10.2000; - glavna obravnava, razpisana na dan 11.10.2000 je bila preložena na 13.12.2000 zaradi pridobitve podatkov od Statističnega urada RS o dohodkih tožnice do marca 1994; - sodišče je dne 1.12.2000 pozvalo ZPIZ, da poda nov izračun podatkov za starostno pokojnino tožnice v dveh variantah in sicer ob upokojitvi 1.3.1989 in 1.3.1994, s pozivom, da podatke dostavi do 8.12.2000; - glavna obravnava razpisana za dne 13.12.2000 je bila preložena zaradi pridobitve podatkov od Statističnega urada RS o dodatku, ki ga je tožnica prejemala za minulo delo od januarja 1996 dalje; - dne 4.1.2001 je sodišče od Statističnega urada RS zahtevalo podatke o osebnem dohodku tožnice za čas od 1.1.1987 do 1.3.1994, ki bi jih tožnica prejemala če bi delala; - na glavni obravnavi dne 22.1.2001 je bil sprejet sklep, da se dopusti izvedba dokaza z izvedencem medicine dela in izvedencem nevropsihiatrom; - dne 28.12.2001 je sodišče izdalo sklep o določitvi izvedenca medicinske stroke; - dne 7.3.2002 in 28.3.2002 je sodišče izvedencu poslalo urgenco; - dne 16.4.2002 je sodišče prejelo izvedeniško mnenje; - dne 21.6.2002 je sodišče poslalo vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dan 30.9.2002, ki je bila zaradi zaslišanja izvedenca preložena na dan 13.11.2002; - glavna obravnava, razpisana za dan 13.11.2002 je bila preklicana in preložena na dan 20.11.2002; - na glavni obravnavi dne 20.11.2002 je tožena stranka izdala vmesno sodbo, s katero je bilo odločeno, da je odškodnisnka odgovornost tožene stranke 40 %; - s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.6.2003 je bilo delno ugodeno pritožbi tožene stranke in spremenjena sodba tožene stranke z dne 20.11.2002 tako, da je odškodninska odgovornost tožene stranke 20 %, v ostalem pa je bila njegova pritožba zavrnjena in v celoti zavrnjena pritožba tožnice.

Sodišče navaja, da je bil postopek pred toženo stranko končan s sodbo z dne 20.11.2002. V primerih, ko je, tako kot v tem primeru, postopek že končan, pa je tako Vrhovno sodišče RS kot tudi Ustavno sodišče RS že zavzelo stališče, da ker je nezakonito dejanje prenehalo, tega dejanja ni več mogoče preprečiti, zato tožnik za tožbo v upravnem sporu nima več pravnega interesa in je torej podan razlog za zavrženje tožbe po določbi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. V nadaljevanju se sodišče sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri je potrebno obstoj kršitve pravice do sojenja v razumnem roku presojati zlasti ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, predvsem pa kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter pomen sporne zadeve za tožnika. Po presoji sodišča je rešitev zadeve za tožnico nedvomno zelo pomembna, saj gre za določitev mesečne rente kot razlike med invalidsko in starostno pokojnino, ki bi jo tožnica prejemala, če ne bi bilo škodnega dogodka. Prav tako iz podatkov spisa opr. št. III P 326/96 izhaja, da so utemeljene tožničine navedbe, da ni utemeljenih razlogov za to, da je od začetka postopka pa do razpisa prve glavne obranvave poteklo več kot tri leta in da je od sklepa tožene stranke, da se postavi izvedenec, do sklepa o postaviti izvedenca poteklo skoraj eno leto. Vendar pa gre v tej zadevi po presoji sodišča za zapleten primer, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, zato krivde za dolgotrajni postopek ni mogoče pripisati toženi stranki. To sodišče utemeljuje s tem, da je tožena stranka o zadevi že večkrat odločala, najprej s sodbo z dne 25.11.1993, s katero je bilo v celoti ugodeno tožničinemu zahtevku za izplačilo rente, nato pa je bila na predlog tožene stranke dovoljena obnova postopka in navedena sodba razveljavljena.

Tožnica v pritožbi navaja, da so razlogi sodbe nejasni in nerazumljivi ter sami s sabo v nasprotju. Sodišče namreč v sodbi navaja, da je bil postopek pred toženo stranko v sporni zadevi že zaključen in zato obstoji razlog za zavrženje tožbe. V nadaljevanju pa sodišče v nasprotju s prej navedenim navaja razloge za zavrnitev tožbe. Tožnica nadalje navaja, da se v tem specifičnem primeru, ko je bilo o podlagi tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo, o višini pa še ne, jasno vidi kako neutemeljeno in zgrešeno je stališče Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS, da je namen sodnega varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja samo preprečiti nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Stališču Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS bi bilo mogoče pritrditi, če bi imala pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja dve sestavini in sicer, v času dokler nepotrebno odlašanje še traja, pravico preprečiti nepotrebno odlašanje, v času po končanem sojenju pa pravico do odškodnine po 26. členu Ustave RS. Vendar pa temu ni tako. Gre za celovito pravico. Ugotovitev, da je bila ta kršena je logičen pogoj, da je sploh lahko prisojena odškodnina. Zato je Upravno sodišče RS pristojno za odločanje o kršitvi te ustavne pravice ne le v primeru, če nepotrebno odlašanje pri sojenju še traja, ampak tudi po že končanem sojenju, ko je treba ugotoviti, ali je v postopku do te kršitve prišlo ali ne. Šele potem bi o odškodnini morda lahko odločala "pravdna sodišča". Vendar pa je problem v tem, da ta sodišča za odločanje o tem, ali je v nekem konkretnem primeru prišlo do kršitve navedene ustavne pravice in za odločanje o višini odškodnine, ne le da niso primerna, ampak tudi nimajo ustrezne pravne podlage. Tako podlago bi država morala tem sodiščem ali pa upravnim sodiščem šele ustvariti. Povsem neracionalno pa je, da bi o obstoju kršitve te zelo specifične pravice odločalo eno sodišče, o odškodnini zanjo pa drugo sodišče. Tako o obstoju kršitve te pravice, kot o odškodnini bo moralo odločati eno samo sodišče, vendar ne po pravilih OZ, amapak po posebnih pravilih in merilih. Za tako rešitev se je Republika Hrvaška že odločila. Na to tožnica opozarja zato, ker odločbe Ustavnega sodišča RS niso formalni vir prava - niso formalno zavezujoče erga omnes, v tem smislu, da v analognem primeru pristojno sodišče ne bi moglo zavzeti drugačnega pravnega stališča, če ima na razpolago prepričljive argumente. In, če pritožbeno sodišče v pritožbi navedenih argumentov za drugačno pravno stališče ne bo sprejelo, bodo ti argumenti ponovljeni v ustavni pritožbi. Ne glede na navedeno izpodbijana sodba tudi sicer nima razlogov za odločitev. Vsebuje le ugotovitev, da je med posameznimi dejanji tožene stranke poteklo daljše časovno obdobje, za kar niso izkazani utemeljeni razlogi, vendar pa po oceni sodišča krivde zato ni pripisati toženi stranki, saj gre tako v dejanskem kot v pravnem pogledu za zelo zapleten primer. Taki razlogi so neresni in v nasprotju s prakso ESČP. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo zaradi naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki naj bi ji nastala kot posledica nerazumno dolgega postopka v pravdni zadevi, ki teče pri toženi stranki in zahtevala, da se ugotovi kršitev te pravice in da se ji zaradi te kršitve plača pravična odškodnina. Po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave RS se uresničevanje te pravice zagotavlja v okviru upravnega spora. Zakon o upravnem sporu (ZUS) v 3. odstavku 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu iz navedene določbe ZUS, sme sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje (1. odstavek 62. člena ZUS).

Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo o zadevi, zaradi katere je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, že odločeno. Prav zato je tožnica namesto prvotnega zahtevka, da se toženi stranki prepove nadaljevanje nezakonitega dejanja, to je odlašanja z odločitvijo, postavila ugotovitveni zahtevek in zahtevala pravično odškodnino. Ker je bil postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve navedene ustavne pravice že končan, po presoji pritožbenega sodišča kršitve te pravice ni več mogoče preprečevati. Tako je očitno menila tudi tožnica, ki je v tožbi izrecno navedla, da je aktualen le še zahtevek na ugotovitev nezakonitega dejanja in za pravično odškodnino. Za odločanje o takem tožničinem zahtevku pa v ZUS ni podlage. Ustavno sodišče je namreč med upravnim sporom z odločbo, št. U-I 65/05 z dne 29.9.2005 ugotovilo neskladnost ZUS z Ustavo RS, ker ZUS glede na 2. odstavek 157. člena Ustave RS ureja sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne vsebuje pa posebnih, naravi te ustavne pravice prilagojenih določb, ki bi omogočile uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice prenehala in je naložilo zakonodajalcu, naj v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu RS celovito uredi varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v ZUS ali drugem zakonu. Do takat pa imajo posamezniki v primeru morebitne kršitve te pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po določbi 26. člena Ustave RS.

Ker glede na navedeno niso podani formalni pogoji za odločanje o tožbi iz 3. točke 34. člena ZUS bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Ker ni tako ravnalo, je s tem bistveno kršilo navedeno določbo ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.