Jedro

Dejstvo, da je tožeča stranka kot zavezanka za vračilo premoženja z odplačnim poslom pridobila sporne poslovne prostore v večji izmeri, pa bi bilo za odločanje o utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka pravno pomembno le, če bi tožeča stranka v upravnem postopku zatrjevala in tudi izkazovala, da je bil del poslovnih prostorov, ki jih zaseda, izvzet iz nacionalizacije in da je njen pravni prednik ali sama, že pred uvedbo denacionalizacijskega postopka del poslovnih prostorov pridobila na podlagi pravnega posla sklenjenega z upravičencema. Tožeča stranka z dokazi, ki jih predlaga v tožbi, ne izkazuje dejstev, ki so za odločanje po 25. členu ZDen bistvena, to je da so bila njena vlaganja v nepremičnino, ki se upravičencema vrača v last in posest, večja od ugotovljenih v izpodbijani odločbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da mora zavezanec AAA d.d., A. (tožeča stranka) upravičencema A.A. in B.B. vrniti z dnem pravnomočnosti izpodbijane odločbe v last in posest vsakemu do 1/2 poslovni prostor v izmeri 197,97 m2 v pritličju levo v poslovno stanovanjski stavbi A trg, B., ki stoji na parc. št. 1673 vl. št. 211 k.o. B. in je vpisan v zemljiški knjigi kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe DO BBB, TOZD CCC, sedaj AAA d.d., A., skupaj s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in pripadajočim deležem na stavbnem zemljišču. Upravičenca pa sta tožeči stranki dolžna izplačati razliko iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine, nastale zaradi investicijskih vlaganj tožeče stranke v višini 15.506,68 EUR v desetih letih od pravnomočnosti in sicer po 129,30 EUR mesečno, v tolarski protivrednosti na dan zapadlosti do vsakega 15. v mesecu. V primeru zamude pripadajo tožeči stranki zakonite zamudne obresti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka zato, ker je predmet denacionalizacije poslovni prostor v stavbi A trg, ki je razglašena za kulturni spomenik (3. odstavek 18. člena ZDen) stvarno pristojna (3. točka 54. člena ZDen) za odločanje o denacionalizacijskem zahtevku upravičencev, ki sta bila ob podržavljenju in prehodu v družbeno lastnino, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list FLRJ, št. 52/58), solastnika vsak do 1/2. Na podlagi podatkov v upravnih spisih tožena stranka ugotavlja, da stranki, ki jima je bilo obravnavano premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, ki je v ZDen določen kot pravni temelj za vrnitev podržavljenega premoženja, izpolnjujeta v ZDen predpisane pogoje za priznanje statusa upravičenca. Predmet nacionalizacije je bila nepremičnina na parc. št. 110 vpisani v vl. št. 211 k.o. B., ki je obsegala stavbo s stanovanjskimi prostori v nadstropju in poslovnimi lokali v pritličju. Navedena parcela se je prenumerirala v parc. št. 1673 in je ostala vpisana v isti vl. št.. Iz nacionalizacije sta bili v korist bivših lastnikov izvzeti dve stanovanji, tako da sta ostali nacionalizirani dve stanovanji v nadstropju in dva poslovna prostora v pritličju. Ker je tožena stranka z dvema odločbama upravičencema že vrnila stanovanjski del stavbe in en poslovni prostor v pritličju, je predmet denacionalizacije še en poslovni prostor v pritličju levo v dejanski izmeri 197,97 m2, na katerem je imetnica pravice uporabe sedaj tožeča stranka. Tožena stranka v nadaljevanju ob navajanju ugovorov tožeče stranke, povzemanju ugotovitev, do katerih je prišla že ob prvem odločanju ter v ponovljenem postopku, na podlagi cenilnega poročila D.D. z dne 12. 4. 