Jedro

Tožnik kot vojaška oseba ni bil zavarovan po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zato nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v točki 1. izreka odpravila odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 16.3.1992, v 2. točki izreka pa je zavrnila zahtevo tožnika za nadomestilo za primer brezposelnosti. V utemeljitvi odločbe se je sklicevala na obrazložitev tega sodišča v odločbi z dne 11.2.1993. Ugotovila je, da tožnik ni upravičenec do pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Pri tem je odločitev oprla na 14. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in na 4. člen ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev od XCVI. do XCVII. Tožnik ni mogel uveljavljati pravic po 14. členu ustavnega zakona, ker ni bil opravljen prenos zadev. Upravni organi odločajo le na podlagi ustave, zakonov in drugih predpisov, ne pa na podlagi stališč, dogovorov in navodil, kar velja tudi za izvajanje 14. člena ustavnega zakona. Tožena stranka je ob reševanju pritožbe prvostopno odločbo odpravila na podlagi 1. odstavka 243. člena in 2. odstavka 244. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker je bil s to odločbo očitno prekršen materialni zakon, to je zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Gre za razveljavitev po nadzorstveni pravici, ker tožnika po 14. členu ustave ni mogoče šteti za upravičenca do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po navedenem zakonu. Noben predpis ne določa, da bi lahko prvostopni organ odločal na podlagi mnenja drugega organa. Prvostopna odločba je bila pomanjkljivo obrazložena.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da pravic po 14. členu ustave ni mogel uveljavljati zaradi agresije na Republiko Slovenijo. Odločbi tožene stranke z dne 4.6.1992 in 20.4.1993 si v utemeljitvi nasprotujeta. Tožniku bi morala biti zagotovljena socialna varnost po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 30.9.1991 kot oficirju nekdanje JLA in da se je enoti Republiškega zavoda za zaposlovanje prijavil 28.10.1991. To pomeni, da je za presojo tožnikovih zahtevanih pravic uporabiti določbe zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 12/92), ki je začel veljati 16.2.1991. V 2. členu zakona je navedeno, katere organizacije, delodajalci in druge osebe zagotavljajo sredstva za dejavnosti zaposlovanja in za zagotavljanje pravic iz 1. člena. Ta v 3. odstavku ureja pravice zavarovancev za primer brezposelnosti. Tako 2. člen ne navaja nekdanje JLA kot osebe, ki bi zagotavljala sredstva za dejavnost zaposlovanja in za zavarovanje za primer brezposelnosti. V 14. in 15. členu zakona je določeno, katere osebe so obvezno in katere prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti. Po 14. členu so obvezno zavarovani delavci v delovnem razmerju, po 1. odstavku 15. člena pa tam navedene osebe, ki so prostovoljno zavarovane. Tako imenovane civilne osebe v nekdanji JLA in aktivne vojaške osebe niso navedene niti v 14. niti v 15. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. To pomeni, da tožnik kot vojaška oseba ni bil zavarovan po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zaradi česar mu ne gredo pravice, ki jih zahteva.

Tudi iz zakonov, ki so urejali službo v nekdanji JLA, ni mogoče sklepati, da so bile vojaške osebe v službi JLA zavarovane za primer brezposelnosti po splošnih predpisih, to je po navedenem zakonu Republike Slovenije. V 21. členu zakona o sredstvih in financiranju JLA (Uradni list SFRJ, št. 53/84) je bilo določeno, da se iz denarnih sredstev, namenjenih za redno dejavnost vojaških enot in vojaških ustanov, izplačujejo osebni dohodki aktivnim vojaškim osebam in civilnim vojaškim osebam v službi JLA. Zakon o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 4/85, 26/90) je v 4. odstavku 3. člena določal, da zakon velja tudi za službo civilnih oseb v JLA. Ta služba je bila posebej urejena v 416. do 492. členu. Iz teh norm ne izhaja, da bi bile te osebe zavarovane po splošnih predpisih.

Ker tožnik nima pravic po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, je sodišče moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SRS, št. 4/74, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo zavrniti.