Jedro

Preživnina se določi v skladu s potrebami preživninskega upravičenca in z možnostmi preživninskih zavezancev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (1., 2. in 4. tč. njenega izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec J. T. dolžan ml. L. T., rojeni 9.4.1996, od 1.5.1998 dalje plačevati preživnino v mesečnem znesku 22.000,00 SIT in sicer do vsakega 10. v mesecu za tekoči mesec na roke zakoniti zastopnici. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče dospele obroke pa do vsakega 10. v mesecu za tekoči mesec, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska preživnine dalje do plačila. Toženec je po sodbi sodišča prve stopnje prav tako dolžan drugi tožeči I. L. plačati na račun izostalega prispevka k preživljanju ml. L. T. znesek 242.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila v 15 dneh. V presežku je sodišče zahtevka tožnic zavrnilo, tožencu pa naložilo, da jima mora plačati tudi stroške postopka v višini 94.313,68 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Izpodbija jo v obsodilnem delu, sklicujoč se pri tem na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. V pritožbi navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sicer pa meni, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da druga tožnica za preživljanje ml. prve tožnice porabi 40.000,00 SIT, pavšalne, saj je sodišče kot potrebne mesečne izdatke štelo izdatke za vrtec v višini 13.500,00 SIT in druge izdatke, katerih višino je ocenilo na 26.500,00 SIT in ki naj bi bili po višini in vsebini skladni z običajnimi izdatki za zdrave otroke te starosti, pri tem pa razen postavke za vrtec ni opredelilo, kaj je vsebovano v znesku 26.500,00 SIT, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da ob določanju preživnine ni upoštevalo in odštelo otroškega dodatka v višini 5.500,00 SIT, ki ga prejema druga tožnica za preživljanje ml. prve tožnice. Navaja, da znaša njegov prispevek 2/3 preživninske obveznosti, s tem pa je sodišče kršilo 129. člen ZZZDR, saj preživnine ni določilo v skladu s potrebami upravičenca in možnostmi zavezanca; zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odločitvi o verzijskem zahtevku druge tožnice pa je sodišče v celoti sledilo njeni izpovedbi, pri čemer ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo tožencu in v tej smeri tudi ni izvedlo nobenega dokaza, tako da sodba zaradi tega nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri določitvi preživnine pravilno ocenilo in upoštevalo potrebe upravičenke in sposobnost obeh preživninskih zavezancev. Pravilno in dovolj natančno je ugotovilo premoženjsko stanje druge tožnice, prav tako pa je pravilno sklepalo o premoženjskem stanju toženca, ki res ni redno zaposlen in nima nobenega nepremičnega premoženja in avtomobila, vendar pa ima možnost, da odhaja na delo k sorodnikom v Kanado, kjer lahko dobro zasluži. To potrjuje tudi v pritožbi neizpodbijano dejstvo, da je toženec kljub trditvam, da nima nobenega premoženja, kreditiral drugo tožnico pri nakupu stanovanja in da je v izgradnjo teniških igrišč investiral veliko vsoto denarja. Na podlagi tega je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da so dohodki toženca neprimerno večji kot jih prikazuje oziroma da so dobri, saj si drugače ni mogoče predstavljati, da bi se lahko spustil v takšne posle. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno upoštevalo, da toženec živi pri materi, ki mu nudi vso oskrbo, dela na njeni 16-hektarski zaščiteni kmetiji in po naročilu matere tudi z njo upravlja ter, da je dolžan skrbeti samo zase in za prvo tožnico, ki je njegova edina hči, medtem ko je druga tožnica, z neprimerno manjšimi dohodki, dolžna poleg prve tožnice preživljati tudi svojo starejšo hčerko, ki obiskuje srednjo šolo. Ob tako ugotovljenih možnostih preživninskih zavezancev pa je s prvostopno odločitvijo ustrezno in sorazmerno porazdeljeno preživninsko breme tudi ob odštetju mesečnega otroškega dodatka od zneska ugotovljenih potreb otroka. Res je, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot potrebne stroške za mesečno preživljanje prve tožnice stroške za vrtec v višini 13.500,00 SIT in ostale stroške v višini 26.500,00 SIT, vendar pa so bili stroški z dovolj veliko mero natančnosti specificirani v prilogi A12 katere pa je že prvostopenjsko sodišče znižalo, in za katere tudi višje sodišče ocenjuje, da so povsem skladni z običajnimi potrebami in izdatki za zdrave otroke v starosti prve tožnice.

Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče torej pravilno in skladno s 129. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določilo preživnino po potrebi upravičenca ter zmožnostih zavezancev, upoštevajoč pri tem premoženjsko stanje druge tožnice in premoženjsko stanje toženca ter njuno sposobnost za plačevanje preživnine. Prav tako pa je pravilno odločilo tudi o verzijskem zahtevku druge tožnice in pri tem kot podlago za določitev višine verzijskega zahtevka ocenilo potrebne izdatke za preživljanje prve tožnice na 40.000,00 SIT mesečno, od česar je na toženca odpadla določena preživnina v višini 22.000,00 SIT. Ugotovitev, da se izdatki za prvo tožnico od razpada izvenzakonske skupnosti do dneva izdaje prvostopenjske sodbe niso spremenili, je pravilna, prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da toženec od razpada izvenzakonske skupnosti za preživljanje mladoletne prve tožnice ni prispeval ničesar in da je vse stroške za preživljanje prve tožnice nosila druga tožnica. Navedbe toženca, da je v letu 1997 preživel 23 dni s prvo tožnico, ne spremenijo dejstva o potrebah, ki jih je imela prva tožnica in stroških, ki jih je za preživljanje imela druga tožnica. Upoštevajoč vse navedeno je višje sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (368. člen v času izdaje prvostopne sodbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku).