Up-4/03 - 6

18. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 576/2001 z dne 20. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavna pritožnica je v upravnem sporu zahtevala odpravo odločbe Generalne državne tožilke št. TU 420/99-19/ZC z dne 22. 5. 2000, s katero je bil zoper njo odrejen suspenz, in v tej zvezi zatrjevala, da v odločbi ni bil utemeljen zakoniti namen suspenza in da se je odločba opirala na drugačno dejansko stanje od tistega, ki je navedeno v izreku pravnomočne disciplinske obtožbe. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Vrhovnemu sodišču očita, da je v izpodbijani sodbi odgovorilo samo na nekatere s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve postopka in da ni odgovorilo na pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katerega je navedla odločilna dejstva, ki bi jih sodišče moralo ugotavljati, da bi lahko presodilo pravilnost in zakonitost odrejenega suspenza. Ustavna pritožnica navaja, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njen očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o njeni tožbeni trditvi, da odločba o suspenzu ni razložila, s kakšnim namenom ji je bil odrejen suspenz. Nadalje naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo na trditev, da sodba sodišča prve stopnje nasprotujoče obnavlja dejstva iz pravnomočne disciplinske obtožbe, in na trditev, da je sodba sodišča prve stopnje nejasna, ker se pri pravnem opredeljevanju poslužuje alternativne subsumpcije.

Ustavna pritožnica Vrhovnemu sodišču še očita, da ni odgovorilo na njeno trditev, da nikoli ni izostajala od dela na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru, temveč ji je vodja to delo preprečevala. Po mnenju pritožnice si tako Vrhovno sodišče kot sodišče prve stopnje napačno razlagata določbo tretjega odstavka 49. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94, 59/99, 110/02 in 14/03 - ur.p.b. - v nadaljevanju ZDT). Pritožnica podaja svoje razumevanje pravne ureditve o suspenzu državnega tožilca. Povzema potek dogodkov in zatrjuje, da Vrhovno sodišče ni obravnavalo in vrednotilo vseh pravno pomembnih trditev iz njene pritožbe.

B.

3.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja pravica stranke, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za pritožbeno sodišče pa izhaja ta obveznost iz 25. člena Ustave (pravica do pritožbe). Iz pravice do pritožbe izhaja obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do bistvenih pritožbenih navedb (tistih, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti), ni pa sodišču treba odgovarjati na tiste pritožbene navedbe, ki za odločitev niso pomembne. S tem v zvezi je tudi zahteva, da mora biti odločba pritožbenega sodišča obrazložena (saj je šele s tem razvidno, ali je pritožbeno sodišče obravnavalo bistvene navedbe pritožbe in ali se je do njih opredelilo).

Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Ni sicer nujno, da je obrazložitev odločb instančnih sodišč (še posebej sodišča, zoper odločbe katerega ni pravnih sredstev) tako obširna kot mora biti obrazložitev sodišča prve stopnje. Prav tako tudi ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.

4.Ustavno sodišče ocenjuje, da izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča vsebuje navedbe o odločilnih dejstvih, na katero je oprlo svojo odločitev, navedbe razlogov za odločitev ter odgovore na pritožnikove relevantne pritožbene navedbe.

Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi tudi jasno obrazložilo, zakaj in katere pritožničine pritožbene navedbe ne šteje za pravno tako pomembne, da bi se bilo treba do njih

opredeljevati v obrazložitvi sodbe. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da za izrek suspenza po tretjem odstavku 49. člena ZDT zadostuje, da je uveden disciplinski postopek zaradi katerekoli disciplinske kršitve iz 44. člena ZDT, in da zato navedbe pritožnice v zvezi z dodatnimi razlogi za suspenz niso relevantne. Zgolj dejstvo, da odločitev sodišča ni takšna, kot bi po mnenju pritožnice morala biti, in da sodišče drugače razume pravo kot pritožnica, pa še ne pomeni kršitve nobene človekove pravice in ne utemeljuje ustavne pritožbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu. Zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava, pač pa v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in svoboščine. Glede na navedeno Ustavno sodišče ni presojalo očitkov pritožnice, ki merijo na napačno razlago in uporabo materialnega prava s strani sodišča ter posledično na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Da je pravno stališče sodišča, po katerem za izrek suspenza zadošča uvedba disciplinskega postopka zaradi katerekoli disciplinske kršitve iz 44. člena ZDT, v neskladju s katero od človekovih pravic ali svoboščin oziroma očitno napačno, pa pritožnica niti ne zatrjuje.

5.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan