Jedro

Že v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem upravnem postopku, ni bilo dokazano, da bi pri tožniku zaradi Fabryeve bolezni do materine smrti, ko je dopolnil že 31 let starosti, bila podana popolna nezmožnost za delo, ki je eden od bistvenih pogojev za pravico do družinske pokojnine na strani zavarovanega družinskega člana. Za popolno nezmožnost za delo pri otrocih, kot zavarovanih družinskih članih namreč glede na 121. člen ZPIZ-1 šteje nezmožnost za samostojno življenje in delo. Ob razpoložljivi medicinski in drugi listinski dokumentaciji v upravnem spisu je zato dovolj podlage za zaključek, da je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a, na podlagi katerega je bila v obravnavanem predsodnem postopku tožnikova nova zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni materi z izpodbijanima upravnima aktoma zakonito zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 13. 7. 2010 in iste opr. št. z dne 17. 11. 2010, priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni mami A.A. ter povračilo stroškov postopka, ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je v predsodnem in sodnem postopku dokazal, da je po pokojni mami podedoval gensko dedno bolezen, zaradi katere je bil že ob njeni smrti popolnoma nezmožen za delo. Predlagal je dokaz z izvedencem medicinske stroke. V spis je hotel vložiti še dodatno zdravstveno dokumentacijo. Dokazni predlog z medicinskim izvedenstvom, ki bi lahko strokovno ugotovil, kdaj na podlagi katere bolezni je postal popolnoma nezmožen za delo, je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Zaključek sodišča, da je bilo o isti stvari v predsodnem postopku že meritorno odločeno, je preuranjen.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti relativnih bistvenih kršitev, ki jih smiselno uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi in prepričljivimi dejanskimi ter pravnimi razlogi, zato pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje predvsem še naslednje.

V predmetnem sodno socialnem sporu gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov o zavrženju nove zahteve za priznanje pravice do družinske pokojnine, glede na to, da je bila pred tem istovrstna zahteva v predsodnem upravnem postopku že pravnomočno zavrnjena. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je zato izključno podana v 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP). V 1. odst. 29. člena citiranega ZUP-a je med drugim namreč izrecno določeno, da se nova zahteva zavrže, če je bila v isti upravni stvari izdana pravnomočna zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Prav takšno procesno dejansko stanje je tudi po presoji pritožbenega sodišča podano v predmetni zadevi.

Glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo v sodnem in upravnem spisu prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da zaradi Fabryeve bolezni, diagnosticirane in verificirane v letu 2007 že v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem upravnem postopku ni bilo dokazano, da bi pri tožniku do materine smrti 6. 6. 2004, ko je dopolnil že 31 let starosti, bila podana popolna nezmožnost za delo, ki je eden od bistvenih pogojev za pravico do družinske pokojnine na strani zavarovanega družinskega člana. Za popolno nezmožnost za delo pri otrocih, kot zavarovanih družinskih članih namreč glede na 121. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) šteje nezmožnost za samostojno življenje in delo. Zdravstveno stanje na podlagi objektivizirane medicinske dokumentacije in razlogi, zaradi katerih v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem upravnem postopku ni bilo ugotovljene tožnikove popolne nezmožnosti za delo do materine smrti, so podrobno povzeti v izpodbijani sodbi in jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Ob razpoložljivi medicinski in drugi listinski dokumentaciji v upravnem spisu je zato dovolj podlage za bistveno pravilen in prepričljiv zaključek, da je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a, na podlagi katerega je bila v obravnavanem predsodnem postopku tožnikova nova zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni materi z izpodbijanima upravnima aktoma zakonito zavržena.

Ob ugotovljenem dejanskem procesnem stanju izpodbijana sodba ni izdana preuranjeno, saj zatrjevani pritožbeni razlog o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni podan. Z zavrnitvijo novega medicinskega izvida in dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom namreč ni prišlo do procesne kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in v skladu z 213. čl. ZPP samo odloča o tem, katere dokaze je potrebno izvesti za ugotovitev pravno odločilnih dejstev. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov je zato po 1. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) zakonito zavrnjen že zaradi pravnomočno zavrnjene zahteve za priznanje iste pravice, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek v tej zadevi, ni spremenilo.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, je bilo potrebno v skladu z 68. členom ZDSS-1 v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.