Jedro

Glede na določbo prvega odstavka 51. člena ZDen je revidentka zavezanka za vrnitev podržavljenega solastniškega deleža do 28/40 na tistem delu hiše (poslovnem prostoru v kleti stavbe), ki je v njeni uporabi. Revidentka, ki je glede na navedeno določbo ZDen zavezanka za vrnitev podržavljenega solastniškega deleža, ki se nahaja v njenem premoženju, se ne more sklicevati na vračanje v preostalem delu podržavljene stavbe, glede katerega ni zavezanka.

Ni podan obstoj ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen zgolj zato, ker zavezanki v izključni lasti ostaja manjši del zatrjevane prostorske celote. Obstoj ovir iz navedene določbe ZDen tudi ne more predstavljati okoliščina, da je predmet denacionalizacije in s tem vračanja v naravi solastninski delež.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

III. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 29. 8. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 13. 12. 2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta odločil, da je A. A., upravičena do denacionalizacije 28/40 poslovnega prostora, ki se nahaja v kleti stavbe B., s parc. št. 15 k. o...., na kateri ima pravico uporabe revidentka (1. točka izreka odločbe), da je revidentka kot zavezanka v tam navedenem roku poslovni prostor iz 1. točke izreka in temu poslovnemu prostoru pripadajoči delež na skupnih delih in napravah v stavbi, ter ustreznem delu stavbnega zemljišča, predati skrbniku za poseben primer v last in posest (2. točka izreka odločbe) in določila skrbnika za poseben primer (3. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zavrača tožbene ugovore glede obsega vrnjenega premoženja in obstoja ovir za vračanje v naravi ter ostale ugovore. Navaja, da je bila upravičenka ob podržavljenju lastnica do 28/40 poslovnega prostora v kleti, zato je že iz tega razloga upravičena do denacionalizacije v tem obsegu. Zavrača revidentkin ugovor, ki se nanaša na vračanje drugih delov hiše, za katere revidentka ni bila zavezanka. Predmet vračanja v tej zadevi je lastninski delež na poslovnem prostoru v kleti. Stavba je po podržavljenju pripadala več lastnikom, ki so jo uporabljali v naravi določenih delih (dejanska razdružitev), temu pa je sledila tudi zemljiška knjiga s svojimi vpisi. Glede na to, kako je obravnavani poslovni prostor zaznamovan v zemljiški knjigi, zavrača ugovor o neizvršljivosti izpodbijane odločbe. Meni, da ovira za vračanje premoženja v naravi iz 4. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni podana, saj iz mnenja izvedenca izhaja, da je ob dodatnih posegih mogoča razdružitev objektov (obravnavanega z dvoriščnim objektom, ki ni predmet postopka), obravnavani poslovni prostor pa se vrača le v solastniškem deležu. 3. Revidentka dovoljenost revizije uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Razlogom izpodbijane sodbe očita, da so zmotni, nerazumljivi, protispisni in da ne zadostujejo standardu razumne obrazložitve. Navaja, da pravo ne pozna pojma „dejanske razdružitve“ solastne stvari. Meni, da ni mogoče vračanje solastniškega deleža na poslovnem prostoru, saj je bil upravičenki podržavljen solastniški delež na celi stavbi. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je samo ugotavljalo, da naj bi stavba po podržavljenju pripadala več lastnikom, ki so jo uporabljali po v naravi določenih delih, saj upravna organa tega nista ugotavljala. Ker je temeljno načelo denacionalizacije, da je lahko predmet vračila le tisto in toliko, kot je bilo odvzeto, vrnitev petih stanovanj v celoti nujno pomeni, da je solastninski delež na poslovnem prostoru, ki se vrača, manjši. Zatrjuje neskladje med 1. in 2. točko izreka izpodbijane upravne odločbe ter njeno neizvršljivost in posledično ničnost. Trdi, da so razlogi sodbe v zvezi z obstojem ovir za vračanje v naravi v nasprotju z dejanskim stanjem, ugotovljenim v upravnem postopku, oziroma da je sodišče brez izvedbe dokaznega postopka in obravnave samo ugotavljalo dejansko stanje, na katerega je oprlo svojo odločitev. S tem je kršilo revidentkine pravice do izjave, pravnega sredstva in sodnega varstva. Glede obstoja ovir za vračanje v naravi zatrjuje nasprotje med razlogi sodbe. Pri presoji obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen sodišču prve stopnje očita še zmotno uporabo Zakona o gostinstvu in na njegovi podlagi sprejetega podzakonskega predpisa ter zmotno razlago smisla in namena navedene določbe ZDen. Priglaša stroške postopka.

