Jedro

Določbo 198. člena OZ je treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ, ki določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati nadomestilo za uporabo stanovanjske hiše na naslovu D. 20, M., ki stoji na nepremičnini parc. št. 686/2, k.o. Š., in sicer za vsak mesec, od vključno julija 2010 do vključno februarja 2011 v znesku 470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 do plačila; od marca 2011 do vključno aprila 2012 v znesku 470,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so za posamezni mesec zapadle zadnji dan tega meseca; ter za mesec maj 2012 znesek 363,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2012 do plačila. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od posameznih mesečnih zneskov uporabnine v višini 470,00 EUR. Odločilo je še, da mora toženka tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 2.185,02 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni in stroškovni del (I. in III. točko izreka) prvostopenjske sodbe se pravočasno pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je v pravdi ključno in edino pomembno vprašanje, ki pa je ostalo nerazjasnjeno, ali je tožnica dejansko imetnica pravice na stanovanjski hiši, ali pa je bila ta hiša podarjena toženki in njenemu bivšemu zunajzakonskemu partnerju, ki je sin tožnice, čeprav se to v zemljiški knjigi ni izvedlo. Zato tožnici tudi prereka aktivno legitimacijo. Vse predpostavke neopravičene obogatitve iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki so prikrajšanje tožnice, obogatitev toženke, vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo ter odsotnost pravnega temelja in odsotnost privolitve v prikrajšanje, po njeni oceni niso izpolnjene. Ker tožnica do rabe nepremičnine ni bila upravičena, tudi do njenega prikrajšanja ni prišlo. Prav tako naj ne bi bilo podanega razloga odsotnosti pravnega temelja in odsotnosti privolitve toženke v prikrajšanje. Sodišču prve stopnje očita, da bi se moralo opredelilo do navedb strank v zadevi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu N 12/2010 ter v zadevi Okrožnega sodišča v S.G. P 111/2010 in jih presojati v zvezi z navedbami pravdnih strank v tem postopku, po potrebi pa izvesti še dodatne dokaze z zaslišanjem prič, saj je v okviru dokaznega postopka v oba spisa vpogledalo. Prav tako bi moralo upoštevati, da je bila tožba zaradi ugotovitve solastniškega deleža in izstavitve zemljiškoknjižne listine umaknjena zato, ker je bila pri njeni vložitvi s strani pooblaščencev toženke (tam tožnice) storjena napaka (saj kot tožena stranka nista bila zajeta oba tako S.Š. kot tudi M.D.Š.) in bi bila tožba iz tega razloga zavrnjena, ni pa šlo za umik tožbe iz razlogov v dejanskem stanju. Ocenjuje, da je zavrnitev izvedbe dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala toženka, vnesla dvom v dokazno oceno in nejasnosti glede prerekane aktivne legitimacije tožnice. Toženka je priče predlagala iz razloga, ker bi te lahko izpovedale o lastniških razmerjih med pravdnima strankama in toženkinim bivšim zunajzakonskim partnerjem. Kar pa bi, če bi se ugotovilo, da je bila nepremičnina predmet daritve, usodno vplivalo na uspeh tožnice v tem postopku. V zvezi z dosojeno višino uporabnine uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo, da nepremičnina (hiša) nima hišne številke, da nima javnega dostopa, temveč je dostop mogoč le preko dvorišča na naslovu D. 20, M.. Tudi izvedenskega mnenja o višini uporabnine sodišče prve stopnje ni pravilno presojalo, ker je to izdelano nestrokovno in pristransko ter se sklicuje na podatke nepremičninskih agencij, ki oglašujejo oddajo sorodnih nepremičnin. Pri tem ni razjasnjeno, ali so te nepremičnine opremljene, ali ne in ali je v oglaševani najemnini všteta provizija nepremičninske agencije. Ta namreč običajno znaša eno najemnino, prav tako se najemnine za primerljive neopremljene nepremičnine gibljejo tudi za 20% do 30% pod vrednostjo popolnoma opremljenih nepremičnin. Zato je po njeni oceni ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno in ne nudi zadostne podlage za določitev višine uporabnine za sporno nepremičnino. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter posledično spremeni tudi stroškovno odločitev.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zadevi ob ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe.

