Jedro

Ob upoštevanju izvedenih varnostnih ukrepov (ograjen prostor, rampe, videonadzor, vratar) je tožena stranka po mnenju pritožbenega sodišča dokazala razbremenilni razlog po drugem odstavku 17. člena CMR, to pa je, da je bila izguba blaga posledica okoliščin, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti ali njihovih posledic preprečiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) zaradi delnega umika tožbe za znesek 4.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2010 do plačila v tej višini razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 183162/2010-2 z dne 14.12.2010 v 1. odstavku izreka in postopek v tem delu ustavilo ter (II.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo tudi v preostalem delu za znesek 38.002,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2010 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 275,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2011 do plačila in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper (zavrnilno) sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožbeni zahtevek (že po temelju) ni utemeljen, izpodbija z navedbami, da je tožena stranka naredila osnovno odgovornostno napako s tem, da je tovornjak – vlečno vozilo odklopila od prikolice in le-to pustila samostojno, brez kakršnegakoli varstva same tožene stranke ali z njene strani pooblaščenih oseb. Pritožnik ponavlja, da je tožena stranka prikolico z naloženim blagom pustila ob podjetju S., ne izpodbija pa ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila prikolica puščena (po predhodnem dogovoru s šefom transporta podjetja S.) v ograjenem prostoru, kjer so nameščene rampe, videonadzor, prisoten pa je tudi vratar. Ni jasno, kam pritožnik meri s pritožbenim očitkom, da podjetje S. s kamerami skrbi predvsem za lastno varnost, ne pa za varnost ljudi in stvari ob podjetju; ob upoštevanju prej naštetih varnostnih ukrepov (ograjen prostor, rampe, videonadzor, vratar) pa ni mogoče slediti pritožbenim navajanjem, da je prevoznik odgovoren za izgubo tovora.

6. Višje sodišče v celoti sledi jasni, prepričljivi in logični obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala razbremenilni razlog po drugem odstavku 17. člena CMR, to pa je, da je bila izguba blaga posledica okoliščin, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti ali njihovih posledic preprečiti. Prav tako nima nobenega pomisleka v zaključek, da je tožena stranka dokazala, da se prevoznik dogodku z vso zahtevano in vloženo skrbnostjo dobrega prevoznika ni mogel izogniti in odvrniti njegovih posledic, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje odločitev pravilna.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.