Jedro

Tožena stranka je bila torej dolžna v roku 60 dni po objavi odločbe ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za primer, ko revizija podatkov ni bila opravljena. Po odločbi Ustavnega sodišča RS pa v tem primeru lahko zavarovanci sami zahtevajo revizijo podatkov ter novo odmero pokojnine in sicer prav tako v roku 60 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS. Tožničina zahteva je bila vložena po izteku 60 dnevnega roka, kar pomeni, da jo je tožena stranka utemeljeno kot prepozno vloženo zavrgla.

Ker je od vročitve dokončne odločbe tožnici v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine z dne 6. 10. 2003, ki je bila tožnici vročena 13. 10. 2003 preteklo več kot 10 let, tožnica spremembo dokončne odločbe ne more uspešno uveljavljati niti po določbi 183. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke z dne 28. 10. 2015 in odločba z dne 23. 2. 2016 ter da sodišče ugotovi, da je tožnica upravičena do ponovne odmere pokojnine iz naslova notranjega odkupa delnic pri delodajalcu.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba neustavna in nezakonita, saj bi morala biti tožnici v celoti priznana pravica do ponovne odmere pokojnine, kot je to določeno v odločbi Ustavnega sodišča RS, pa tudi v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnica meni, da je 60 dnevni rok, kot ga je določilo Ustavno sodišče zgolj informativnega značaja, nikakor pa ne gre za prekluzivni rok, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka bi morala v roku 60 dni opraviti notranjo revizijo in na podlagi svojih ugotovitev po uradni dolžnosti odločiti o ponovni odmeri pokojnine. Ravnanje tožene stranke ni bilo pravilno in zakonito. Tožena stranka bi morala uživalce pokojnin obvestiti, da lahko ponovno uveljavljajo pravico do ponovne odmere pokojnine iz naslova notranjega odkupa delnic. Pravne obveznosti v tem postopku so bile in so še na strani tožene stranke. Revizija oziroma ponovna odmera pokojnine bi morala biti opravljena po uradni dolžnosti, kar pa tožena stranka ni storila. Pravne in dejanske napake oziroma nepravilnosti so nastale pri toženi stranki, ne pa pri tožnici. Dolžnost sodišča je bila, da v tem postopku odpravi takšno nezakonito stanje in tožnici omogoči ponovno odmero pravične in zakonite pokojnine. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... (št. dosjeja: ...) z dne 23. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... (št. dosjeja: ...) z dne 28. 10. 2015. Z navedenim sklepom je bila zahteva za revizijo in ponovno odmero pokojnine zavržena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankama niso sporni, izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 6. 10. 2003 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 98.445,55 takratnih SIT na mesec od 21. 9. 2003 dalje. Tožnica je dne 24. 7. 2015 pri toženi stranki vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. poslovalnica ... ter za ponovno odmero pokojnine. V vlogi se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Tožena stranka je ugotovila, da je bila zahteva prepozna, zato jo je z izpodbijanim sklepom zavrglo.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica zamudila rok za vložitev zahteve za revizijo podatkov ter za ponovno odmero pokojnine. Ustavno sodišče RS je namreč v 2. točki izreka citirane odločbe določilo rok, v katerem je potrebno vložiti zahtevo za revizijo podatkov ter za ponovno odmero pokojnine. Tako je v 2. točki izreka določeno, da mora Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v roku 60 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)2. V 3. točki izreka odločbe pa je nadalje določeno, da zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, lahko v roku, določenem v 2. točki tega izreka (60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS) zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije.

8. Tožena stranka je bila torej dolžna v roku 60 dni po objavi odločbe ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za primer, kot je urejen v že citirani 3. točki izreka, torej ko revizija podatkov ni bila opravljena. Po odločbi Ustavnega sodišča RS pa v tem primeru lahko zavarovanci sami zahtevajo revizijo podatkov ter novo odmero pokojnine in sicer prav tako v roku 60 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS.

9. Tožnica je vlogo vložila 24. 7. 2015, medtem ko je 60 dnevni rok potekel 29. 6. 2015, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zahteva je bila vložena po izteku 60 dnevnega roka, kar pomeni, da jo je tožena stranka utemeljeno kot prepozno vloženo zavrgla. Pritožbene navedbe, da je navedeni rok zgolj informativnega značaja in da nima značilnosti prekluzivnega roka so neutemeljene. V točki 19. in 20. obrazložitve odločbe Ustavno sodišče pojasnjuje, da je 60 dnevni rok določen tako za toženo stranko kot tudi za zavarovance oziroma uživalce pravic. Rok tako nikakor ni zgolj informativne narave, temveč gre za prekluzivni materialni rok. Prekoračitev roka ima za posledico, da zavarovanec oziroma uživalec pokojnine ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine.

10. Ker je od vročitve dokončne odločbe tožnici v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine z dne 6. 10. 2003, ki je bila tožnici vročena 13. 10. 2003 preteklo več kot 10 let, tožnica spremembo dokončne odločbe ne more uspešno uveljavljati niti po določbi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3. V drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena (odločba o razveljavitvi ali spremembi dokončne odločbe), se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katerim je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Ravno že citirana določba Ustavnega sodišča RS je uživalcem pravic, pri katerih je že potekel 10 letni rok, omogočila, da zahtevajo revizijo podatkov in pa ponovno odmero pokojnine, vendar pa so zahtevo morali vložiti pri toženi stranki do 29. 6. 2015. 11. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ravnanje tožene stranke, so za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne. Tako tožena stranka kot tudi sodišče so bile pri presoji sporne zadeve dolžni upoštevati že citirano odločbo Ustavnega sodišča RS. Le-ta je bila javno objavljena, kar pomeni, da se je imela tudi tožnica možnost seznaniti z njeno vsebino. Z odločbo pa toženi stranki ni bilo naloženo, da posebej obvešča zavarovance oziroma uživalce pravic o vsebini ustavne odločbe.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012.