6.

Na podlagi vestne in skrbne presoje izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ocenilo, katera pravno pomembna dejstva šteje za dokazana in kateri izmed izvedenih dokazov niso pripomogli k razjasnitvi relevantnih okoliščin. Ni mogoče slediti pavšalni pritožbeni graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb strank v zadevi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu N 12/2010 in v zadevi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 111/2010, saj tožnica ne pojasni konkretno katere so tiste navedbe strank v teh postopkih, ki jih šteje za pravno relevantne v obravnavani zadevi in se sodišče prve stopnje do njih bi opredelilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so tudi ustrezno obrazložena, zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi ustrezno izvedene dokazne ocene pa tudi ni podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. in 213. členom ZPP.

7. Med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica zadevne nepremičnine. Toženka ni izkazala obstoja pravnega naslova, na podlagi katerega bi imela ona ali njen bivši zunajzakonski partner pravico zahtevati vknjižbo (so)lastninske pravice in to še pred obdobjem, za katerega se zahteva plačilo nadomestila za uporabo nepremičnine. Z dokazovanjem obstoja ustnega dogovora o kasnejši darilni pogodbi, do sklenitve katere pa ni prišlo, toženka ne more spremeniti dejstva, da pravno veljavna darilna pogodba(1) ne obstoji, saj že iz toženkinih trditev v postopku na prvi stopnji izhaja, da do formalnega dogovora nikoli ni prišlo. Zato tudi izvedba dokaza z zaslišanjem s strani toženke predlaganih prič, ki bi naj vedele povedati o dogovorih v zvezi z lastniškimi razmerji med pravdnima strankam in toženkinim bivšim možem, katerih pa toženka ob substanciranju svojega dokaznega predloga niti ni predlagala za dokazovanje teh dejstev, temveč za dokazovanje njenih navedb o vlaganjih v nepremičnino (list. št. spisa 76, 77), za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev ni bila potrebna. Nasprotne pritožbene navedbe toženke sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene.

8. Razlog, zaradi katerega je toženka kot tožnica v zadevi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 111/2010 nesporno umaknila tožbo zoper tožnico (tam toženko) v delu, v katerem je od nje zahtevala ugotovitev solastniškega deleža in izstavitev zemljiškoknjižne listine v zvezi s sporno nepremičnino, ni pomemben. Bistvenega pomena je, da v trenutku odločanja sodišča prve stopnje med pravdnima strankama ne obstoji pravda o (so)lastninski pravici na sporni nepremičnini, odločitev o kateri bi v obravnavani zadevi predstavljala odločitev o predhodnem vprašanju. Ker tako ne obstaja dvom o lastninski pravici tožnice na nepremičnini, za katero se zahteva nadomestilo uporabe, je podana njena aktivna legitimacija za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po 198. členu OZ.

9.

