Jedro

Obveznost plačila carine, naložena z odločbo carinskega organa, je s pripojitvijo prešla s pripojenega podjetja na pravno osebo, ki ji je bilo to podjetje pripojeno. Nadalje tudi spremembe, izvedene v postopku lastninskega preoblikovanja, na obveznost, naloženo z upravno odločbo, ne morejo imeti vpliva, saj nimajo za posledico pretrganja kontinuitete pravne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 458/96-10 z dne 16.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, 65/97 in 70/2000, nadalje: ZUS), zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.2.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice N.G. z dne 15.12.1994, s katero je prvostopni upravni organ zavezal P., industrija za predelavo plastičnih mas p.o., V.D. (v nadaljevanju: P. p.o.) k plačilu carine in drugih uvoznih davščin za blago, uvoženo z ugodnostjo po 49. členu Carinskega zakona (Uradni list SFRJ št. 10/76 in nadaljnji, v nadaljevanju: CZ/76).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je bil po uvozni carinski deklaraciji z dne 4.5.1993 uvožen reprodukcijski material, z uporabo 49. člena CZ/76 in 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" v letu 1993. Kot carinski zavezanec je nastopalo podjetje G. d.o.o. V.D., ki se je v skladu s sklepom Temeljnega sodišča Nova Gorica, Enota v Novi Gorici, z dne 1.7.1993 pripojilo P. p.o.. Ta je, v skladu s 3. točko Akta o pripojitvi z dne 18.6.1993, prevzel od podjetja G. d.o.o. V.D. vse pravice, obveznosti in odgovornosti, ter s tem postal carinski zavezanec v skladu s 24. členom CZ/76. Ob uvozu se je podjetje G. d.o.o. V.D. z izjavo zavezalo, da bo uvoženi reprodukcijski material uporabljen za proizvodnjo PE vrečk, ki jih bo izvozilo v vrednosti 130% od vrednosti reprodukcijskega materiala, in to v roku 1 leta od prehoda reprodukcijskega materiala čez carinsko črto. Sprejeta obveznost ni bila realizirana. Po presoji prvostopnega sodišča je zato carinski organ odločil pravilno, ko mu je kot carinskemu zavezancu naložil plačilo carine in ostalih carinskih dajatev. Sodišče ni moglo upoštevati tožbenih navedb glede statusnih sprememb, ki naj bi bile izvedene 1.1.1992, saj je bil uvoz opravljen šele 4.5.1993. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. Carinski zavezanec v tej zadevi je podjetje G. d.o.o., ki je podal ustrezno izjavo, da bo blago izvoženo v tujino v določenem roku. P. p.o. je, po vložitvi tožbe v tem upravnem sporu, prenehal obstajati. Nastale so torej takšne statusne spremembe, ki vplivajo na dopustnost vodenja postopka. Statusne spremembe (lastninsko preoblikovanje, izbris subjekta iz registra) so objektivno dejstvo, ki je posvedočeno v registru gospodarskih družb in jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Niti upravni postopek niti upravni spor ne more teči, če stranka, ki je bila v upravnem postopku označena kot carinski zavezanec, ne obstaja več in nima pravnega naslednika. Zanika statusno povezavo med prvotnim carinskim zavezancem in družbo P. d.d..

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je, na podlagi podatkov in listin zbranih v upravnem postopku, presodilo, da je carinski organ po ugotovitvi, da ni izpolnjena obveznost iz 49. člena CZ/76 in 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" (Uradni list RS, št. 15/93), Poligalantu p.o. kot carinskemu zavezancu naložil plačilo carine in ostalih carinskih dajatev.

S pripojitvijo podjetja G. d.o.o., V.D. podjetju P. p.o., je podjetje G. d.o.o. prenehalo obstajati, njegova aktiva in pasiva pa se je prenesla na P. p.o.. Pravna narava takega prenosa je splošno (univerzalno) pravno nasledstvo. To pomeni, da so se vsi pravni položaji (predvsem pravice in obveznosti) pravne osebe, ki je prenehala obstajati, prenesli na pravno osebo, ki ji je bila pripojena. Ker so s pripojitvijo na P. p.o. prešle vse pravice in obveznosti podjetja G. d.o.o., je sodišče presodilo pravilno, ko je potrdilo odločitev carinskega organa, da je tožeča stranka P. p.o. postala carinski zavezanec za plačilo carine v tej zadevi.

Na odločitev v tej zadevi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je, po vložitvi tožbe v tem upravnem sporu, P. p.o. prenehal obstajati. Kot je razvidno iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra z dne 21.11.2002, ki ga je pridobilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, P. p.o. ni prenehal obstajati, ampak je bilo leta 1998 izvedeno njegovo lastninsko preoblikovanje v P. d.d.. Take spremembe, izvedene v postopku lastninskega preoblikovanja, na obveznost, naloženo z upravno odločbo, ne morejo imeti vpliva, saj nimajo za posledico pretrganja kontinuitete pravne osebe.

Pritožbeni ugovor, da ni statusne povezave med prvotnim carinskim zavezancem in družbo P. d.d., zato ni utemeljen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.