Jedro

Ker gre pri priposestvovanju za originaren način nastanka stvarne služnosti, brez soglasja lastnika služeče nepremičnine, vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena. Zato tudi izstavitev posebne zemljiškoknjižne listine za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo ni potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

1. „Ugotovi se obstoj služnostne pravice uporabe služnosti poti za vožnjo osebnih vozil in odtok vode za potrebe pranja po služeči nepremičnini parc. št. 1/7, k. o. X (ID…), v korist tožnice oziroma vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parc. št. 1/8, k. o. X (ID ...), in parc. št. *2/0, k. o. X (ID ...), v površini, kot jo prikazuje oranžno označena površina na prilogi 9, ki je sestavni del izpodbijane sodbe.

V presežku, ki predstavlja razliko do površine 15 x 3,30 m in glede parkiranja in pranja, se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženec ... je dolžan v roku 15 dni izstaviti tožnici ..., primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 1/8, k. o. X (ID ...), in parc. št. *2/0, k. o. X (ID ...), mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice uporabe služnosti poti za potrebe osebnih vozil (vožnja, parkiranje, pranje) po služeči nepremičnini parc. št. 1/7, k. o. X (ID ...), in sicer v izmeri 15 m in širini 3,30 m, gledano od nepremičnine parc. št. 1/8, k. o. X (ID ...), ker bo, v primeru neizdaje takšne listine, te listine nadomestila ta sodba, vse pod izvršbo.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj služnostne pravice uporabe služnosti poti za potrebe osebnih vozil (vožnja, pranje) po služeči nepremičnini parc. št. 1/7, k. o. X (ID ...), v korist tožnice oziroma vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parc. št. 1/8, k. o. X (ID ...), in parc. št. *2/0, k. o. X (ID ...), v površini, kot jo prikazuje oranžno označena površina na prilogi 9, ki je sestavni del izpodbijane sodbe, od nepremičnine parc. št. 1/8, k. o. X (ID ...), medtem ko je glede razlike do površine 15 x 3,30 m in glede parkiranja tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožencu je naložilo izstavitev listine tožnici, na podlagi katere bo za potrebe zgoraj navedenih gospodujočih nepremičnin mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice uporabe služnosti poti za potrebe osebnih vozil (vožnja, pranje) po služeči nepremičnini parc. št. 1/7, k. o. X (ID ...), in sicer v površini, kot jo prikazuje oranžno označena površina na prilogi 9, gledano od nepremičnine parc. št. 1/8, k. o. X (ID ...). Glede razlike do površine 15 x 3,30 m in glede parkiranja je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnici omogočiti nadaljnjo mirno uporabo služnostne poti, ki teče po nepremičnini parc. št. 1/7, k. o. X (ID ...), na način, kot jo je tožnica uporabljala doslej, in v površini, kot jo prikazuje oranžno označena površina na prilogi 9, ki je sestavni del izpodbijane sodbe, od nepremičnine parc. št. 1/8, k. o. X (ID ...), glede vzpostavitve v prejšnje stanje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Tožencu je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v znesku 714,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper navedeno odločbo kot bistveno navaja, da del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, nima podlage v materialnem pravu, saj je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice, nastale na podlagi priposestvovanja. Po mnenju pritožnika je izrek v nasprotju z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe, saj je sodišče v izreku izpodbijane sodbe odločilo, da služnostna pravica velja za potrebe osebnih vozil (vožnjo in pranje), medtem ko je v 8. točki obrazložitve zapisalo, da „bodo tožnica in njeni družinski člani prav tako morali prati vozila na svojem delu poti, a ker se odtok za vodo nahaja na toženčevi parceli, je ta pravica omejena zgolj na odtok vode kot posledico pranja vozil“. Prav tako iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da služnostna pravica obstoji za osebna vozila(1), medtem ko v razlogih sodišče zavzame stališče, da velja tudi za kombinirana oziroma tovorna vozila. Poudarja, da je tožnica le za potrebe konkretnega postopka sklenila pogodbo za najem kombiniranega oziroma tovornega vozila, ki so mu morali spustiti zračnice, da je lahko zapeljal v garažo. Nadalje pritožba navaja, da je izrek sodbe nedoločen, saj temelji na skici, iz katere ni mogoče razbrati dolžine (in površine), na kateri je ugotovljen obstoj služnostne pravice v posamezni širini. Meni tudi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo, da je toženka dolžna omogočiti tožnici nadaljnjo mirno uporabo služnostne poti. Nasprotuje zaključku, da širina širšega dela nepremičnine (kjer poteka pot) znaša 3,30 metre, in pojasnjuje, da je dejanska širina le 3,00 metre, kar potrjujejo fotografije št. 1 - 3 (B9). Sodišču prve stopnje očita, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja zanemarilo fotografije toženke, iz katerih je razvidno, da je širina asfaltiranega dela služečega zemljišča ožja od 3,30 metra. Ker sodba nima razlogov, zakaj sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v fotografije, se je ne da preizkusiti, prav tako pa bi sodišče moralo opraviti ogled. Meni, da je prvostopenjsko sodišče izdelavo mnenja za določitev površine (dela) služeče nepremičnine zaupalo nepravemu izvedencu – izvedlo je zgolj dokaz z izvedencem avtomobilske stroke, ki ne razpolaga s potrebnim znanjem iz geodetske stroke, da bi lahko določil del nepremičnine, kjer naj bi tožnica izvrševala služnostno pravico. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je sodbo oprlo na izpovedbo posredne priče A. A. in vero poklonilo tožnici in njenim pričam, brez navedbe razlogov, zakaj je sledilo trditvam tožnice. Končno poudarja še, da niso izkazani vsi pogoji za priposestvovanje, saj tožnica ni izkazala dobroverne in dejanske posesti. Toženec je na svoj del nepremičnine že najmanj od leta 2003 dalje postavljal ovire, zaradi česar tožnica od leta 2003 ni uporabljala spornega dela nepremičnine za uvoz in izvoz iz garaže. Predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev prvostopenjske sodbe.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica zahteva ugotovitev obstoja stvarne služnosti - služnostne poti, nastale s priposestvovanjem (217. člen Stvarnopravnega zakonika). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem neposredno na podlagi zakona, s potekom priposestvovalne dobe. Ker gre pri priposestvovanju za originaren način nastanka stvarne služnosti brez soglasja lastnika služeče nepremičnine, vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena. Zato tudi izstavitev posebne zemljiškoknjižne listine za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo ni potrebna. Tožnica je namreč pridobila služnostno pravico poti že pred njenim vpisom v zemljiško knjigo, do vknjižbe služnostne pravice pa bo prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice poti (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi). Poseben dajatveni tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne listine za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo je iz navedenih razlogov neutemeljen. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in materialnopravno nepravilno odločitev pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v izreku izpodbijane sodbe zapisalo, da služnostna pravica velja za potrebe osebnih vozil (vožnja, pranje), medtem ko iz 8. točke obrazložitve izhaja, da je pravica pranja omejena zgolj na odtok vode, ki je posledica pranja vozil(2). Ker postane pravnomočen zgolj izrek sodbe (319. člen ZPP), na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih v obrazložitvi pa se pravnomočnost ne nanaša(3), je pritožbeno sodišče 1. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj služnostne pravice (poleg vožnje osebnih vozil) zgolj za odtok vode za potrebe pranja, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da je podano neskladje med izrekom in razlogi sodbe, ker izrek določa obstoj služnostne pravice le za osebna vozila, medtem ko naj bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi zavzelo stališče, da služnost velja tudi za kombinirana oziroma tovorna vozila. Pritožbeno sodišče opozarja, da ima pravico do pritožbe le oseba, ki ima pravni interes zanjo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), kar pomeni, da ima pravico do pritožbe le tista stranka, katere pravni položaj se z odločbo pritožbenega sodišča lahko glede njenega konkretnega zahtevka izboljša. Izrek izpodbijane sodbe, po katerem služnost poti velja le za vožnjo osebnih vozil (in ne tudi za tovorna vozila), je tožencu v korist. Posledično toženec nima pravnega interesa za pritožbo zoper 1. točko izreka iz razloga, da je izostanek zapisa tovornih vozil v izreku v nasprotju z obrazložitvijo, saj boljšega pravnega položaja ne more doseči. Pri tem velja dodati, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da služnost obstoji tudi za potrebe tovornih vozil, kot to zatrjuje pritožnik, temveč le za potrebe osebnih vozil, med katere po presoji sodišča prve stopnje sodijo tudi kombinirana vozila. To stališče je prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazložilo in pojasnilo, da Zakon o motornih vozilih (ki se uporablja od 1. 7. 2011) ne pozna več pojma kombinirano vozilo, kakor tudi ne Zakon o varnosti cestnega prometa, ki obravnava le še osebna in tovorna vozila. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da med osebna vozila lahko sodijo tudi kombinirana vozila, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijane sodbe ni v nasprotju s 1. točko izreka, ki določa obstoj služnostne pravice za potrebe osebnih vozil, saj med slednja sodijo tudi kombinirana vozila. Pritožba drugačne odločitve ne more doseči niti s trditvami, da je tožnica za potrebe tega postopka sklenila pogodbo za najem vozila C., ki v garažo ni mogel zapeljati ne da bi mu spustili zračnice, saj za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne. Pritožnica namreč ni zatrjevala, da je vozilo C. tovorno vozilo(4), niti ni navedla, da bi bila zaradi dostopa do garaže z vozilom C. širina služnosti poti preširoko določena in za koliko.

8. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijane sodbe nedoločen, ker naj bi temeljil na nedoločeni skici, iz katere ni mogoče razbrati dolžine (in površine), na kateri je ugotovljen obstoj služnostne pravice v posamezni širini. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tožbenem zahtevku in izreku opisana služnostna pot (opis poti) dovolj identificirana in prepoznavna, zato je izrek dovolj določen. V njem je jasno navedeno, da gre za pot, ki se nahaja na parc. št. 1/7, k. o. X (ID ...), ter se uporablja predvsem za vožnjo osebnih vozil. Izpodbijana sodba se sklicuje tudi na grafični prikaz, v katerem je vrisana sporna pot (priloga 9), katere potek (v skupni dolžini 15,1 metra) je izvedenec določil od C. ulice in posamezne dolžine(5) omejil z ovirami v naravi – škarpico in leseno garažo toženke (glej list. št. 152 in 153). Ker je potek služnostne poti med strankami postopka v naravi znan, je izrek izpodbijane sodbe med pravdnima strankama določljiv. Pri tem velja dodati, da stranki nista predlagali postavitve izvedenca geodetske stroke, ki bi natančneje določil dolžino in površino služeče nepremičnine, na kateri je ugotovljen obstoj služnostne pravice(6). Zato pritožba ne more uspeti z navedbami, da je sodišče izdelavo mnenja zaupalo nepravemu izvedencu.

9. Neresnične so pritožbene navedbe, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek z odločitvijo v 3. točki izreka, da je toženka dolžna omogočiti tožnici nadaljnjo mirno uporabo služnostne poti. Tožnica je namreč v 3. točki tožbenega zahtevka zajela tudi zahtevo, da mora toženec tožnici omogočiti nadaljnjo mirno uporabo služnostne poti, kot jo je tožnica uporabljala doslej (glej list. št. 7).

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na nasprotje med skico o poteku služnosti in dejanskim stanjem v naravi, ker naj bi izvedenec zarisal, da širina širšega dela nepremičnine (kjer poteka pot) znaša 3,30 metre, kljub dejanski širini zgolj 3,00 metre. Izvedenec je namreč opravil ogled ob navzočnosti pravdnih strank (glej list. št. 105), na podlagi katerega je v prilogi 8 mnenja (oziroma prilogi 9, ki predstavlja sestavni del izpodbijane sodbe) označil prostor, potreben za uvoz in izvoz v tožničini garaži, širok 3,30 metra, toženec pa v pripombah na izvedensko mnenje ugotovljeni širini 3,30 metra ni nasprotoval(7). Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v fotografije, ki naj bi potrjevale, da je dejanska širina širšega dela nepremičnine zgolj 3,00 metre (fotografije št. 1- 3 v prilogi B9), saj iz dokaznega sklepa izhaja, da je v slednje prvostopenjsko sodišče vpogledalo. Vendar je v zvezi z navedenimi fotografijami toženec sam zatrjeval, da se nanašajo na stanje do novembra 2007 oziroma so bile posnete pred razširitvijo asfaltnega pasu za dodatnih 1,30 metra. Iz trditev toženca namreč izhaja, da je do novembra 2007 znašal asfaltirani pas služeče nepremičnine 3 metre pri garaži oziroma 2 metra pri izhodu na javno pot, medtem ko je po 12. 11. 2007 toženec razširil asfaltni pas za dodatnih 1,30 metra (list. št. 67 in list. št. 147), kar pomeni, da znaša trenutna širina asfaltiranega pasu 3,30 metra in ne zgolj 3,00 metre, kot to navaja v pritožbi. Toženec torej tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da širina služeče nepremičnine znaša zgolj 3,00 metre(8), temveč je iz njegovih trditev izhajalo, da znaša širina toženčeve nepremičnine 3,30 metre(9). Pritožbene trditve o dejanski širini 3,00 metra zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženec ni izkazal, da trditev glede širine 3,00 metre brez svoje krivde ni mogel podati do prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja še, da je tudi toženec sam predhodno vložil tožbo v pravdni zadevi P 138/2009 (glej prilogo A 10 in A 11) na prenehanje služnostne pravice v širini 3,30 metre.

11. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je izpodbijano sodbo oprlo na izpovedbo posredne priče A. A. (10). ZPP, ki vsebuje določbe za zagotovitev personalne in časovne neposrednosti, ne vsebuje nobenih določb za uresničitev stvarnega oziroma materialnega vidika načela neposrednosti, na podlagi katerih bi bila dopustna zgolj določena neposredna ali direktna dokazna sredstva, posredni dokazi pa bi bili v pravdnem postopku nedovoljeni(11). Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. To je prvostopenjsko sodišče tudi storilo in izpovedbo A. A. primerjalo z izpovedbami preostalih prič na glavni obravnavi in sodbo (poleg izpovedbe A. A.) oprlo še na skladne izpovedbe zaslišanih prič F. in D. S. ter pravdnih strank. Nenazadnje sta tudi toženec (na list. št. 91) in njegova žena (na list. št. 83, drugi odstavek)(12) potrdila izpovedbo priče A. A., da je do leta 1999, ko sta se odselila pravna prednika tožnice, tožnica nemoteno uporabljala skupno pot. Pritožbeni očitki o izostanku razlogov izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je vero poklonilo tožnici in njenim pričam, so nekonkretizirani. Pritožba ne pojasni, v katerem delu (glede katerih dejanskih ugotovitev) se je sodišče neutemeljeno oprlo na izpovedbo s strani tožnice predlaganih prič(13), niti ne obrazloži, do katerih s strani toženca predlaganih dokaznih predlogov se sodišče ni opredelilo. Zato pritožbeno sodišče na ta očitek ne more odgovoriti.

12. Prav tako ni mogoče slediti stališču pritožnice, da niso izkazani vsi pogoji za priposestvovanje služnostne poti, češ da tožnica ni izkazala dobroverne in dejanske posesti, ker je toženec na svoj del nepremičnine že najmanj od leta 2003 dalje postavljal ovire, oziroma, ker od leta 2003 tožnica ni uporabljala spornega dela nepremičnine toženca za uvoz in izvoz iz garaže. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožnica priposestvovala služnostno pravico, saj iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja, da so pravni predniki tožnice uporabljali sporni del zemljišča toženca ves čas od leta 1973 do leta 1999. Stvarna služnost tožnice tudi ni prenehala zaradi neuporabe. Med pravdnima strankama je namreč teklo več pravd, iz katerih je razvidno, da je tožnica uporabljala pot po nepremičninah toženca parc. št. 1/7, k. o. X. V času teh postopkov se je tožnica ves čas zavzemala za ohranitev služnosti, zato pogoji za prenehanje služnosti po določbi 223. člena SPZ niso mogli nastopiti. Če namreč služnostni upravičenec zahteva pravno varstvo služnostne pravice, kljub temu da zaradi ovir voženj dejansko ne izvršuje, pogoji za osvoboditev služnosti ne morejo nastopiti. Ob ugotovljeni vlogi tožnice v predhodnih pravdnih postopkih, tudi predložene fotografije o ovirah na služnostni poti ne morejo vplivati na obstoj tožničine služnostne poti.

13. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Glede na dejstvo, da je bil uspeh toženca v pritožbenem postopku neznaten, je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Med katera po mnenju pritožnika kombinirano oziroma tovorno vozilo ne sodi.

Op. št. (2): V 8. točki obrazložitve je sodišče zapisalo, da „bodo tožnica in njeni družinski člani prav tako morali prati vozila na svojem delu poti, a ker se odtok za vodo nahaja na toženčevi parceli, je ta pravica omejena zgolj na odtok vode kot posledico pranja vozil“.

Op. št. (3): glej D. Wedam Lukić, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, str. 156. Op. št. (4): Temveč je trdila, da gre za kombinirano (ki sodi med osebna vozila) oziroma tovorno vozilo.

Op. št. (5): Točke, do katerih obstoji služnostna pot v določeni širini.

Op. št. (6): Toženec je predlagal le postavitev izvedenca avtomobilske stroke (glej ugovor toženca, list. št. 21 in odgovor na tožbo na list. št. 29). Tudi v pripravljalni vlogi (list. št. 67) je toženec predlagal zgolj postavitev izvedenca avtomobilske, cestno prometne ali druge ustrezne stroke. Prav tako v pripombah na izvedensko mnenje (list. št. 146-148), niti na glavni obravnavi, toženec ni predlagal postavitve izvedenca geodetske stroke – glej list. št. 157. Op. št. (7): Navajal je le, da iz izvedenskega mnenja širine, ki naj bi ju potrebovali vozili C. in D. za uvoz v garažo, ni mogoče razbrati (list. št. 146) ter ponavljal trditve, da iz predloženih fotografij izhaja, da je do novembra 2007 pas zemljišča v lasti toženca asfaltiran le v širini 2 metra pri izhodu na javno pot in 3 metre pri garaži, oziroma da je šele po novembru 2007 razširil asfaltirani pas za dodatnih 1,30 metra (list. št. 147). Pripomb, da širina toženčeve nepremičnine znaša zgolj 3,00 metre (in ne 3,30 m) toženec tudi ni postavil ob zaslišanju izvedenca na naroku 25. 5. 2015 (list. št. 163-166).

Op. št. (8): Skliceval se je le na širino asfaltiranega pasu nepremičnine.

Op. št. (9): Toženec je na list. št. 19 navedel, da „tožnica ne uporablja nepremičnine toženca v izmeri 15 m od javne ceste in širine 3,30 m“oziroma trdil le, da služnost v širini 3,30 metra ni potrebna (list. št. 28).

Op. št. (10): Ki je izpovedala, kar je izvedela od pokojnega očeta, zaradi česar naj bi bila po mnenju pritožnika vprašljiva njena verodostojnost. Op. št. (11): Sodba II Ips 325/2010 z dne 19. 1. 2012. Op. št. (12): Ki je izpovedala, da so z osebnimi vozili ves čas vozili v malo garažo, veliko garažo pa je imel zasedeno zet. Op. št. (13): Konkretizirano ne navede, do izpovedbe katerih prič toženca se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo oziroma v katerem delu njihove izpovedi sodišče ni upoštevalo.