Jedro

Med strankama je bila sklenjena pogodba o tem, da se poslovni prostori določen čas uporabljajo brezplačno, zato je bil zahtevek za plačilo najemnine - uporabnin zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in mora povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 80.550,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.440.000,00 SIT s pripadki in je zato razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... in tožeči stranki naložilo, da mora plačati toženi stranki izvršilne in pravdne stroške. Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje in navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka v pritožbi navedla, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa je iz pritožbenih razlogov razvidno, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj trdi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo po njej predloženih dokazov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da nobena izmed pravdnih strank ni zatrjevala, niti dokazovala, da Č. B, ki je za toženo stranko podpisal pogodbo (priloga B2), ni imel pooblastil za sklenitev te pogodbe. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija to ugotovitev sodišča prve stopnje in trdi, da je ona v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da B. ni bil pooblaščenec tožene stranke oziroma, da ni imel pooblastil za sklenitev pogodbe za toženo stranko. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ta pritožbena trditev resnična in da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji res trdila, da B. ni bil pooblaščen za sklenitev pogodbe za toženo stranko. Trdila je torej, da je pogodbo za toženo stranko sklenil nekdo, ki ni imel pooblastila. Tožeča stranka je torej s temi trditvami zatrjevla situacijo iz 1. odstavka 88. člena ZOR, ki pa določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega (v našem primeru tožene stranke) brez pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri. Torej če pogodbo sklene nekdo, ki ni pooblaščen za sklenitev take pogodbe, ne gre za situacijo, ko pogodba sploh ne nastane, kot v pritožbi trdi tožeča stranka, pač pa taka pogodba velja, če jo stranka, v imenu katere je oseba sklenila pogodbo, pozneje odobri (1. odstavek 88. člena ZOR). Da se je tožena stranka strinjala s sklenitvijo najemne pogodbe (če tudi bi držalo, da jo je zanjo sklenil nekdo, ki ni bil pooblaščen), pa je jasno izkazano že s tem, da se je na to pogodbo sklicevala ves čas te pravde. Pogodba je torej bila sklenjena. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba izvajati dokazov o trditvah tožeče stranke, da B. ni bil pooblaščen za sklenitev pogodbe s strani tožene stranke in zato dejansko stanje glede sklenitve pogodbe ni bilo nepopolno niti zmotno ugotovljeno in pritožnica zmotno trdi, da pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena in da je zato utemeljen zahtevek iz naslova neopravičene obogatitve. S pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili, pa sta se izrecno dogovorili, da za čas do 31.12.1997 tožena stranka brezplačno uporablja poslovne prostore in opremo, ki je tožeča stranka ne bo odstranila iz poslovnih prostorov. Pri tem sta v 1. odstavku 7. člena in v 8. členu navedli tudi jasne razloge za tak dogovor. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ni podlage za obogatitveni zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi, saj pogodba med strankama velja in tožeča stranka ni uveljavljala nobenega zahtevka v zvezi z izpodbijanjem te pogodbe. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Da bi bile storjene kake druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožeča stranka v pritožbi ni obrazložila. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo potrdilo. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške in povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Stroški tožene stranke predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo z obračunanim DDV in sodno takso za odgovor na pritožbo.