Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena zaradi poskusnega dela, kar ni zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, zato je treba tožničinemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica s tožena stranko pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 6. 2011 sklenila za nedoločen čas in da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala veljati z 9. 9. 2011 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 9. 9. 2011 do vzpostavitve delovnega razmerja za nedoločen čas prizna vse pravice iz dela (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico prijavi v obvezno zavarovanje od 9. 9. 2011 dalje za nedoločen čas in ji od tega dne dalje obračuna pripadajoče mesečne plače oziroma nadomestila plač, v višini, ki bi jih prejela, če bi delala ter ji izplača mesečne neto zneske, dobljene po odvodu z zakonom predpisanih prispevkov in davkov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega neto zneska, ki tečejo od 18. dne v mesecu za prehodni mesec vse do plačila ter ji za vsakokratni mesečni obračun plače izročiti plačilne liste (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 428,16 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa od zapadlosti dalje tudi zakonske zamudne obresti, pod izvršbo (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bila s tožnico 10. 6. 2011 res sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas in sicer za obdobje do 9. 9. 2011. Tožnici je bilo ob razgovoru pred zaposlitvijo pojasnjeno, da se delovno razmerje sklepa za določen čas, ker je poslovalnica vzeta v najem od stečajnega najemodajalca M. d.d. iz N. najem pa se v stečajnem postopku sklepa največ za leto dni. Tožnica je dobro vedela, da je bila poslovalnica v tem času predmet prodaje na javni dražbi. Tožnici so povedali, da se bodo za nakup odločili, če bodo podani ustrezni pogoji, kar pa se je kasneje izkazalo za nemogoče, saj je bila izklicna cena previsoka. Ni res, da bi tožena stranka tožnici obljubljala sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ni mogla vedeti ali bo postala lastnica navedene poslovalnice. Tožena stranka tudi ni imela drugih poslovalnic, v katerih bi lahko zaposlila tožnico in ji tudi zato delovnega razmerja za nedoločen čas ni mogla ponuditi. Tožena stranka je glede na neprodane zaloge vztrajala pri najemu do konca leta nato pa je poslovalnico zaprla. Tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec po prenehanju delovnega razmerja tožnice opravljal normalno dejavnost. Delo se je opravljalo samo preko študentskega servisa in po podjemni pogodbi, kar kaže na to, da je bila tožena stranka, zaradi prodaje poslovalnice na javni dražbi v negotovosti, ali bo lahko še opravljala tako dejavnost. Tožnica se je od vsega začetka dobro zavedala, da se sklepa delovno razmerje za določen čas. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, na podlagi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ta dejstva pa so naslednja: - v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo stranki sklenili 9. 6. 2011 ni naveden razlog, zaradi katerega se pogodba sklepa za določen čas; - dejanski razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je bilo poskusno delo, tožnici je bilo ob razgovoru pojasnjeno, da bo najprej tri mesece opravljala poskusno delo, če pa se bo izkazalo, da lokal uspešno posluje in bodo z njenim delom zadovoljni, pa obstaja možnost ponovne sklenitve delovnega razmerja za določen čas; - potreba po delu tožnice je obstajal tudi po 9. 9. 2011, ko je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas, vse do zaprtja poslovalnice 8. 12. 2011. Ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je bilo tožnici ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi pojasnjeno, da se delovno razmerje za določen čas sklepa, ker je poslovalnica vzeta v najem od stečajnega upravitelja, v stečajnem postopku pa se najem sklepa največ za leto dni. Sodišče prve stopnje je napravilo prepričljivo dokazno oceno in se pri tem oprlo na izpovedbo priče A.A:, ki je s tožnico opravila razgovor pred zaposlitvijo. Priča je izpovedala, da je bilo tožnici ob razgovoru pojasnjeno, da bo najprej tri mesece na poskusnem delu in da se bodo potem pogovorili o njenem delu za naprej, če se bo izkazalo da lokal „nese“ in bodo z njenim delom zadovoljni. V takšnem primeru bi bilo ponovno sklenjeno delovno razmerje za določen čas, morda enega leta. Prepričljiva je izpovedba priče, da je bilo prosto delovno mesto objavljeno za določen čas štirih mesecev, da pa so se odločili, da tožnico zaposlijo za tri mesece, saj je takšno obdobje potrebno, da se pokaže ali delavka delo obvlada. Vse to govori, da je bilo delo za določen čas treh mesecev dejansko sklenjeno zaradi izvedbe poskusnega dela, da bi tožena stranka v tem času ugotovila ali tožnica sploh ustreza njenim zahtevam. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi direktorja tožene stranke o tem, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi tega, ker je bila poslovalnica, v kateri naj bi se delo opravljalo, predmet stečajne mase in se v takšnim primerih najemne pogodbe lahko sklepajo največ za leto dni. V kolikor bi bila omejitev možnosti sklepanja najemne pogodbe za eno leto razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, potem bi bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za eno leto in ne le za tri mesece.

Prav tako ni bistveno ali je tožena stranka tožnici res obljubljala zaposlitev za nedoločen čas, kakor je trdila tožnica, saj je sodišče prve stopnje zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ugodilo na podlagi ugotovitve, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi poskusnega dela, kar pa ni zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Primeri, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, so taksativno našteti v 1. odstavku 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), med temi primeri pa ni poskusnega dela, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, tudi ni bistveno v kakšni obliki (študentsko delo, podjemna pogodba) se je po prenehanju delovnega razmerja tožnice opravljalo njeno delo pri toženi stranki. Pri transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, kot sankciji zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se namreč ne ugotavlja ali je prenehala potreba po delu delavca, temveč le ali je bil podan kateri od taksativno naštetih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

V okviru po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa izpodbijane sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožničinemu zahtevku. V skladu z 54. členom ZDR se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjena v nasprotju z zakonom, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala veljati z 9. 9. 2011 in to posledično ugodilo reintegracijskemu in opisnemu reparacijskemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlog na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo sicer ni uspela, kljub temu pa tožnica ni upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov. V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za ta spor, saj v ničemer niso pripomogli k pravilni odločitvi.