Jedro

Pri vplačevanju v rezervni sklad izključno poslovne stavbe je sodišče prve stopnje pri odločanju o veljavnosti sprejetega sklepa pravilno izhajalo iz splošnih določb SPZ, ki urejajo solastnino, saj ni bilo navedb o morebitni drugačni pogodbeni ureditvi, ki bi veljala za upravljanje skupnih delov. Upoštevaje 2. in 3. odstavek 67. člena SPZ je glede na ugotovitev o 43,76618 % večini etažnih lastnikov, ki naj bi soglašali s povišanim prispevkom v rezervni sklad, presodilo, da pridobljeno soglasje etažnih lastnikov ni bilo zadostno niti za sprejem plana vzdrževalnih del, na katerega se je sklicevala tožeča stranka v zvezi s povišanim prispevkom v rezervni sklad, niti za sprejem samega sklepa o določitvi višjega prispevka v rezervni sklad. Tožbenemu zahtevku je zato pravilno ugodilo le v višini obveznega prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad, določenega s Pravilnikom o določitvi prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevkov.

Sklep o povišanju prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad poslovne stavbe mora biti sprejet s potrebno večino iz 2. odstavka 67. člena SPZ (s soglasjem solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti).

Pravdni stranki morata vse trditve in dokaze zanje v sporu majhne vrednosti navesti že v tožbi in v odgovoru na tožbo. Nato lahko na navedbe nasprotne stranke odgovorita s še po eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih navajata kasneje, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točke I., III. in IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45369/2011 z dne 7. 5. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 60,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2010 naprej (točka II. izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 40,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v točah I., III. in IV. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge v postopku spora majhne vrednosti. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da izpodbijana odločitev temelji na zmotnem sklepu, da tožniki – lastniki poslovnega objekta W. - niso sprejeli odločitve o sprejemu programa vzdrževanja stavbe in nanj vezanega povišanja prispevka v rezervni sklad stavbe z zadostno večino lastnikov – to je z več kot polovico lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Sodišče ni sledilo vsem tožnikovim trditvam in listinam, v katerih je pojasnil potek odločanja o investiciji. Izkazal je odločanje o tem na zboru lastnikov stavbe dne 11. 6. 2009 z zadostno večino. Priznava, da je v zapisniku navedeno, da zbor ni bil sklepčen. Vendar je zabeleženo tudi soglasje, da se pridobijo manjkajoča soglasja odsotnih lastnikov tako, da se naknadno podpišejo k zapisniku. Manjkajoči podpisi so bili pridobljeni. Odsotni lastniki so izrazili svojo voljo s podpisom liste prisotnih na zboru. Ne drži ugotovitev, da sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad stavbe ni bil sprejet z nadpolovičnim soglasjem lastnikov po solastniških deležih. Sodišče je zmotno presodilo trditve in dokaze tožeče stranke. Lastniki več posameznih delov v stavbi so se na obravnavani listini podpisali le enkrat. Pri ostalih posameznih delih v njihovi lasti so naredili kljukico. Odstotek podpisanih solastniških deležev skupaj z etažnimi lastniki, pri katerih so kljukice, znaša 51,30087 %. S tem je izpolnjen pogoj za veljavnost sklepov obravnavanega zbora lastnikov in povišanega prispevka v rezervni sklad. Sodišče se do tega ni opredelilo. Tožena stranka pa tega dejstva ni izpostavila kot spornega. Odločitev o povišanju prispevka v rezervni sklad je bila sprejeta na veljaven način – s pridobljenimi naknadnimi soglasji etažnih lastnikov. Zato zavezuje toženo stranko. Zapisnik zbora je prejela. Nanj ni imela pripomb. Vsebina ji je bila pojasnjena. Sklep je bil veljavno sprejet. 3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na višino vtoževanega zneska gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti. Sodbo, izdana v takem sporu, je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ne (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje in jih samo ne presoja več.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje plačilo povišanega prispevka v rezervni sklad stavbe W. za mesec marec 2010. Trdila in dokazovala je, da je bil ustrezen sklep o povišanju prispevka obravnavan na ponovljenem zboru etažnih lastnikov z dne 11. 6. 2009 in potrjen s podpisi lastnikov posameznih delov. To je dokazovala z listino v prilogi A7. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je vtoževani račun izdan brez pravne podlage oziroma na podlagi nesklepčnega sklepa etažnih lastnikov.

7. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da gre za vplačevanje v rezervni sklad izključno poslovne stavbe, kar za pritožbo ni sporno, pri odločanju o veljavnosti sprejetega sklepa pravilno izhajalo iz splošnih določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki urejajo solastnino, saj ni bilo navedb o morebitni drugačni pogodbeni ureditvi, ki bi veljala za upravljanje skupnih delov. Upoštevaje drugi in tretji odstavek 67. člena SPZ je glede na ugotovitev o 43,76618 % večini etažnih lastnikov, ki naj bi soglašali s povišanim prispevkom v rezervni sklad, presodilo, da pridobljeno soglasje etažnih lastnikov ni bilo zadostno niti za sprejem plana vzdrževalnih del, na katerega se je sklicevala tožeča stranka v zvezi s povišanim prispevkom v rezervni sklad, niti za sprejem samega sklepa o določitvi višjega prispevka v rezervni sklad. Tožbenemu zahtevku je zato ugodilo le v višini obveznega prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad, določenega s Pravilnikom o določitvi prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevkov (Ur. l. RS št. 11/04 in 60/09), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Odločitev je pravno pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravdnega postopka. Tožnica se strinja s pravilnim pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da je za sprejem sklepa v zvezi z rednim upravljanjem stvari, kamor sodi tudi odločanje o višjem od obveznega prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad, potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Ali je bila potrebna nadpolovična višina etažnih lastnikov v obravnavanem primeru podana, pa je dejansko vprašanje. O njej je sodišče odločilo v okviru trditvene in dokazne podlage strank. Pravdni stranki morata vse trditve in dokaze zanje v sporu majhne vrednosti navesti že v tožbi in v odgovoru na tožbo. Nato lahko na navedbe nasprotne stranke odgovorita s še po eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih navajata kasneje, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Vse pritožbene navedbe, ki opisuje potek (naknadnega) pridobivanja soglasij na zboru manjkajočih etažnih lastnikov, o načinu njihovega podpisovanja liste prisotnosti z dne 11. 6. 2009 v prilogi A7 in o doseženi večini 51,30087 % ter o seznanjenosti tožene stranke s sprejetim sklepom in o njegovi veljavnosti, so nedopustne in neupoštevne pritožbene novote. Na prvi stopnji jih tožeča stranka kljub konkretnemu ugovoru tožene stranke o neveljavnosti sprejetega sklepa ni podala. Ker tega v pritožbi ne opraviči, jih ni mogoče upoštevati in nanje tudi ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP in 453. člen ZPP).

9. Protispisne so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni ugovarjala neveljavnosti obravnavanega sklepa. Na nesklepčnost zbora in potrjene odločitve je opozarjala s konkretizirano navedbo o 43,76618 % in s tem premajhni večini etažnih lastnikov (primerjaj pripravljalno vlogo na red. št. 14 spisa). Na navedeni konkretni ugovor pa je tožeča stranka odgovorila le s pavšalnimi navedbami, da sta bila plan in povišanje prispevka sprejeta po dogovoru ponovljenega zbora lastnikov z dne 11. 6. 2009, kar je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in zavrnilo. V nadaljnji vlogi pa se na 43,76618 % večino v zvezi z listino v prilogi A7 sklicevala tudi sama. Tako so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da se sodišče do njenih navedb in dokazov – priloga A7 - ni opredelilo. S pritožbenimi navedbami o napačni oceni predložene listine skuša preko absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pravzaprav grajati ugotovljeno dejansko stanje. S tem ne more uspeti, procesne kršitve pa ni. Ima izrazito funkcionalni značaj. Podana je takrat, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti v sodbi ni. Vsebuje jasne, popolne in pravilne razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, ki jih je sodišče ugotovilo v okviru pravočasno podane trditvene in dokazne podlage strank. Pojasnil o evidentiranju soglasja posameznih etažnih lastnikov s kljukicami na listi prisotnosti na zboru lastnikov niti ni bilo. Ne glede na to pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe zgolj pojasnjuje, da tudi upoštevaje tako evidentirane izjave solastnikov na listini, ki je v spisu, ne dosegajo potrebne nadpolovične večine etažnih solastnikov, da bi bil obravnavani sklep veljavno sprejel. 10. Pritožbeni razlogi o glavni stvari torej niso podani. Sodba je pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Sklep o povišanju prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad poslovne stavbe mora biti sprejet s potrebno večino iz drugega odstavka 67. člena SPZ (s soglasjem solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti). Ker tožeča stranka potrebnega nadpolovičnega soglasja za sprejem sklepa o povišanju prispevka v rezervni sklad ni dokazala, je tožena stranka dolžna plačati le prispevek v zakonsko določeni višini obveznega prispevka v rezervni sklad, kar je s pravilnimi in popolnimi razlogi pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

11. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnica ni uspela s pritožbo, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov.