Jedro

Samostojnim podjetnikom, kar toženec je, se morajo vročati pisanja skladno z določbo 133. člena ZPP, ki pravi, da se podjetnikom posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, torej velja pošiljka za vročeno tudi, če je ne bi podpisal osebno toženec.

Izrek

Pritožba zoper delno zamudno sodbo se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi zoper sklep o stroških vsebovan v sodbi na podlagi odpovedi se delno ugodi in se 2. točka izreka tako spremeni, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške namesto v višini 287,30 EUR v višini 191,54 EUR. V primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 54,83 EUR pritožbenih stroškov v roku petnajstih dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo, ki jo je izdalo dne 14. 10. 2010 odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni plačati tožeči stranki znesek 2.660,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2006 dalje do plačila. S sodbo na podlagi odpovedi je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.191,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od taksativno naštetih zneskov od zapadlosti do plačila, zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 287,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje, pri tem pa prvemu sodišču naloži, da opravi vročitev tožbe skladno z določili ZPP. Navaja, da je po vpogledu v predmetni spis ugotovila, da podpis na vročilnici ni njen. Iz uradnega zaznamka izhaja, da naj bi ji bilo pisanje vročeno 23. 5. 2007, na vročilnici pa je datum 24. 5. 2007. Iz tega sledi, da postopek vročanja ni bil dosledno izpeljan. Toženec je samostojni podjetnik in samo on je pooblaščen za prejemanje pisanj. Podpisu ni priložena štampiljka tožene stranke, kar v posledici pomeni, da vročanje ni bilo pravilno. V dokaz prilaga primarno podpis na vročilnici in podpis toženca na pooblastilu pooblaščencu. Vročilnica je izpolnjena tako, kot bi bilo pisanje vročeno osebno toženi stranki, gospodu J. C.. Tožena stranka tožbe nikoli ni prejela. Predlaga dokaz z zaslišanjem strank, primerjavo podpisov, izvedenca grafologa, izpisek iz AJPESA.

3. Zoper 2. točko sodbe na podlagi odpovedi (sklep o stroških) se pritožuje tožena stranka iz razloga kršitve materialnega prava. Navaja, da je sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, moralo pa bi uporabiti določilo 152. člena ZPP. Pa tudi sicer sodišče med postopkom odloči o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločitve o glavni stvari, kar v tej zadevi ne drži. Ker odločitev o glavni stvari še ni pravnomočna, je odločitev prvega sodišča v tem delu preuranjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu (2. točka izreka) odločitev prvega sodišča razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno določanje.

4. Pritožba zoper delno zamudno sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sodbo na podlagi odpovedi je delno utemeljena.

O pritožbi zoper zamudno sodbo

5. Pritožnik v pritožbi pravi, da mu tožba sploh ni bila vročena in v posledici tega sodišče ni moglo izdati zamudne sodbe. Predlaga, da sodišče primerja podpisa na povratnici s podpisom toženca na pooblastilu, ki ga je dal odvetniku. Že na prvi pogled podpisa nista enaka ali vsaj podobna, a samo to še ne pomeni da tožencu tožba ni bila vročena pravilno. Tožba je bila vročena tožencu na naslovu M.. Naslov ni sporen. Vprašanje pa je, komu je bila pošiljka vročena. Samostojnim podjetnikom, kar toženec je, se morajo vročati pisanja skladno z določbo 133. člena ZPP, ki pravi, da se podjetnikom posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena ZPP). torej velja pošiljka za vročeno tudi, če je ne bi podpisal osebno toženec. V zvezi s tem pa je še dodati, da toženec navaja le to, da ni prejel tožbe, ne pravi pa, da ni prejel zamudne sodbe. Namreč, iz povratnic (vročene tožbe in vročene sodbe) je že na prvi pogled nedvomno vidno, da ju je podpisala ista oseba. In če je podpisnik zamudno sodbo tožencu vročil, tožbe pa ne, ni to posledica napačne vročitve. Povedano prepričuje sodišče, da je bila tožencu tožba vročena, on pa na tožbo, kljub pozivu, ni odgovoril. Posledica, ob tem, da so bili izpolnjeni tudi drugi pogoji, pa je bila izdana zamudna sodba (318. člen ZPP). Tudi ne drži navedba v pritožbi, da naj bi bilo pisanje vročeno toženi stranki 23. 5. 2007, na vročilnici pa je datum 24. 5. 2007. Iz listovne številke 5 (zaporedna številka 2) izhaja le to, da je na podlagi odredbe sodnika (točka 4 uradnega zaznamka) delavka, ki je zadevo prejela dne 23. 5. 2007 zadevo tudi odpravila 23. 5. 2007. Iz povratnice pa izhaja, da je dne 24. 5. 2007 tožena stranka tožbo prejela. Iz tega je razvidno poslovanje sodišča in nikakor ne postopek vročanja, ki naj bi bil, po navedbi pritožbe nedosledno izpeljan.

K pritožbi zoper sodbo na podlagi odpovedi

6. Sodišče običajno odmeri stroške v sodbi in ne šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari kot pravi pritožba. Tudi ne drži, da bi moralo sodišče stroške odmeriti na podlagi 152. člena ZPP. Je pa prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo in je toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki vse stroške pravdnega postopka ne glede na to, da z delom zahtevka ni uspela. ZPP v tretjem odstavku 153. člena pravi, da lahko sodišče odloči in naloži plačilo pravdnih stroškov eni stranki, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Tožeča stranka je uspela z 2.660,89 EUR. Zahtevek pa je bil zavrnjen za 1. 191,80 EUR. To pa ni majhen del zahtevka. Tožeča stranka ni uspela s približno tretjino zahtevka, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti le 2/3 stroškov. Stroške tožeče stranke je prvo sodišče odmerilo na 287,30 EUR, 1/3 pa je 95,76 EUR. Tako je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 191,54 EUR in ne, tako kot je odločilo prvo sodišče, 287,30 EUR.

7. Tožena stranka je uspela tudi s pritožbo in sicer v višini 1/3 pritožbenega punktuma in v tej višini je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške pritožbenega postopka (ki se nanašajo na sodbo na podlagi odpovedi). Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 164,65 EUR. To so stroški, nagrade za odvetnika, administrativni stroški, vse povečane za 20% DDV, sodne takse za pritožbo, 1/3 tega zneska predstavlja znesek 54,83 EUR.