Jedro

Za kršitev pravice do izjave gre takrat, ko je glede na okoliščine vsakega konkretnega primera očitno, da storilec nikoli v postopku ni bil seznanjen z očitanim prekrškom in relevantnimi okoliščinami in se zato o tem ni mogel izjaviti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Samostojni podjetnik J.P. je bil s plačilnim nalogom Policijske postaje Novo mesto spoznan za odgovornega storitve prekrška po c. točki devetega odstavka 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), ker skupna masa in osna obremenitev njegovega motorno-priklopnega vozila presegata najvišje dovoljene vrednosti. Izrečena mu je bila globa 1.800 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je vložil zahtevo za sodno varstvo, ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu ZSV - 212/2008 z dne 1.3.2010 zavrnjena kot neutemeljena.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka zaradi kršitve 57. in 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker storilcu ni bila dana možnost, da se seznani s procesnim gradivom in izjavi o prekršku. Navaja, da prekrškovni organ ni izdal odločbe o prekršku z vsemi predpisanimi sestavinami, iz katerih bi bil razviden tudi konkreten očitek storilcu kot pravni osebi v skladu s 4. členom Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). ZP-1 namreč ne dopušča izdaje plačilnega naloga v primeru, ko je potrebno ugotavljanje dejstev, pomembnih za odgovornost pravne osebe.

3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je že s sodbo IV Ips 35/2006 z dne 8.7.2008 presodilo, da ni podana kršitev materialnih določb zakona (1. alineja 62. člena v zvezi s prvo točko 156. člena ZP-1), čeprav pravna opredelitev prekrška v plačilnem nalogu ne zajema določbe 14. člena ZP-1, ki v povezavi z določbami zlasti 4. člena ZOPOKD predstavlja podlago odgovornosti samostojnega podjetnika za prekrške druge osebe, zlasti zaposlenega, če so znaki očitanega prekrška in odgovornost storilca kot samostojnega podjetnika dovolj razumljivo in popolno konkretizirani v opisu dejanskega stanja, priloženem zahtevi za sodno varstvo.

5. Prekrške, določene v c. točki devetega odstavka 70. člena ZVCP-1, lahko stori le pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik. V pravni opredelitvi prekrška v izpodbijanem plačilnem nalogu sicer ni navedena določba 14. člena ZP-1, ki v povezavi z določbami 4. člena ZOPOKD predstavlja podlago odgovornosti samostojnega podjetnika za prekršek druge osebe – zlasti zaposlenega, vendar so znaki očitanega prekrška in odgovornost storilca kot samostojnega podjetnika dovolj jasno konkretizirani v kratkem opisu dejanja v zapisniku o tehtanju motornega - priklopnega vozila ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Iz navedenih listin namreč izhaja, da so policisti pri tehtanju motornega - priklopnega vozila ugotovili prekoračitev skupne mase in osnega pritiska. Zato so vozniku prepovedali nadaljnjo vožnjo in vozilo začasno izločili iz prometa. Kot lastnik je v zapisniku naveden J.P. s.p., kot voznik pa Z.Š. Iz navedenega opisa izhaja, da se storilcu J.P. kot samostojnemu podjetniku očita opustitev nadzorstva nad najvišjo dovoljeno vrednostjo skupne mase in osne obremenitve (4. točka 4. člena ZOPOKD). Med ukrepi, navedenimi v zapisniku, je bilo vozniku naročeno, naj kopijo zapisnika, ki jo je prejel na kraju tehtanja, predloži lastniku vozila, kar je tudi storil. Prejem zapisnika potrjuje tudi sam samostojni podjetnik v zahtevi za sodno varstvo, v kateri ni oporekal, da je bila njegova pravica do izjave prizadeta. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je storilec lahko zavzel svoje stališče v zvezi z dejanskim stanjem prekrška. Glede njegove odgovornosti kot s.p. pa je sodišče navedlo, da se s sklicevanjem na to, da ga na kraju nakladanja tovora ni bilo in na interni akt prevoznika (sprejet na podlagi Pravilnika o notranji kontroli), svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj sodišču ni predložil nobenega dokumenta, iz katerega bi bile razvidne dolžnosti voznika oziroma tudi v primeru, da bi ga predložil, to še ne pomeni, da v primeru opustitve odgovarja le voznik. Še vedno prevoznik kot samostojni podjetnik odgovarja za izvajanje in nadzor v zvezi z notranjo kontrolo, če za to ne zadolži druge pri njemu zaposlene osebe. Glede na svoje zmotno prepričanje, da je za kršitev odgovoren izključno voznik, ne pa on sam, ki je opustil dolžno nadzorstvo, ni navedel ničesar, kar naj bi storil v zvezi z nadzorom zaposlenih voznikov, da bi kršitev preprečil, in je temelj za njegovo odgovornost podan (4. točka 4. člena ZOPOKD). Zato očitana kršitev materialnih določb zakona (1. alineja 62. člena v zvezi s prvo točko 156. člena ZP-1) ni podana. Plačilni nalog prekrškovnega organa pa ima vse sestavine, ki jih predpisuje drugi odstavek 57. člena ZP-1, zato tudi trditev zahteve, da ne vsebuje predpisanih sestavin, ni utemeljena (2. alineja 62. člena ZP-1).

6. Zahteva uveljavlja kršitev iz druge alineje 62. člena v zvezi z določbami 57. člena ZP-1, ki zagotavljajo storilcu pravico do izjave v postopku. Storilcu morajo biti v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega sodnega postopka (Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-120/97 z dne 18.3.1999 in odločba Vrhovnega sodišča IV Ips 58/2007 z dne 28.2.2008), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve oziroma da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave). Za kršitev pravice do izjave gre takrat, ko je glede na okoliščine vsakega konkretnega primera očitno, da storilec nikoli v postopku ni bil seznanjen z očitanim prekrškom in relevantnimi okoliščinami in se zato o tem ni mogel izjaviti. V plačilnem nalogu se storilcu očita prekršek po c. točki devetega v zvezi s prvim odstavkom 70. člena ZVCP-1. Iz zapisnika o tehtanju motornega-priklopnega vozila je razvidna natančna pravna opredelitev prekrška in sicer, da je kot samostojni podjetnik posameznik opravljal prevoz v nasprotju s tem členom, ker sta prekoračeni največja dovoljena skupna masa in osna obremenitev. Iz ugotovljenega je jasno razvidno, da odgovarja kršitelj na podlagi odgovornosti za zaposlenega voznika (14. člen ZP-1). Kot izhaja iz zahteve za sodno varstvo je storilec prejel zapisnik in je bil tako seznanjen z očitkom odgovornosti za prekršek, ki ga je storil pri njemu zaposlen voznik, in je temu tudi ugovarjal. Zato pomanjkljiva pravna kvalifikacija v plačilnem nalogu ni vplivala na storilčevo možnost izjaviti se o očitanem prekršku, in sicer ne glede na to, da mu plačilni nalog ni bil vročen takoj, temveč po pošti (prvi in peti odstavek 57. člena ZP-1). Glede na navedeno storilcu pravico do izjave v postopku ni bila kršena, zato tudi iz tega razloga kršitev iz druge alineje 62. člena v zvezi z določbami 57. člena ZP-1 ni podana.

C.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato je zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo.