Jedro

Nasprotni udeleženec v pritožbi zatrjuje, da mu je bila v okviru pravice do izjave kršena pravica do informacije, ker mu je sodišče prve stopnje vročilo predlog predlagateljice šele potem, ko je na to opustitev sodišča opozoril v ugovoru. Nasprotni udeleženec v pritožbi konkretno ne pojasni, katerih procesnih dejanj v okviru pravice do izjave v postopku ni mogel uresničiti oziroma katerih procesnih dejanj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker mu je bil predlog vročen šele po vložitvi ugovora. Nasprotni udeleženec tudi ne zatrjuje, da po vročitvi predloga ni imel možnosti v postopku učinkovito zavarovati svojih interesov, ker sodišče prve stopnje njegovih navedb in dokazov po vročitvi predloga ni upoštevalo ali ker jih ni dopustilo. Nenazadnje se je dokazni postopek začel šele potem, ko je bil predlog vročen nasprotnemu udeležencu. Nasprotnemu udeležencu je bila zato zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, ni mu bila kršena pravica do informacije in izjave, vzpostavljena pa je bila tudi kontradiktornost postopka, posledično pa mu tudi ni bila kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, kot to zatrjuje v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom N 81/2018 z dne 24. 9. 2018 nasprotnemu udeležencu za obdobje šestih mesecev od vročitve sklepa prepovedalo vstopiti v vsakokratno stanovanje, v katerem živita predlagateljica in mladoletni sin udeležencev, rojen ... 1. 2017, zadrževati se na razdalji manj kot dvesto metrov od vsakokratnega stanovanja, v katerem živita predlagateljica in sin, zadrževati in približevati se vsakokratnim krajem na razdaljo manjšo od dvesto metrov, kjer se predlagateljica in sin redno nahajata, zlasti njunemu stalnemu prebivališču in začasnemu prebivališču, vsakokratnemu delovnemu mestu predlagateljice in vsakokratnemu vrtcu, ki ga sin obiskuje, navezovati stike s predlagateljico in sinom na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, vzpostaviti kakršnokoli srečanje s predlagateljico in sinom, zlasti pa se ji približevati na razdaljo manjšo od dvesto metrov (I), s tem, da prepoved ne velja v času in kraju, ko nasprotni udeleženec izvaja stike pod nadzorom s sinom v prostorih CSD (II). V preostalem delu je sodišče prve stopnje predlog predlagateljice zavrnilo (III). Določilo je tudi denarni kazen v višini 500,00 EUR, če bo nasprotni udeleženec kršil izrečene ukrepe (IV). Ukrepe je sodišče prve stopnje izreklo, ker je nasprotni udeleženec izvajal psihično in fizično nasilje nad predlagateljico tudi v prisotnosti otroka. Zoper sklep je nasprotni udeleženec vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2304/2018 z dne 21. 11. 2018. 2. Predlagateljica je 18. 3. 2019 vložila predlog za podaljšanje ukrepov za dvanajst mesecev. Sodišče prve stopnje je pred vročitvijo predloga nasprotnemu udeležencu izdalo sklep N 81/2018 z dne 25. 3. 2019, v katerem je izreklo enake ukrepe kot v sklepu N 81/2018. V 6. točki obrazložitve sklepa je pojasnilo, da je odločitev sprejelo na podlagi 22d. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), ker je bila na podlagi navedb iz predloga in listin izkazana velika verjetnost, da nasprotni udeleženec še vedno ogroža predlagateljico in otroka, zato je bilo potrebno po hitrem postopku zagotoviti njuno varstvo. Nasprotni udeleženec je zoper sklep vložil ugovor, v katerem je vsebinsko izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje, hkrati pa je opozoril sodišče, da ni prejel predloga predlagateljice za podaljšanje ukrepov. Sodišče prve stopnje je predlog vročilo pooblaščencu nasprotnega udeleženca 17. 4. 2019. Potem ko je nasprotni udeleženec prejel predlog, je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki sta jih predlagala udeleženca in 8. 7. 2019 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugovoru delno ugodilo in ukrep podaljšanja prepovedi kot je bil izrečen s sklepom z dne 25. 3. 2019 v II. točki izreka spremenilo tako, da prepoved do sina ne velja v času in na kraju, kadar nasprotni udeleženec izvaja stike po vsakokratni začasni odredbi sodišča ali sodni poravnavi glede izvajanja stikov med sinom in nasprotnim udeležencem, do predlagateljice pa ne velja v času in kraju predaje in prevzema sina na stikih po vsakokratni začasni odredbi sodišča ali sodni poravnavi glede izvajanja stikov med sinom in nasprotnim udeležencem. V preostalem delu je ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo.

3. Nasprotni udeleženec s pritožbo1 izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu vročilo samo sklep N 81/2018 z dne 25. 3. 2019 brez predloga predlagateljice za podaljšanje ukrepov. S tem je sodišče poseglo v njegove temeljne pravice. Sodišče je nasprotnemu udeležencu predlog vročilo šele po vloženem ugovoru. Sodišče je ravnalo nezakonito, ko je pri izdaji sklepa z dne 25. 3. 20019 postopalo na podlagi določbe 22d. člena ZPND. Po tem členu bi sodišče lahko postopalo, če bi bila podana verjetnost, da povzročitelj nasilja ogroža življenje ali resno ogroža zdravje žrtve ali njenih otrok, ali kadar je to potrebno zaradi varstva koristi otrok. Omenjeni člen predstavlja izjemo od pravila, da je treba predlog za začetek postopka vročiti nasprotni stranki v odgovor. Za postopanje po tem členu morajo biti podane izjemne okoliščine, ki pa v konkretnem primeru niso bile podane. Zaradi teh ravnanj je bilo grobo poseženo v temeljne procesne pravice nasprotnega udeleženca in tudi v pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Nasprotni udeleženec ni bil seznanjen s predlogom predlagateljice, z njenimi dokazi in prilogami. Nasprotnemu udeležencu je bilo onemogočeno, da preveri, ali je bilo postopanje sodišča z izdajo sklepa o podaljšanju ukrepov pravilno in v skladu z zakonom. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti postopka. Odločitev je nepravilna tudi iz razloga, ker niso podani pogoji iz 19. člena ZPND. Za podaljšanje ukrepov morajo biti podani enaki razlogi, poleg tega pa mora biti izkazano, da že izrečeni ukrepi niso zalegli. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi nasprotni udeleženec kršil prepoved približevanja, s tem, ker naj bi predlagateljico na hodniku CSD verbalno napadel in oteževal stike, kar ni resnica. Če bi nasprotni udeleženec ravnal na opisan način, bi CSD ob teh ravnanjih ustrezno reagiral. Sodišče je odločitev oprlo na odnose med nasprotnim udeležencem in CSD, kar je nepravilno, saj odnos med nasprotnim udeležencem do delavcev CSD ne more vplivati na izdajo sklepa. Subjektivno mnenje predlagateljice, ki ni podkrepljeno z dokazi, da se nasprotnega udeleženca boji, da jo je strah, kaj bo, če se bo ukinila prepoved približevanja, ne zadostuje za izdajo izpodbijanega sklepa. V postopku je bilo ugotovljeno, da zna nasprotni udeleženec lepo poskrbeti za otroka. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da so stiki med nasprotnim udeležencem in sinom potekali normalno, kar ugotavlja CSD in izvedenka, ki je izdelal izvedensko mnenje v postopku dodelitve otroka v varstvo in vzgojo. CSD je postavljal nasprotnemu udeležencu nevzdržne pogoje, ko so potekali stiki pod nadzorom. Na vsakem stiku so delavci CSD nasprotnega udeleženca izzivali in ga lažno obtoževali. Neresnične so navedbe predlagateljice, da je izvajal fizično nasilje nad predlagateljico in sinom. Dne 30. 4. 2018 je nasprotni udeleženec vzel bolniški dopust, ker je želel preživeti več časa z otrokom, končal pa je na policijski postaji s prepovedjo približevanja zaradi lažne ovadbe. Neresnične so navedbe predlagateljice, da jo je zmerjal na CSD in da ji je grozil. Tudi priči nista potrdili trditev predlagateljice2. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za postopek odločanja sodišča o ukrepih po ZPND se uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, če ni v ZPND drugače določeno (22a. člen ZPND). Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP)3 v 4. členu določa, da mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. Če sodišče te možnosti udeležencu postopka ne omogoči, je udeležencu kršena pravica do izjave in s tem kontradiktornosti postopka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja na podlagi 37. člena ZNP.

6. Nasprotni udeleženec v pritožbi zatrjuje, da mu je bila v okviru pravice do izjave kršena pravica do informacije, ker mu je sodišče prve stopnje vročilo predlog predlagateljice šele potem, ko je na to opustitev sodišča opozoril v ugovoru. Nasprotni udeleženec v pritožbi konkretno ne pojasni, katerih procesnih dejanj v okviru pravice do izjave v postopku ni mogel uresničiti oziroma katerih procesnih dejanj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker mu je bil predlog vročen šele po vložitvi ugovora. Nasprotni udeleženec tudi ne zatrjuje, da po vročitvi predloga ni imel možnosti v postopku učinkovito zavarovati svojih interesov, ker sodišče prve stopnje njegovih navedb in dokazov po vročitvi predloga ni upoštevalo ali ker jih ni dopustilo. Nenazadnje se je dokazni postopek začel šele potem, ko je bil predlog vročen nasprotnemu udeležencu. Nasprotnemu udeležencu je bila zato zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, ni mu bila kršena pravica do informacije in izjave, vzpostavljena pa je bila tudi kontradiktornost postopka, posledično pa mu tudi ni bila kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, kot to zatrjuje v pritožbi.

7. Sodišče prve stopnje je sklep z dne 25. 3. 2019 izdalo na podlagi prvega odstavka 22d. člena ZPND, ki določa, da kadar iz predloga izhaja, da je podana verjetnost, da povzročitelj nasilja ogroža življenje ali resno ogroža zdravje žrtve ali njenih otrok ali je to potrebno zaradi varstva koristi otroka, lahko sodišče izda obrazložen sklep, s katerim odloči o ukrepu, ne da bi poslalo predlog v odgovor povzročitelju nasilja. Sodišče prve stopnje je razpolagalo z listinami, iz katerih je izhajalo, da nasprotni udeleženec ukrepov, ki so mu bili izrečeni s sklepom 24. 9. 2018, ne spoštuje in da je ogroženost predlagateljice in sina še vedno izkazana, kar je opravičevalo postopanje na podlagi 22d. člena ZPND.

8. Z visoko stopnjo verjetnosti je bilo v postopku ugotovljeno, da je nasprotni udeleženec ob stikih z otrokom na CSD vzpostavljal stik s predlagateljico kljub izrečenim ukrepom, da ni sprejemal navodil strokovnih delavcev CSD, s katerimi so želeli preprečiti kontakte nasprotnega udeleženca s predlagateljico, da se predlagateljica boji nasprotnega udeleženca, zaradi psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je izvajal v preteklosti tudi v prisotnosti otroka, zaradi česar so bili nasprotnemu udeležencu s sklepom N 81/2018 z dne 24. 9. 2018 izrečeni ukrepi. Visoka stopnja konfliktnosti med udeležencema izhaja tudi iz začasne sodne poravnave, ki sta jo udeleženca sklenila v postopku dodelitve otroka, na podlagi katere se otrok oddaja in prevzema v prostorih policijske postaje in iz izvedenskega mnenja, ki je bil izdelan v postopku dodelitve otroka v varstvo in vzgojo.

9. Pritožbeno sodišče se ne opredeljuje glede dogodkov, ki so bili podlaga za izdajo sklepa N 81/2018 z dne 24. 9. 2018 in ki jih nasprotni udeleženec znova problematizira. Te pritožbene navedbe le dodatno potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec do svojih preteklih ravnanj nekritičen in sebe postavlja kot žrtev sistema. Tudi iz poročil CSD izhaja, da so bila njegova ravnanja do strokovnih delavcev CSD nespoštljiva v komunikaciji, da ni upošteval opominov in opozoril strokovnih sodelavcev in je na vsak način želel izsiliti stike s predlagateljico, da je s predlagateljico vstopal v kontakt kljub prepovedim strokovnih sodelavcev CSD, kar s prepričljivo stopnjo verjetnosti potrjuje, da je utemeljen predlog predlagateljice za podaljšanje ukrepov iz 19. člena ZPND.

10. Pritožbo opozarja na izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v postopku dodelitve otroka v varstvo in vzgojo, ki še ni zaključen, iz katerega izhaja, da nasprotni udeleženec zna poskrbeti za otroka, da otrokova čustva zaznava4 in da zna ustrezno ravnati z otrokom tako v igri kot vzgoji. Nasprotni udeleženec pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi te ugotovitve moralo upoštevati pri določitvi ukrepov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec izvajal nasilje nad predlagateljico tudi v prisotnosti otroka (glej drugi odstavek 4. člena ZPND), otrok živi pri predlagateljici, zato se ukrepi nanašajo tudi na stike nasprotnega udeleženca z otrokom, s tem, da prepoved ne velja v času, ko nasprotni udeleženec izvaja stike z otrokom po začasni odredbi sodišča ali sodni poravnavi, v razmerju do predlagateljice pa prepovedi ne veljajo v času predaje in prevzema otroka na stikih, kot so določeni z začasno odredbo sodišča ali sodno poravnavo.

11. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter tudi ne kršitev postopka, ki jih navaja pritožba in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

12. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi zahtevek nasprotnega udeleženca za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 Ki je bila vložena po pooblaščencu in po nasprotnem udeležencu osebno kot laična pritožba. 2 Predlagatelj v laični pritožbi tudi podrobneje opisuje posamezne dogodke in prilaga listine (podrobneje glej navedbe iz laične pritožbe nasprotnega udeleženca l. št. 128-132 in priloge B38-B63). 3 Ki se uporablja v tem postopku na podlagi prvega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). 4 Izvedenka pa ugotavlja, da takšnega odnosa nima do odraslih (glej stran 14 izvedenskega mnenja; priloga C1)