Jedro

Toženka je imela nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov urejeno po t.i. provizijskem sistemu, ki pomeni, da je bil zastopnik nagrajen glede na ustvarjeno realizacijo (sklenjene zavarovalne pogodbe), ob tem pa je bilo tudi odločilno, da je bila zavarovalna premija po sklenjenih zavarovalnih pogodbah tudi dejansko plačana. To poenostavljeno povedano pomeni, da je bil zavarovalni zastopnik za mesec, v katerem je bila premija dejansko plačana, upravičen do določene provizije oziroma do dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Znesek pripadajoče provizije se je korigiral s faktorjem prisotnosti na delu. V kolikor je delavec v posameznem mesecu prisoten na delu vse delovne dni, znaša faktor 1, v primeru delne odsotnosti sorazmerno manj, v primeru popolne odsotnosti pa 0/nič). Faktor prisotnosti se je uporabil le v primeru odsotnosti z dela zaradi koriščenja dopusta ali bolniškega staleža, ne pa zaradi državnih praznikov. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ureditev pravilnikov, ki ob uporabi faktorja prisotnosti znižuje plačo za delovno uspešnost v primeru upravičene odsotnosti z dela (letni dopust, bolniški stalež), nezakonita, ker je v nasprotju z določbami 6. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna premalo izplačano plačo za: - julij 2010 307,47 EUR bruto, - avgust 2010 217,57 EUR bruto, - november 2010 3,41 EUR bruto, - januar 2011 300,82 EUR bruto, - februar 2011 25,60 EUR bruto, - april 2011 11,27 EUR bruto, - maj 2011 0,57 EUR bruto, - julij 2011 635,76 EUR bruto, - avgust 2011 389,65 EUR bruto, - oktober 2011 15,53 EUR bruto, - november 2011 6,14 EUR bruto, - december 2011 0,33 EUR bruto, - januar 2012 0,34 EUR bruto, - februar 2012 0,10 EUR bruto, - april 2012 0,01 EUR bruto, - maj 2012 0,01 EUR bruto, - junij 2012 1.027,09 EUR bruto, - julij 2012 2.941,30 EUR bruto, - avgust 2012 2.721,76 EUR bruto, - september 2012 309,30 EUR bruto, od navedenih zneskov pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo določenih zneskov premalo izplačanih plač za obdobje januar 2010 do september 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.572,59 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in izrek o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka navaja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno in zmotno postavilo na stališče, da je toženka z določbami Pravilnika/08 in Pravilnika/10, ko je z uporabo faktorja prisotnosti tožnika znižala del plače za delovno uspešnost v primeru opravičene odsotnosti z dela (dopust, bolniški stalež), kršila 6. člen ZDR-1 glede prepovedi diskriminacije oziroma neenake obravnave delavca glede na osebne okoliščine. Pojasnjuje, da se zaradi uporabe navedenega korekcijskega faktorja posamezniki res znajdejo v neenakem položaju s tistimi, ki teh osebnih okoliščin nimajo, je pa enako za vse, ki te osebne okoliščine imajo. Pri zavarovalnih zastopnikih obračunsko kategorijo za ugotavljanje stimulacije predstavlja provizija iz plačane premije. Večina zavarovalnih zastopnikov je v času pred obema odsotnostima z dela izkoristila za povečano sklepanje zavarovanj, s tem pa si je povečala osnovo za nadomestilo v času odsotnosti, kar je privedlo do tega, da so bila nadomestila znatno višja, kot če bi delali. Zato je toženka določila korekcijski faktor (faktor prisotnosti) in korigirala provizijo, upoštevaje prisotnost na delovnem mestu. Tak način velja za vse zavarovalne zastopnike in ni mogoče govoriti o diskriminaciji.

Po drugi strani pa ima toženka pravico do oblikovanja lastnega sistema nagrajevanja. Ker se je toženka pri večini zavarovalnih zastopnikov srečevala z njihovim špekulativnim ravnanjem, je imela pravico ukrepati in sistem nagrajevanja ustrezno spremeniti, kar je storila s pravilnikoma.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo drugostopno sodišče zavrne kot neutemeljeno s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Toženka se v pritožbi sicer sklicuje tudi na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar tega očitka ne konkretizira, zaradi česar pritožbeni preizkus v tej smeri ni mogoč. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo prvostopnega sodišča opr. št. I Pd 134/2015 z dne 11. 4. 2016, ki jo je razveljavilo z napotilom, da se mora sodišče prve stopnje opredeliti zlasti do zatrjevane neustavnosti oziroma nezakonitosti pravilnikov toženke.

7. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da na podlagi drugega odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je veljal v spornem obdobju, plačo sestavlja tudi del plače za delovno uspešnost. Tako je bilo določeno tudi v 4. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi, v kateri je opredeljeno še sklicevanje na kolektivno pogodbo in Pravilnik o provizioniranju, določitvi pričakovanih delovnih rezultatov in obračunu dela plače za delovno uspešnost zavarovalnega zastopnika. V spornem obdobju sta pri toženki veljala dva pravilnika s takim naslovom, in sicer z dne 23. 7. 2008 (Pravilnik/08) in z dne 16. 4. 2010 (Pravilnik/10). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, kako se je na podlagi navedenih pravilnikov obračunaval del plače iz naslova delovne uspešnosti, kar je pojasnil tožnik v tožbi, toženka pa je v odgovoru na tožbo izrecno zapisala, da navedenemu opisu načina obračuna ne nasprotuje. Bistvo tega načina obračuna pa je, da je imela toženka nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov urejeno po t.i. provizijskem sistemu, ki pomeni, da je bil zastopnik nagrajen glede na ustvarjeno realizacijo (sklenjene zavarovalne pogodbe), ob tem pa je bilo tudi odločilno, da je bila zavarovalna premija po sklenjenih zavarovalnih pogodbah tudi dejansko plačana. To poenostavljeno povedano pomeni, da je bil zavarovalni zastopnik za mesec, v katerem je bila premija dejansko plačana, upravičen do določene provizije oziroma do dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Na podlagi določil 20. oziroma 16. člena omenjenih pravilnikov se je znesek pripadajoče provizije korigiral s faktorjem prisotnosti na delu. V kolikor je delavec v posameznem mesecu prisoten na delu vse delovne dni, znaša faktor 1, v primeru delne odsotnosti sorazmerno manj, v primeru popolne odsotnosti pa 0/nič). Faktor prisotnosti se je uporabil le v primeru odsotnosti z dela zaradi koriščenja dopusta ali bolniškega staleža, ne pa zaradi državnih praznikov.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je ureditev Pravilnika/08 oziroma Pravilnika/10, ki ob uporabi faktorja prisotnosti znižuje plačo za delovno uspešnost v primeru upravičene odsotnosti z dela (letni dopust, bolniški stalež), nezakonita, ker je v nasprotju z določbami 6. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim stališčem prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem ter z razlogi za takšno odločitev, ki so razvidni zlasti iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Pritožba neutemeljeno vztraja, da uporaba faktorja prisotnosti na delu ne more biti diskriminatorna in v nasprotju s 6. členom ZDR-1, ker naj bi tak sistem veljal za vse zavarovalne zastopnike enako. O tej trditvi toženke se je pravilno izjasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem v celoti strinja in zato te argumentacije ne ponavlja. Pomembno je, da je bil tožnik v neenakopravnem položaju že zato, ker je bil "kaznovan", ko je izrabil z zakonom določeno pravico do izrabe dopusta oziroma ker je bil upravičeno odsoten z dela zaradi bolezni.

10. Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem svoje ravnanje opravičuje s svojo pravico do lastnega sistema nagrajevanja. V zvezi s tem vprašanjem pritožbeno sodišče sicer pritrjuje toženki, da to suvereno pravico ima, vendar le, v kolikor je sistem nagrajevanja v skladu z zakonom in ni diskriminatoren. Pravica toženke do lastnega sistema se je pokazala že v tem, ko je za zavarovalne zastopnike uvedla provizijski sistem nagrajevanja, s katerim stimulira zastopnike, da sklenejo čim več zavarovanj ter jim po določenem ključu prizna provizijo od plačanih premij. Nezakonito pa je, da se delavcu provizija sicer prizna, nato pa odvzame, ker je upravičeno odsoten z dela. Prav takšna nezakonitost se pokaže v tem, da zavarovanci premijo plačujejo "obročno" oziroma v mesečnih zneskih. Od plačane premije ima zastopnik pravico do provizije, ker je v preteklem obdobju uspešno sklenil posel za toženko. Nedopustno pa je, da ima to pravico le, če je prisoten na delu. Uporaba faktorja prisotnosti v bistvu pomeni, da se zastopniku že pripadajoča pravica naknadno odvzame, ker je odsoten z dela.

11. Posamezne zneske prisojenih razlik nadomestila plače toženka ni izpodbijala in zato tudi niso bili predmet pritožbene presoje.

12. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka. Tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).