2001, dodatno pojasnjuje razloge zaradi katerih je pri površini obravnavanih poslovnih prostorov prišlo do razlike (197,97 m2 v času cenitve, ob podržavljenju pa 178,09 m2). V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je obravnavani poslovni prostor ob nakupu meril 200,6 m2, da je zanj plačala občini odškodnino za prenos pravice uporabe in da zato 43 m2 tega poslovnega prostora ne more biti predmet vračanja pa tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka z listinami, s katerimi izkazuje, da je bila parcelna številka prenumerirana in da je za poslovni prostor v izmeri 200,6 m2 bila plačana odškodnina občini, ne izkazuje dejstev, ki so pomembna za ugotavljanje obsega podržavljenja premoženja. Na podlagi podatkov v spisih nedvomno izhaja, da je bila nacionalizirana cela stavba, nato pa sta bili izvzeti dve stanovanji v prvem nadstropju s pritiklinami, ki pa se ne nahajajo v delu stavbe, kjer so locirani obravnavani poslovni prostori. Ker je stavba ostala taka kot je bila ob nacionalizaciji, se kvadrature prostorov razlikujejo le po namembnosti, ne pa po velikosti. V času nacionalizacije so bile prodajalne manjše, že DDD pa je prostore adaptirala tako, da je skladišča preuredila v pisarne in prodajalno (kot je razvidno iz cenilnega poročila z dne 8. 7. 1993), v letu 1993 pa je tudi tožeča stranka preuredila del skladiščnih prostorov v pisarno in prodajne prostore. Izmero vseh prostorov, ki jih zaseda tožeča stranka sta opravila dva cenilca v prisotnosti obeh strank, same izmere se bistveno ne razlikujejo, tožeča stranka pa tudi ne prereka velikosti poslovnih prostorov, ki jih zaseda. Ker tožeča stranka nobenega dela poslovnih prostorov ni odkupila od bivših lastnikov, pač pa jih je pridobila odplačno od DDD, bo morala v skladu s 73. členom ZDen vložiti zahtevek za povrnitev valorizirane kupnine pri Slovenski odškodninski družbi. Po presoji tožene stranke odplačna pridobitev poslovnih prostorov ni ovira za vzpostavitev lastninske pravice v korist upravičencev. Tožena stranka tožeči stranki pojasnjuje razloge zaradi katerih, se je pri ugotavljanju višine odškodnine, ki je bila upravičencema določena za nacionalizirano nepremičnino in povečanju vrednosti le-te zaradi vlaganj tožeče stranke, oprla na cenitev izvedenca D.D.. Ker je izvedenec ugotovil, da se je vrednost nacionalizirane nepremičnine po podržavljenju povečala za 19,34 %, upravičencem izplačana višina odškodnine pa predstavlja le 3,09 % vrednosti poslovnega prostora, je po presoji tožene stranke utemeljen zahtevek upravičencev za vrnitev nepremičnine v naravi, tožeča stranka pa je glede na v cenitvi izkazano povečanje vrednosti nastalo zaradi vlaganj zavezanca, upravičena do plačila razlike iz tega naslova (5. odstavek 25. člena ZDen).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se z izrekom odločbe ne strinja in jo kot nezakonito v celoti izpodbija zato, ker v upravnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zaradi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa v postopku tudi ni bil pravilno uporabljen ZDen. Izvedena cenitev ni bila pravilno opravljena, saj favorizira upravičenca do denacionalizacije s tem, da je vrednost prostora ob nacionalizaciji precenjena, vlaganja zavezanca pa so prenizko vrednotena, kar ima za posledico, da je vrednost vlaganj zavezanca ocenjena le v višini 19,34 %. To pa ima za posledico nepravilno uporabo materialnega prava, zaradi česar je nepremičnina vrnjena upravičencema v last in posest, kljub temu, da do tega nista upravičena, ker je bila vrednost nepremičnine po nacionalizaciji bistveno povečana. Tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka od nje zahtevala predložitev listinskih dokazov o tem, da je delovna organizacija od katere je tožeča stranka z odplačnim pravnim poslom pridobila pravico uporabe na 200,6 m2 obravnavanih poslovnih prostorov, pridobila katerikoli del le-teh odplačno od prejšnjih lastnikov stavbe. To dejstvo pa bi po mnenju tožeče stranke morala dokazati nasprotna stranka. Čeprav je tožeča stranka v zvezi s tem predložila zahtevano dokumentacijo (izjavo E.E., nekdanjega direktorja DO DDD z dne 7. 1. 2004, fotokopijo vloge tožeče stranke za pridobitev dokumentacije na Upravno enoto B. z dne 7. 