Jedro

Toženec ni ravnal zakonito, ko je pri presoji prvostopne odločbe o priznanju denarne socialne pomoči odločil v tožnikovo (pritožnikovo) škodo na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja (ko je ob pritožbi, s katero je stranka zahtevala priznanje socialne pomoči v višjem znesku, odločil, da je stranka dolžna povrniti preveč izplačane zneske socialne pomoči), ne da bi bili za odločanje v škodo pritožnika izpolnjeni pogoji po ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka).

Tožnik nosi stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo dokončno odločbo toženke z dne 18. 2. 2010 (I. točka izreka), tožbo zavrnilo v delu, kjer je tožnik predlagal, da sodišče spremeni odločbo Centra za socialno delo ... z dne 29. 10. 2009 tako, da razsodi, da je M.Z., rojen 13. 1. 2004 upravičen do socialne pomoči v višini 68,04 EUR mesečno za čas od 1. 11. 2009 do 30. 4. 2010 (II. točka izreka sodbe) in toženki naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 243,60 EUR (III. točka izreka).

Zoper I. in II. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da organ druge stopnje toženke ni presegel meje preizkusa 247. člena ZUP, saj je preizkusil odločbo Centra za socialno delo ... le v delu, v katerem jo je tožnik izpodbijal. Tožnik se je pritožil zaradi dohodka, ki ga je prejel v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve vloge in ta dohodek je bil upoštevan kot preživnina za sina. Tožnik je v pritožbi navajal, da pri tem dohodku ne gre za preživnino ampak za dohodek iz naslova vračila sodnih stroškov. Toženka je v pritožbenem postopku ugotovila, da je Center za socialno delo ... res nepopolno oz. zmotno ugotovil, da gre pri upoštevanem dohodku za preživnino in da je res, kakor trdi tožnik, da gre za vračilo sodnih stroškov. Dejansko stanje ni bilo nepopolno oz. zmotno ugotovljeno v delu, da je tožnik prejel dohodek, temveč v delu, za kakšen dohodek gre, kar je pomembno za uporabo pravilne materialne določbe. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je toženka v skladu z 251. členom ZUP odpravila odločbo Centra za socialno delo ... in zadevo rešila drugače. Toženka se ne strinja s tem, da je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe upoštevalo, da je ta odločila na podlagi 253. člena ZUP ter, da je bil ta člen kršen, saj pri odločanju v konkretni zadevi ta člen ni relevanten. Toženka nadalje meni, da se 251. člen ZUP nanaša na primere, ko se odloča v obsegu preizkusa iz 247. člena ZUP in v teh primerih zakon daje toženki možnost, da zadevo reši drugače, če spozna, da je to potrebno na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku. Določba 253. člena ZUP pa se po drugi strani nanaša na primere, ko se odločba spreminja v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP. Pri tem se pritožba sklicuje tudi na teorijo (Upravno procesno pravo avtorja Vilko Androjna in Erik Keršovan) kje je navedeno: „če na podlagi novih dejstev in novih dokazov, ki jih lahko uveljavlja tudi stranka, v ponovnem postopku ugotovi drugačno stanje stvari, je organ prve stopnje dolžan – skladno s temeljnim načelom materialne resnice – upoštevati dejansko stanje in na podlagi takšnega dejanskega stanja odločiti v zadevi skladno z ustreznimi materialnimi predpisi.“ Toženka je nova dejstva ugotovila v dopolnilnem postopku, v skladu z načelom ekonomičnosti je, da zadeve ne vrača v ponovni postopek temveč samo odpravi odločbo in reši zadevo drugače. Navedeno pomeni, da mora tudi organ druge stopnje oz. toženka v skladu s temeljnim načelom materialne resnice upoštevati novo dejansko stanje in na podlagi takšnega dejanskega stanja odločiti v skladu z ustreznimi materialnim predpisi. Načelo prepovedi spremembe odločbe v pritožnikovo škodo velja le, če stranka v pritožbi ni izpodbijala dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Navedeno velja tudi za 2. odstavek 251. člena ZUP, torej, kadar se odločba odpravi in namesto, da se vrne v ponovni postopek centru za socialno delo, dopolnilni postopek izvede organ druge stopnje oz. toženka in sama reši zadevo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženki podal vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči dne 6. 10. 2009. Center za socialno delo ... je dne 29. 10. 2009 izdal odločbo, s katero je odločil, da je R.Z. upravičen do denarne socialne pomoči v višini 294,84 EUR mesečno za čas od 1. 11. 2009 do 30. 4. 2010, M.Z. pa ni upravičen do denarne socialne pomoči. Tožnik se je pritožil, da je center napačno štel vrnitev sodnih stroškov za čas od 23. 2. 2009 do 1. 10. 2009 kot preživnino za M.Z. in predlagal, da se napaka odpravi in določi denarna socialna pomoč M.Z.. Toženka je dne 18. 2. 2010 izdala dokončno odločbo s katero je odpravila prvostopno odločbo in odločila, da sta R.Z. in M.Z. upravičena do denarne socialne pomoči v višini 79,55 EUR mesečno v spornem obdobju ter, da je R.Z. dolžan vrniti preveč izplačano denarno socialno pomoč v višini dvakrat 430,58 EUR. Sodišče prve stopnje je menilo, da je organ druge stopnje odločil po pritožbi tožnika v njegovo škodo in sicer na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja v nasprotju z 253. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/06 s spremembami).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev drugostopnega organa toženca v nasprotju z določbo 253. člena ZUP. Ta v 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom določa, da lahko organ druge stopnje z namenom, da bi se stvar rešila pravilno, ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji, s svojo odločbo spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V citirani določbi je urejena t.i. dopustna prekoračitev prepovedi reformacije in pejus, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP in preizkuša odločbo tudi v delu, v katerem je pritožnik ne izpodbija, oz. ko jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja. Poleg tega pogoja pa mora biti izpolnjen še nadalnji pogoj, da je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri izmed razlogov, ki so določeni v 274. členu, če gre za odpravo oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ali v 278. členu, če gre za izredno razveljavitev ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe. Če ni podan nobeden od teh razlogov, pritožbeni organ ne more odločiti v škodo pritožnika.

Bistvo načela prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika je v tem, da mu v polni meri omogoča uporabo v 25. členu Ustave RS zagotovljene pravice do pritožbe proti odločbam državnih in drugih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pravico pa bo mogel izkoristiti le v primeru, ko jo bo lahko vložil brez tehtanja in strahu, da bo z vložitvijo pritožbe njegov položaj poslabšan. Zaradi tega je treba po mnenju pritožbenega sodišča vse izjeme od tega pravila razlagati restriktivno. Presojo o tem, kako uravnotežiti na eni strani strankino popolno pravico do pritožbe, na drugi strani pa varstvo javne koristi je opravil zakonodajalec s tem, ko je določil pogoje za odstop od prepovedi odločitve v škodo pritožnika. Že iz tega razloga po mnenju pritožbenega sodišča toženec ni ravnal prav, ko je mimo pogojev iz 2. odstavka 253. člena ZUP odločil v škodo tožnika.

Tožnik je v pritožbi zatrjeval, da je v dohodkih nepravilno upoštevan dohodek iz naslova sodnih stroškov in je po njegovem mnenju dohodek, ki se upošteva pri dodeljevanju denarne socialne pomoči manjši. Uveljavljal je torej razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja in bi v tem primeru toženec kot pritožbeni organ lahko presodil le utemeljenost oz. neutemeljenost navedb tožnika o nepravilnem upoštevanju plačila sodnih stroškov v dohodek, ki se upošteva pri dodeljevanju denarne socialne pomoči. Ugotavljanje pravilnega dejanskega stanja preko pritožbenih navedb pa bi pomenilo ugotavljanje po uradni dolžnosti, za kar pa v ZUP ni podlage. To izhaja tudi iz stališč avtorjev Androjne in Kerševana, ki ju navaja pritožba, ki možnost spremembe odločitve v škodo pritožnika povezujeta s pritožbenim razlogom nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. V obravnavani zadevi pa ne gre za tako situacijo. Obseg dohodka, ki se upošteva pri dodelitvi denarne socialne pomoči ni novo, ampak drugače ugotovljeno dejstvo.

Toženec je tako pri odločanju o pritožbi prekoračil meje pritožbenih navedb glede preizkusa napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je imelo za posledico manj ugodno odločitev za tožnika, kot jo je želel doseči s pritožbo, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 253. člena ZUP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 354. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob tem pa sklenilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam, saj z njim ni prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).