4. Stranka z interesom B. B. (predlagateljica v postopku po pokojni upravičenki) v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno oziroma da jo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Revidentka uveljavlja, da gre v tej zadevi za več pomembnih pravnih vprašanj, v zvezi s katerimi uveljavlja tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in sicer med drugimi pravno vprašanje možnosti vračanja posameznih delov nerazdeljene nepremičnine z delnimi odločbami s sklicevanjem na „dejansko razdružitev hiše po podržavljenju“ (II Ips 751/2007, II Ips 141/2004 in Up-541/04, I Up 1616/2005, U 1055/93). Uveljavlja tudi odstop od načela, da se vrača toliko in tisto premoženje, ki je bilo odvzeto (II Ips 141/2004 in Up-541/04). Po presoji Vrhovnega sodišča je glede navedenih vprašanj podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato se do vprašanja, ali je podan tudi zatrjevani pogoj iz 3. točke istega odstavka, ni opredelilo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi revidentka, ki v postopku nastopa kot zavezanka, izpodbija pravilnost vračanja premoženja v naravi.

9. V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila upravičenka A. A. ob podržavljenju solastnica do 28/40 sedanje parc. št. 15 k. o...., to je stavbišče v izmeri 572 m2, in na tej parceli stoječe hiše na naslovu B. Iz izpodbijane upravne odločbe izhaja, da je predmet odločanja v tej zadevi poslovni prostor, ki se nahaja v kleti te stavbe in na katerem ima revidentka pravico uporabe (restavracija D.). Poleg tega poslovnega prostora revidentka uporablja tudi dvoriščni objekt, ki stoji na parc. št. 16 k. o.... in ki ni predmet odločanja z izpodbijano upravno odločbo. Poslovni prostor v kleti je že ob podržavljenju služil opravljanju gostinske dejavnosti. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano.

10. Z delno odločbo z dne 16. 7. 1997 (ki je postala pravnomočna dne 16. 8. 1997) je bilo upravičenki vrnjenih pet stanovanj in tem pripadajoči skupni prostori, deli in naprave v hiši na B. ter ustrezni delež zemljišča parc. št. 15 k. o...., na katerem stavba stoji.

11. Revidentka uveljavlja, da v okoliščinah, ko je bil upravičenki podržavljen solastniški delež na nerazdeljeni nepremičnini, ni mogoče vračati solastniškega dela na posameznem delu stavbe, in v zvezi s tem še, da je bil z vrnitvijo petih stanovanj v preostalem delu hiše izčrpan upravičenkin solastniški delež na podržavljenem premoženju, do vrnitve katerega je upravičena po pravilih ZDen. Uveljavlja tudi, da je v obravnavani zadevi zmotno uporabljena določba 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

12. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZDen je denacionalizacija po tem zakonu vrnitev podržavljenega premoženja iz prejšnjega člena v naravi (vrnitev premoženja). V obravnavani zadevi je bil upravičenki podržavljen solastniški delež do 28/40-in na stavbi, v kleti katere se nahaja tudi poslovni prostor, ki je v uporabi revidentke. Po določbi 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. V tem primeru ni sporno, da se v premoženju revidentke nahaja poslovni prostor v kleti stavbe, ki stoji na parc. št. 15 k. o...., na katerega se nanaša izpodbijana odločba. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na določbo prvega odstavka 51. člena ZDen pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je revidentka zavezanka za vrnitev podržavljenega solastniškega deleža do 28/40-in na tistem delu hiše (poslovnem prostoru v kleti stavbe), ki je v njeni uporabi. V okoliščinah, ko je bil prejšnji solastnici podržavljen solastniški delež na celotni stavbi, vračanje tega solastniškega deleža na delu stavbe, ki se nahaja v premoženju revidentke, ne pomeni odstopa od načela, da se upravičencu vrača toliko in tisto premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Revidentka, ki je glede na navedeno določbo ZDen zavezanka za vrnitev podržavljenega solastniškega deleža, ki se nahaja v njenem premoženju, se ne more sklicevati na vračanje v preostalem delu podržavljene stavbe, glede katerega ni zavezanka. Obseg vrnjenega premoženja v delu stavbe, v katerem revidentka ni zavezanka, ne gre ne v njeno korist ne v njeno škodo, zato na drugačno odločitev o stvari ne morejo vplivati njeni ugovori o neutemeljenem postopanju upravnega organa, ki je v tej zadevi o denacionalizaciji odločal z izdajo delnih odločb. 13. Glede na določbo prvega odstavka 51. člena ZDen revidentkini ugovori, ki se nanašajo na pravila o razdružitvi solastne stvari oziroma o nastanku etažne lastnine v stavbi in na s tem povezano sodno prakso, niso pomembni za odločitev v tej zadevi. V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo v stavbi, katere posamezni deli (stanovanja, poslovni prostor) so bili ob uveljavitvi ZDen v premoženju različnih zavezancev. Na to kaže že okoliščina, da je obravnavani poslovni prostor v uporabi revidentke, kar je zaznamovano tudi z zaznambo poslovnega prostora v B listu zemljiške knjige. Navedeno pomeni, da je revidentka skladno z določbo prvega odstavka 51. člena ZDen zavezanka za tisti del stavbe, ki se nahaja v njenem premoženju, in sicer v obsegu podržavljenega solastniškega deleža upravičenke. Revidentka se zato neutemeljeno sklicuje na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o delitvi solastnine, saj za odločitev v tej zadevi niso relevantne. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 541/04 z dne 15. 6. 2006 in odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 141/2004 z dne 6. 5. 2004, II Ips 751/2007 z dne 10. 9. 2008, I Up 1616/2005 z dne 5. 3. 2008, U 1055/93 z dne 8. 9. 1994, saj se te ne nanašajo na enake pravne in dejanske okoliščine. Iz teh odločb sicer izhaja, da se v primeru podržavljenja solastniškega deleža pri vračanju podržavljenega premoženja solastniški delež ne sme izračunavati z upoštevanjem iz nacionalizacije izvzetih stanovanj. To pravilo je upravni organ spoštoval tudi v obravnavani zadevi, saj se upravičenki vrača podržavljeni solastninski delež (28/40-in), pri čemer pa se izpodbijana odločba nanaša na podržavljeni solastniški delež le na tistem delu stavbe, ki je kot del stavbe (poslovni prostor v kleti) v premoženju revidentke in ki je zato v tem obsegu zavezanka po določbi prvega odstavka 51. člena ZDen.

14. Ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje in s tem zagrešilo kršitev pravice do izjave in do pravnega sredstva (1. točka pravega odstavka 85. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 ter 22., 23. in 25. člen Ustave RS), s tem ko je upoštevalo, da je stavba po podržavljenju pripadala več lastnikom, ki so jo uporabljali po v naravi določenih delih. Te okoliščine namreč izhajajo iz izpodbijane prvostopenjske odločbe ter v njej opisanega dejanskega in pravnega položaja revidentke ter povzetka dosedanjih odločitev v tej zadevi.

15. Po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Namen te določbe je varstvo izrabe določenega prostora kot zaokrožene in funkcionalne celote. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ta določba ne varuje zavezanca pri opravljanju dejavnosti v dosedanjem obsegu, niti da varuje prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin kot celote. Povedano drugače, obstoj prostorskega kompleksa oziroma celote ne pomeni, da vanj ni mogoče poseči. To kar je predmet varstva po tej določbi, je zaščita pred tem, da se z vračanjem posameznih nepremičnin oziroma njihovih delov bistveno ne okrni prostorska kompleksnost nepremičnin oziroma namen njihove izrabe. To pa ne pomeni, da je predmet varstva opravljanje določene dejavnosti same po sebi. Revidentka se zato zmotno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča U 292/95 in U 822/96, saj iz njiju varstvo opravljanja dejavnosti ne izhaja.

16. Iz izpodbijane upravne odločbe izhaja, da revidentka gostinsko dejavnost izvaja v v tej zadevi obravnavanem poslovnem prostoru v kleti (v izmeri 144 m2, ki obsega lokal – sobe za goste, kuhinjo, prostore za pripravo hrane, pomivalnico, hladilnico ter sanitarije za goste) in v dvoriščnem objektu (40 m2, ki obsega pisarno, shrambo z živili in pijačo, shrambo embalaže, garderobe in sanitarije za uslužbence), ki pa ni predmet tega postopka. V takih okoliščinah glede na prej navedeno materialnopravno izhodišče se tudi po presoji Vrhovnega sodišča revidentka neutemeljeno sklicuje na obstoj ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen zgolj zato, ker ji v izključni lasti ostaja dvoriščni objekt, torej manjši del zatrjevane prostorske celote. Obstoj ovir iz navedene določbe ZDen tudi ne more predstavljati okoliščina, da je predmet denacionalizacije in s tem vračanja v naravi solastninski delež na poslovnem prostoru v kleti. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tej zadevi ni izkazana ovira za vračanje v naravi iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

17. Glede na navedeno revidentkine trditve o tem, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno povzemalo ugotovitev izvedenca v izpodbijani sodbi glede povezanosti objektov, s tem ko je navedlo, da gre za dva objekta, v katerih se izvajata različni dejavnosti, za odločitev niso pomembne, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka. Ker se v danih okoliščinah revident ne more sklicevati na določbo 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, za odločitev tudi niso pomembne revizijske navedbe o možnosti preureditve dvoriščnega prostora in o zmotni uporabi predpisov s področja gostinstva.

18. Niso utemeljeni ugovori o zatrjevanem nasprotju med 1. in 2. točko izreka izpodbijane upravne odločbe ter 2. točko izreka te odločbe in razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da se 2. točki izreka izpodbijane odločbe sklicuje na predmet vračanja, določen v 1. točki izreka. To pa pomeni v 1. točki izreka izpodbijane odločbe opredeljen solastninski delež na obravnavanem poslovnem prostoru in temu solastninskemu deležu na poslovnem prostoru pripadajoči delež na skupnih delih. Navedba vrnjenemu premoženju pripadajočega deleža na skupnih prostorih in napravah ter stavbnem zemljišču v 2. točki izreka izpodbijane odločbe ne pomeni neskladja med 1. in 2. točko izreka odločbe. V obravnavani zadevi je predmet vračanja solastniški delež na delu stavbe, ki je kot del stavbe (poslovni prostor v kleti) v premoženju revidentke. Čeprav etažna lastnina v obravnavani stavbi še ni ustanovljena, k temu delu in posledično vrnjenemu solastniškemu deležu na njemu že na podlagi zakona neločljivo sodi tudi ustrezen solastniški delež na skupnih delih zgradbe (105. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ; 3. člen Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ-1).

19. Neutemeljeni so tudi vsi ugovori, ki se nanašajo na v 2. točki izreka izpodbijane upravne odločbe naveden pripadajoči delež stavbnega zemljišča. Čeprav upravni organ ni uporabil sedaj veljavne zakonske terminologije, gre očitno za zemljišče, ki sodi k skupnim delom, kot jih opredeljujeta tretji odstavek 105. člena SPZ in tretji odstavek 3. člena SZ-1 in ki bodo predmet urejanja razmerij med lastniki v stavbi. Revizijske navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje sklepalo, da je predmet vračanja v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tudi zemljišče, ki ni fundus (v zvezi s čimer revidentka uveljavlja odločanje o že razsojeni stvari), nima podlage v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje namreč le na splošno navaja, da večstanovanjska in večlastniška stavba glede na njene posamezne dele predpostavlja obstoj skupnih delov stavbe in naprav ter dela stavbnega zemljišča, ki ni fundus, torej skupnih delov v smislu tretjega odstavka 105. člena SPZ in tretjega odstavka 3. člena SZ-1. S tem pa ne ugotavlja, da bi bilo z obravnavano odločbo kot skupni del zajeto tudi stavbno zemljišče, ki ni fundus.

20. Sodišče prve stopnje se glede ureditev lastniških razmerij med lastniki v stavbi utemeljeno sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 22. 6. 1993, saj se to mnenje nanaša prav na primer vračanje dela stavbe s še nedoločenim deležem na skupnih delih in napravah, za kakršnega gre tudi v obravnavanem primeru. Okoliščina, da je v obravnavani zadevi predmet vračanja solastniški delež na delu stavbe, ne spremeni tega, da gre v tem smislu za primerljivo pravno in dejansko situacijo. Te situacije, ko gre za vprašanje ureditve civilnih razmerij med lastniki v večstanovanjski hiši (oziroma poslovno-stanovanjski hiši), v kateri etažna lastnina še ni ustanovljena, pa ni mogoče enačiti z odmero funkcionalnega zemljišča za potrebe odločanja v denacionalizacijskem postopku. Zato se revidentka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 978/2006 z dne 3. 10. 2007, saj se v navedenem judikatu Vrhovnega sodišča zavzeto stališče, na katerega meri revident, nanaša ravno na vprašanje odmere funkcionalnega zemljišča za potrebe odločanja v denacionalizacijskem postopku. V takih primerih se (tudi skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998) postopek parcelacije opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Drugače pa velja za ureditev civilnih razmerij med lastniki v stavbi. Ta ni v pristojnosti upravnega organa, ki odloča o denacionalizaciji, pač pa jo v skladu z veljavnimi predpisi dosežejo lastniki sami oziroma v ustreznih sodnih postopkih.

21. Neutemeljeni so tudi ugovori o neizvršljivosti izpodbijane upravne odločbe, ker naj bi bila ta v zemljiški knjigi izvršljiva šele po predhodnih spremembah v zemljiški knjigi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da je jasno, kaj je predmet vračanja, denacionalizacijska odločba ni nična zgolj zato, če je pred njenim vpisom še treba urediti zemljiškoknjižno stanje na način, ki bo omogočal vpis. Glede stališča Vrhovnega sodišča v sodbi U 1425/2002, na katero se revidentka v zvezi s tem sklicuje, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se ta ne nanaša na primerljive dejanske in pravne okoliščine, saj gre v navedeni sodbi za vprašanje izvršljivosti denacionalizacijske odločbe za nepremičnino, ki je bila pred tem v drugem denacionalizacijskem postopku že vrnjena drugi osebi. Kolikor pa gre za vprašanje pravilnosti vpisanih izmer posameznih prostorov, pa ti glede na določbe zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) niso predmet vpisa v zemljiški knjigi. Ker je v tej zadevi jasno, na katerem poslovnem prostoru se vrača solastninski delež upravičenki, so neutemeljeni tudi vsi ugovori o protispisnosti navedb v izpodbijani sodbi o vsebini vpisov izmer v zemljiški knjigi.

22. Sodišče prve stopnje se je dolžno opredeliti do bistvenih tožbenih navedb (tistih, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano upravno odločbo spremeniti oziroma odpraviti), ni pa sodišču treba odgovarjati na tiste tožbene navedbe, ki za odločitev niso pomembne. Zato ni podana očitana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 85. člena ZUS-1, če sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tiste tožbene navedbe, ki za odločitev niso bistvene. To velja tudi za tožbeni očitek glede nezakonitosti upravne odločbe, ker ta ne vsebuje naloga zemljiškoknjižnemu sodišču po določbi drugega odstavka 66. člena ZDen. Te določbe ZDen namreč ni mogoče razlagati tako, kot da upravnim organom, pristojnim za denacionalizacijo, dopušča ali celo nalaga izdajanje odredb, ki se tičejo zemljiške knjige, torej zadeve iz sodne pristojnosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča U 356/93 z dne 16. 11. 1995).

23. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II in III. točki izreka:

24. Ker revident z revizijo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

25. Ker stranka z interesom z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k odločitvi oziroma pojasnitvi zadeve, glede na določbe prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.