1. 2004, dopis Upravne enote B. z dne 12. 1. 2004 z zapisnikom o sporazumni določitvi odškodnine za prenos poslovnih prostorov v zadevi TP DDD z dne 27. 5. 1988 in odločbo Občine B. z dne 29. 8. 1988, s katero se je zaradi preštevilčenja nepremičnin spremenil izrek odločbe z dne 21. 10. 1988) tožena stranka dejstev, ki iz predloženih listin izhajajo ni upoštevala oziroma ni pravilo upoštevala. Tožeča stranka zatrjuje, da iz navedenih listin nedvomno izhaja, da je DO DDD od prejšnjih lastnikov pridobila pravico uporabe na 200,6 m2 poslovnih prostorov. Še vedno pa je v izpodbijani odločbi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede razlike v m2, saj tožena stranka kljub izrecnemu navodilu v sodbi Upravnega sodišča, ni pojasnila razlike glede 40,57 m2, ki so se tekom postopka izgubili. Tožeča stranka se v tem delu ne strinja z navedbami tožene stranke v izpodbijani odločbi in zatrjuje, da bi tožena stranka ob pravilni oceni dokaznih predlogov tožeče stranke z dne 23. 1. 2004 morala ponovno opraviti postopek in bi na podlagi teh dokazov lahko ugotovila, da prostori, ki se vračajo niso bili nacionalizirani. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in navaja, da je v skladu z navodilom Upravnega sodišča zaprosila arhiv Upravne enote B. za dodatno dokumentacijo. Iz vseh listin, tako na novo prejetih kot iz listin v spisu, pa izhaja, da je bila nacionalizirana celotna stavba, iz nacionalizacije pa izvzeti dve stanovanji skupaj s pritiklinami, ki niso predmet tega postopka, ker se nahajajo v drugem delu stavbe. Stavba sama je ostala v istih gabaritih. Celotna leva stran stavbe v pritličju predstavlja v naravi sedanje poslovne prostore tožeče stranke, čemur tožeča stranka tudi ne oporeka. Tožeča stranka oporeka vrnitvi tistega dela, ki je bil adaptiran že s strani DO DDD, še preden je ta pridobila pravico uporabe na nepremičnini. O samih posegih v stavbo v spis ni bila predložena nobena dokumentacija, iz katere bi bilo moč sklepati, kaj konkretno je bilo predmet predelav in kdaj. Iz cenitve cenilca F.F. in iz zapisnika o obravnavi z dne 1. 6. 1993 pa izhaja, da se je kvadratura povečala predvsem v zvezi z vhodom v stavbo, ki je bil predelan v prodajalno, o čemer pa dokazi niso bili predloženi. Nepremičnino sta ocenila dva cenilca, ki sta poslovne prostore premerila in prišla do skoraj enakih izmer, pri sami cenitvi pa je izračunana vednost prostorov v isti kvadraturi in sicer stanje ob nacionalizaciji in po sedanjem stanju, sama vrednost pa zaradi predelav kletnih in dvoriščnih prostorov v pisarne in prodajalne ter kurilnice kaže povečano vrednost v času vračanja. Dejstva na katerih temelji izpodbijana odločba ostajajo torej nespremenjena. Trditev tožeče stranke in že njunega prednika, da zaradi predelanega vhoda (cca 43 ms) ta del ne bi smel biti predmet vračanja, ker pripada tožeči stranki ni utemeljen, saj iz dokumentacije izhaja, da si je tožeča stranka oz. njen pravni prednik, vhodni del prilastil in spremenil v prodajalno tako kot tudi nekaj dvoriščnih prostorov, ki so spremenjeni v poslovne prostore in za katere tudi ni nobene dokumentacije. Čeprav tožeča stranka ni predložila nobene dokumentacije o posegih v nepremičnino, so njena vlaganja v cenitvi upoštevana. Po mnenju tožene stranke bi se dejansko stanje, ki je za odločanje pomembno lahko spremenilo le, če bi bilo izkazano dejstvo, da je tožeča stranka oz. njen prednik katerikoli del poslovnih prostorov odkupil od lastnikov stavbe pred nacionalizacijo in tako pridobil lastninsko pravico. Takih dokazil pa tožeča stranka na poziv tožene stranke ni predložila. Tožena stranka zato meni, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, da so površine nepremičnine enake kot so bile ob nacionalizaciji, da pa se je s predelavami, ki so v cenitvah upoštevane spremenila njihova namembnost. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

B.B. kot prizadeta stranka v tem postopku v odgovoru na tožbo navaja, da je bil v skladu z ZDen izveden ugotovitveni postopek, cenitev pa po predpisani metodologiji. Ker je cenitev opravil sodno zapriseženi cenilec skrbno, strokovno in v skladu s predpisi, prereka trditve tožeče stranke, da je cenitev pristranska. Navaja tudi, da se pooblaščenec tožeče stranke na vabilo v cenitvenem postopku ni odzval in tudi ni predložil listin, s katerimi bi dokazoval vlaganja tožeče stranke. Meni, da je tožeča stranka v skladu z ZDen zavezana za zahtevek, ki ga uveljavlja sama predložiti tudi dokazila, česar pa ni storila, saj iz spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je zoper cenilno poročilo podala le pavšalne ugovore, kljub pozivu upravnega organa pa ni predložila dokazov o tem, da del hiše oz. poslovnih prostorov v izmeri 40,47 m2 ni bil nacionaliziran. V nadaljevanju prereka trditve tožeče stranke v zvezi z predlaganimi dokazi in njihovo oceno in v zvezi s tem opisuje kako se je po nacionalizaciji stavbe spreminjala namembnost prostorov v sedanjem trgovinskem delu v pritličju. Ker so se prostori v pritličju uporabljali tudi kot zasilna stanovanja, po mnenju prizadete stranke niso bili izmerjeni in prišteti k poslovnim prostorom, pač pa so se prištevali k stanovanjskemu delu, to pa pomeni, da iz tu izvira razlika med dejanskim stanjem in listinami ob podržavljenju. Glede na to, da je bila podržavljena cela hiša, ki se zaradi prostorskih omejitev ni mogla širiti, prizadeta stranka meni, da je bila izmera v času podržavljenja napačno oz. pomanjkljivo opravljena. Ker tožeča stranka v tožbi ne trdi, da bi sama povečala obravnavane poslovne prostore za 40, 47 m2 ali da bi bil ta del izvzet iz nacionalizacije, je dejansko stanje ugotovljeno v postopku po opravljenem ogledu in podani cenitvi in ob dejstvu da so izmere enake že 25 let, dovolj popolno ugotovljeno. Meni, da so tudi navedbe tožeče stranke v zvezi z njenimi vlaganji le pavšalne in ne morejo izpodbiti mnenja sodno zapriseženega cenilca, v katerem je ocenil tudi vlaganja tožeče stranke. V zvezi z vlaganji pa se prizadeta stranka sklicuje tudi na 6. odstavek 25. člena ZDen, po katerem lahko upravni organ odloči o vrnitvi premoženja v naravi še pred odločanjem o povrnitvi vlaganj zavezanca. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev v izpodbijani odločbi, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisih, je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni zakon. Zato sodišče sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS). V zvezi s tožbo pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V obravnavani zadevi ni sporno, da ima tožeča stranka na podlagi odplačnega pravnega posla sklenjenega v letu 1998 v lasti in posesti poslovni prostor v pritličju levo poslovno stanovanjske stavbe, A trg, B., ki stoji na parc. št. 1673 vpisani v vl. št. 211 k.o. B., skupaj s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in na stavbnem zemljišču. Tožečo stranko je tožena stranka na podlagi podatkov v upravnih spisih lahko obravnavala le kot zavezanca, ki iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine uveljavlja razliko v vrednosti. Vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju povečala, je urejeno v 25. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 65/92 - odl. US, 23/97 - odl. US, 41/97, 87/97, 13/98-odl. US, 65/98, 67/98, 76/98 - odl. US, 66/00 in 54/02 - odl. US - ZDen), po katerem dejstvo, da je nepremičnino, ki je predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku, pridobil zavezanec z odplačnim pravnim poslom, ni ovira za vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini v korist denacionalizacijskega upravičenca. Do odškodnine zaradi povečane vrednosti nepremičnine pa so po 25. členu ZDen, upravičeni le tisti zavezanci, ki so dejansko vlagali v podržavljeno nepremičnino. Pravico izbire med možnostmi določenimi v 2. odstavku 25. člena ZDen imajo namreč le upravičenci in zato zavezanec opravljeni izbiri ne more nasprotovati. Trditve tožeče stranke, da denacionalizacijska upravičenca nista upravičena do vračila poslovnih prostorov v izmeri 197,97 m2, ki jih nesporno zaseda tožeča stranka, nimajo niti dejanske in niti pravne podlage. Sodišče namreč ne dvomi v ugotovitev tožene stranke, da je bil ob nacionalizaciji upravičencema podržavljen tudi levi del pritličja stavbe, v katerem se nahaja poslovni prostor, ki ga zaseda tožeča stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka z odplačnim poslom pridobila sporne poslovne prostore v večji izmeri, pa bi bilo za odločanje o utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka pravno pomembno le, če bi tožeča stranka v upravnem postopku zatrjevala in tudi izkazovala, da je bil del poslovnih prostorov, ki jih zaseda, izvzet iz nacionalizacije in da je njen pravni prednik ali sama, že pred uvedbo denacionalizacijskega postopka del poslovnih prostorov pridobila na podlagi pravnega posla sklenjenega z upravičencema. Ker takšnega dejstva tožeča stranka v upravnem postopku ni niti zatrjevala in niti izkazala, je tudi tožbeni očitek, da dejansko stanje, na podlagi katerega se upravičencema vračajo poslovni prostori tožeče stranke, ni popolno ugotovljeno in da v tem delu tožena stranka ni pravilno uporabila ZDen, brez dejanske in pravne podlage.

Glede ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na odškodnino, ki ji je bila določena v skladu s 5. odstavkom 25. člena ZDen, pa je potrebno stranki pojasniti, da se po navedenem določilu zavezancu določi odškodnina za tisto povečano vrednost, ki je posledica vlaganj v podržavljeno nepremičnino zavezanca. V obravnavani zadevi je tožena stranka v ugotovitvenem postopku s pomočjo izvedenca ugotovila povečano vrednost nepremičnine in je na tej podlagi določila tudi odškodnino, ki sta jo za vlaganja zavezanca, dolžna plačati tožeči stranki upravičenca. V izpodbijani odločbi je tožena stranka v skladu z napotilom v sodbi U 55/2002-10 z dne 12. 9. 2003 navedla razloge za obstoj razlike v kvadraturi prostorov ob podržavljenju in v času cenitve in je tožeči stranki pojasnila tudi, da je odškodnino določila na podlagi cenitve izvedenca D.D., na katero tožeča stranka po odgovoru cenilca na njene pripombe in po prejeti dokumentaciji vse do izdaje odločbe ni podala pripomb. Ker tožeča stranka ne ugovarja ugotovitvi, da merijo poslovni prostori, ki so predmet vračanja 197, 97 m2, v upravnem postopku pa glede ugotavljanja višine njenih vlaganj ni predlagala ponovne cenitve, je tudi v tem delu tožena stranka popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje in so zato tožbeni očitki neutemeljeni. Brez podlage v upravnih spisih pa je tudi pavšalni tožbeni očitek o pristranski cenitvi. V zvezi s trditvijo, da je tožeča stranka z odplačnim pravnim poslom pridobila poleg poslovnih prostorov, ki so predmet vračanja, še 43 m2 prostorov v isti stavbi, pa sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da ima kot zavezanec, ki je nepremičnino pridobil odplačno, sicer glede na določbo 73. člena ZDen, pravico do odškodnine, ki pa jo ne more uveljavljati v postopku denacionalizacije, ampak v posebnem odškodninskem postopku po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

Ker tožeča stranka z dokazi, ki jih predlaga v tožbi, ne izkazuje dejstev, ki so za odločanje po 25. členu ZDen bistvena, to je da so bila njena vlaganja v nepremičnino, ki se upravičencema vrača v last in posest, večja od ugotovljenih v izpodbijani odločbi, neizkazane pa ostajajo tudi njene pavšalne trditve o nepravilni in nepristranski cenitvi, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS.