Jedro

Prištevnost kot sestavina kazenske odgovornosti se praviloma domneva.

Toda v primeru, ko nastane sum v prištevnost, je sodišče dolžno postaviti izvedenca psihiatra. Takšen sum pa je bil podan glede na izvedeniško mnenje v drugi kazenski zadevi, o katerem pa je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno.

Izrek

Ob reševanju pritožbe državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega I. R. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj neupravičenega slikovnega snemanja po členu 149/I KZ ter mu izreklo enotno kazen stodvajset dnevnih zneskov, to je 180.000,00 SIT denarne kazni, ki jo mora obdolženec plačati v roku treh mesecev. Obdolžencu je odvzelo 143 fotografij in 39 negativov, v plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka.

Proti sodbi je državni tožilec vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in odločbe o varnostnem ukrepu ter predlagal, naj sodišče druge stopnje obdolžencu izreče zaporno kazen ter odvzame tudi fotoaparat. Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu z drugim odstavkom 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi državnega tožilca.

Ob reševanju pritožbe državnega tožilca je sodišče druge stopnje ocenilo, da je potrebno izpodbijano sodbo po določbi tretjega odstavka 392. člena ZKP razveljaviti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi obstoja objektivnih znakov kaznivih dejanj, ki so se očitala obdolžencu, zaključilo, da je obdolženec storil kaznivi dejanji z direktnim naklepom, ni pa se ukvarjalo z drugo sestavino krivde - prištevnostjo. Prištevnost se praviloma sicer domneva. Toda v primeru, ko nastane sum v prištevnost, je po določbah prvega odstavka 265. člena ZKP sodišče dolžno odrediti psihiatrični pregled obdolženca. Takšen sum je po oceni sodišča druge stopnje bil podan, saj iz podatkov spisa (in predvsem priloženega spisa K 37/97, ki ga je sodišče vpogledalo) izhaja, da je v drugem kazenskem postopku obdolženca pregledal psihiater, ki je ugotovil, da obdolženec ni bil sposoben obvladati svojega ravnanja pri tatvini spodnjega ženskega perila, ker je razvil določena fetišistična nagnjenja kot posledica njegove psihoorganske spremenjenosti zaradi poškodb glave. Način storitve kaznivih dejanj, katerih je sedaj obdolžen in motiv (zadovoljevanje spolnih potreb), povezano še z zagovorom obdolženca, da je bil vinjen in ob ugotovitvi, da je obdolženec invalid zaradi prometne nesreče, bi moralo pri sodišču prve stopnje vzbuditi dvom v njegovo prištevnost pri teh kaznivih dejanjih. Ker ob takšnih dejstvih dokaz po postavitvi izvedenca psihiatra ni bil izveden, je po oceni sodišča druge stopnje podan precejšen dvom v prištevnost obdolženca ob storitvi kaznivih dejanj, zato je v škodo obdolženca ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na takšno odločitev sodišče druge stopnje ni preizkušalo utemeljenost pritožbe državnega tožilca.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti tako, da bo odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke, nato pa o zadevi ponovno odločiti.