Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba zadevo presojati po zakonu, ki je veljal v času, ko je prvostopenjski organ toženca odločal o tožničini zahtevi. Toženec je namreč dolžan voditi postopek skladno z določbami ZUP in določbami ZPIZ-2. Pri odločanju upravnega organa pa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 26. 1. 2022 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 5. 1. 2022 in na priznanje pravice do izplačila nadomestila za invalidnost za obdobje od 27. 3. 2019 do 30. 11. 2020 in na plačilo stroškov postopka, se zavrne."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo izpodbijani odločbi ter razsodilo, da je tožnica za obdobje od 27. 3. 2019 do 30. 11. 2020 upravičena do nadomestila za invalidnost. Tožencu je naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odloči o višini nadomestila za invalidnost ter tožnici povrne njene stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se ne strinja z razlogovanjem sodišča, da za obravnavani primer ne velja določba 2. odstavka 121. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1, na podlagi katere se v primeru spremembe delovnopravnega položaja delovnega invalida, nadomestilo za invalidnost izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj. Ta določba je bila v zakon vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2G)2, ki je začel veljati s 1. 1. 2020. Med strankama ni sporno, da je tožnica 29. 11. 2021 vložila zahtevo za izplačilo nadomestila za invalidnost za nazaj, in sicer za obdobje od 27. 3. 2019 do 30. 11. 2020. Pred navedenim datumom izplačilo nadomestila za invalidnost za sporno obdobje ni uveljavljala. Ker ni bilo zahteve, toženec o izplačevanju nadomestila za invalidnost ni mogel odločati. Za začetek upravnega postopka in za sam postopek je namreč potrebna zahteva stranke (178. člen ZPIZ-2 in 128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP)3. V času vložitve zahteve je že veljala novela ZPIZ-2G. Za odločitev namreč ni odločilna zakonodaja, ki je veljala v času spremembe delovnopravnega položaja tožnice, to je na dan 27. 3. 2019, temveč zakonodaja, ki je veljala v času izdaje prvostopenjske odločbe. Upravni organ namreč zavezuje načelo zakonitosti, ki ima svoj temelj v 2. členu Ustave RS v povezavi z njenim 120. in 153. členom. Temelj upravnega odločanja je zato predpis, ki velja v času izdaje odločbe. Toženec je imel v času odločanja na voljo samo eno veljavno zakonodajo in to je ZPIZ-2, v katerega je bila že vključena novela ZPIZ-2G, ki pa ne vsebuje nobenih prehodnih določb glede uveljavitve spremembe 121. člena ZPIZ-2. Določilo noveliranega 121. člena ZPIZ-2 je jasno ter ga ni mogoče interpretirati na način kot je to storilo sodišče. Če bi zakonodajalec imel v mislih, da se ta določba uporablja le za spremembe delovnopravnega položaja, nastale po uveljavitvi te novele, bi to moral izrecno in jasno navesti. Z dopolnitvijo 121. člena je bilo na novo določeno časovno obdobje izplačevanja nadomestil iz invalidskega zavarovanja ter določena omejitev izplačevanja za nazaj. Namen določbe je v tem, da se nadomestila iz invalidskega zavarovanja ne more več izplačati za več kot za 6 mesecev nazaj od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Smiselno in v skladu z namenom pravice do nadomestila za invalidnost je, da se nadomestilo sproti izplačuje in da se zavarovancu sprotno nadomešča izpad dohodka, do katerega je prišlo zaradi invalidnosti. Poleg tega je prejemanje nadomestila za invalidnost lahko relevantno tudi pri ugotavljanju upravičenosti do drugih pravic, na primer pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, zato je pomembno, da se tekoče izplačuje. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti kot neutemeljen zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 26. 1. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 5. 1. 2022. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za izplačilo nadomestila za invalidnost za obdobje od 27. 3. 2019 do 30. 11. 2020. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica z odločbo toženca št. ... z dne 11. 6. 2016 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 25. 5. 2016 dalje. Tožnici je bila nato z odločbo z dne 3. 10. 2017 priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 13. 9. 2017 dalje. Nadomestilo za invalidnost se ji je izplačevalo ves čas, dokler je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje. 27. 3. 2019 pa se je ponovno zaposlila, zato je toženec z odločbo z dne 16. 4. 2019 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost. 30. 11. 2020 je tožnici delovno razmerje ponovno prenehalo in se je od 1. 12. 2020 ponovno prijavila na zavodu za zaposlovanje. Toženec ji je z odločbo z dne 22. 4. 2021 ponovno priznal nadomestilo za invalidnost, in sicer za čas, ko je prijavljena na zavodu za zaposlovanje. V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena tudi do nadomestila za invalidnost za čas, ko je delala na drugem ustreznem delu "prodajalka" v obdobju od 27. 3. 2019 do 30. 11. 2020. Med strankama ni sporno, da je tožnica zahtevo vložila že v času po prenehanju delovnega razmerja, in sicer 29. 11. 2021. 6. Za odločitev v zadevi je ključen odgovor na vprašanje, ali je pri presoji glede upravičenosti do izplačila nadomestila za invalidnost potrebno uporabiti določbe ZPIZ-2, veljavne v času ko je prišlo do spremembe delovnopravnega položaja tožnice, ali določbe ZPIZ-2 veljavne v času odločanja prvostopenjskega organa toženca.

