Jedro

Če upnik v roku ne odgovori na ugovor zoper sklep o izvršbi, nastopi domneva iz prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, upnik pa je v odgovoru na ugovor le potrdil to, kar bi se sicer, če na ugovor ne bi odgovoril, štelo za resnično. Zato ne gre za potrebne stroške po 5. odst. 38. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu (3. odst. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zaradi delnega umika predloga le tega vzelo na znanje in postopek ustavilo glede plačanih 95.428,00 SIT. Ugovor dolžnikov je zavrglo (1. in 2. odst.). V 3. odst. pa je odločilo, da se predlog upnika, da se mu priznajo stroški odgovora na ugovor zavrne.

Zoper odločitev vsebovano v 3. odstavku izreka sklepa se je upnik pritožil. Navaja, da je vložil izvršilni predlog 19.2.2004, glavnica pa je bila plačana dne 29.3.2004. Zato je upravičen do povrnitve stroškov za odgovor na ugovor. Upnik ni kriv, če mu je sodišče sklep o izvršbi vročilo 4.3.2004 in mu šele 21.4.2004 vročilo ugovor dolžnika. Stroški za odgovor na ugovor so bili potrebni stroški, tožnik je namreč le delno poravnal terjatev, torej glavnico brez obresti in izvršilnih stroškov z obrestmi. V ugovoru pa je navajal, da je bila izvršba dovoljena le zaradi izterjave zneska 95.428,00 SIT, in bi, če upnik ne bi bil aktiven oz. v primeru njegove pasivnosti sodišče štelo, da so navedbe v ugovoru resnične torej, da je sodišče dovolilo izvršbo le za glavnico in se izvršba razveljavi za plačani znesek. Predlaga spremembo sklepa tako, da se upniku stroški za odgovor na ugovor priznajo in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

S sklepom o izvršbi, ki ga je sodišče izdalo na predlog upnika dne 19.2.2004, je bila dovoljena predlagana izvršba na podlagi izvršilnega naslova zaradi izterjave upnikove terjatve iz naslova pravdnih stroškov v znesku 95.428,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2003 do plačila in izvršilnih stroškov z obrestmi. Dolžnik je v ugovoru navedel, da je 29.3.2004 upniku plačal 95.428,00 SIT, to je znesek glede katerega je dovoljena izvršba. Upnik, kot izhaja iz odgovora na ugovor in tudi navedb v pritožbi, dejstva, da je bil navedenega dne znesek 95.428,00 SIT tudi plačan, ne zanika. To dejstvo torej priznava, zato so trditve v pritožbi, da je bil odgovor na ugovor potreben, neutemeljene. Za izterjavo katerega zneska in s katerimi obrestmi je izvršba dovoljena, pa je jasno razvidno iz sklepa o izvršbi. Če namreč upnik v roku ne odgovori na ugovor zoper sklep o izvršbi, nastopi domneva iz prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, upnik pa je v odgovoru na ugovor le potrdil to, kar bi se sicer, če na ugovor ne bi odgovoril, štelo za resnično. Zato ne gre za potrebne stroške po 5. odst. 38. člena ZIZ, kot je pravilno pojasnilo v razlogih izpodbijanega sklepa že prvostopenjsko sodišče. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).