7. Kot izhaja iz 4. alineje prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Skladno s prvim odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se za izplačilo nadomestila iz invalidskega zavarovanja smiselno uporabljajo določbe 4., 5., 6. in 7. odstavka 111. člena tega zakona. V tretjem odstavku 124. člena ZPIZ-2 je nadalje določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primeru iz 4. alineje prvega odstavka 85. člena tega zakona, od začetka dela na drugem delovnem mestu ali od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, na delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti ali če ta ni dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, z dnem podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. V prvem odstavku 121. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da se nadomestilo za invalidnost zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela.

8. Z novelo ZPIZ-2G (25. člen) pa je bil dopolnjen 121. člen tako, da je bil dodan nov 2. odstavek, ki glasi: "Če delodajalec zavarovancu pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, oziroma 20 ur tedensko, po pridobitvi pravice ni zagotovil, zagotovil pa jo je pozneje ali se je spremenil delovnopravni položaj delovnega invalida, se nadomestilo iz 80., 84., 85. in 86. člena tega zakona izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj.

9. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je potrebno zadevo presojati po zakonu, ki je veljal v času, ko je prvostopenjski organ toženca odločal o tožničini zahtevi. Toženec je namreč dolžan voditi postopek skladno z določbami ZUP in določbami ZPIZ-2. Kot izhaja iz komentarja k 6. členu ZUP,5 je pri odločanju upravnega organa praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.

10. ZPIZ-2 v 178. členu določa, da se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca. Pritožbeno sodišče je s tem v zvezi že v drugi zadevi6 pojasnilo, da v kolikor zavarovanec ne vloži zahteve za priznanje pravic ali za plačilo določene dajatve, pogoj za vložitev zahteve pa je določen v zakonu, so razlogi za neizplačevanje določene dajatve na strani zavarovanca in ne na strani drugih. Sam zavarovanec je tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način.

11. Kot je razvidno iz predloga novele7 je nadomestilo za invalidnost mogoče izplačati največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj. Odločilno je torej, kdaj je bila vložena zahteva. Če je bila zahteva vložena v času, ko je že veljala novela ZPIZ-2G, potem je potrebno pri presoji upoštevati 25. člen novele. Tudi iz prehodnih določb ne izhaja, da bi se omenjena določba uporabljala zgolj za spremembe delovnopravnega položaja, nastale po uveljavitvi novele. Tožnica je imela v času, ko je bila v delovnem razmerju možnost, da uveljavlja izplačilo nadomestila za invalidnost, pa tega ni storila. Zakonodajalec je omenjeno vprašanje z novelo uredil drugače, kot je bilo urejeno v določbah ZPIZ-2, ki so bile veljavne pred tem. Kot je to že večkrat poudarilo Ustavno sodišče RS pa ima zakonodajalec široko polje proste presoje, kako bo določeno področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja uredil. 12. Novela je začela veljati s 1. 1. 2020. Ker gre v razmerju do drugih zakonskih določb, ki se nanašajo na izplačevanje nadomestila za kasnejši predpis, ga je toženec pri odločanju o upravičenosti do izplačevanja nadomestila za invalidnost pravilno upošteval. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in na priznanje pravice do izplačila nadomestila za invalidnost za obdobje od 27. 3. 2019 do 30. 11. 2020 in na plačilo stroškov postopka, zavrnilo.

13. S tem, ko je zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju odločiti še o podredno postavljenem tožbenem zahtevku (za plačilo zneska v višini 3.450,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na temelju odškodninske odgovornosti), o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 75/2019. 3 Ur. l. RS, št. 24/06 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 61. 6 Psp 260/2016 z dne 15. 9. 2016. 7 (EVA: 2019-2611-0002)