Določbo 198. člena OZ je treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ, ki določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Lastninska pravica predstavlja pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati.(2) Ker je tožnica izkazala obstoj njene lastninske pravice na nepremičnini, za katero zahteva nadomestilo za uporabo, tudi v obdobju za katerega se zahteva nadomestilo uporabe nepremičnin, je do njene uporabe, v nasprotju s trditvami pritožbe vsekakor bila upravičena. To, da tožnica nepremičnine v obdobju, za katerega se zahteva nadomestilo za uporabo, nepremičnine ni mogla uporabljati, predstavlja prikrajšanje na njeni strani. Uporaba nepremičnine brez pravnega naslova (in brez privolitve tožnice) pa hkrati predstavlja tisto, za kar je bila obogatena toženka. Zato obstoji vzročna zveza med prikrajšanjem tožnice in obogatitvijo toženke. Pritožbene trditve toženke, da tožnica ni bila upravičena do rabe nepremičnine, zaradi česar tudi ni utrpela prikrajšanja v smislu 190. člena OZ, niso utemeljene. Prav tako neutemeljene so njene navedbe o tem, da ni podanega razloga odsotnosti pravnega temelja in odsotnosti privolitve v prikrajšanje. Kot je že spredaj obrazloženo toženka ni izkazala obstoja pravnega temelja, iz katerega bi bilo mogoče izvajati njeno pravico do uporabe nepremičnine. Tožnica tudi ni privolila v prikrajšanje, saj je toženko izrecno pozvala k izselitvi iz nepremičnine, ki jo je uporabljala brez pravnega naslova, in od nje zahtevala plačilo nadomestila za uporabo. Medtem pa je dejstvo privolitve oziroma neprivolitve toženke v prikrajšanje tožnice, pomembno le z vidika presoje ali je bila toženka dobroverni ali nedobroverni oziroma v smislu 193. člena OZ nepošten pridobitelj. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi že obrazložilo, da toženka po prejemu poziva za izselitev v juliju 2010 ni mogla več biti dobroverna, saj je vedela, da proti volji lastnika živi v hiši, ki ni v njeni lasti, s čimer soglaša tudi sodišče druge stopnje. Med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da je toženka tožnici posest in uporabo hiše onemogočala vse do vrnitve ključev dne 25. 5. 2012. 10. Sodna praksa lastniku nepremičnine, ki jo uporablja tretji brez pogodbe in dogovora o plačilu priznava nadomestilo, ki bi ga bilo mogoče doseči sporazumno s pogodbo. Sodišče prve stopnje je priznalo nadomestilo v primerni višini neto tržne najemnine, ki jo je ugotovil izvedenec in cenilec za gradbeno stroko (470,00 EUR mesečno). Na naroku za glavno obravnavo dne 25. 4. 2013 pa je razjasnil tudi dvome toženke in povedal, da je v tej višini zajeta le v objekt vgrajena oprema, ne pa tudi druga oprema. Pritožbene navedbe toženke, da se cena najemnine za neopremljeno stanovanje 20 do 30 % nižja kot najemnine za opremljeno stanovanje, niso utemeljene, saj gre za gole domneve, ki jih toženka prav z ničemer ni dokazala. Sodni izvedenec in cenilec je prav tako pojasnil, da provizija nepremičninskih agencij ni vključena, zato pritožbeno domnevanje, da bi provizija naj predstavljala eno najemnino, ki prav tako z ničemer ni dokazano, ne more biti utemeljeno. Neutemeljena ostajajo tudi pritožbena izvajanja o nestrokovnem in pristranskem delu sodnega izvedenca in cenilca, saj je slednji razjasnil vse dvome toženke v zvezi z ocenjeno vrednostjo mesečne tržne najemnine in tudi po oceni sodišča druge stopnje podeljeno mu delo sicer ustrezno strokovno opravil, pavšalnih trditev o njegovi pristranskosti pa tožnica ni z ničemer pojasnila, zato tudi te ostajajo neutemeljene.

11. Toženka je nepremičnino uporabljala nemoteno, ne glede na to ali je ta imela javni dostop, saj ji je bil zagotovljen dostop po poti preko nepremičnin tožnice, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da enak dostop ne bi bil zagotovljen tožnici ali tretji osebi, ki bi ji tožnica dala nepremičnino v najem. Na toženkino uporabo nepremičnine tudi ni vplivalo dejstvo, da je nepremičnina brez hišne številke, zato to ne more vplivati na višino uporabnine, ki jo mora plačati toženka.

12. Tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od posameznega mesečnega zneska uporabnine, ki v pritožbi ni več izrecno izpodbijana, je pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je toženka prišla v zamudo s plačilom nadomestila za uporabo hiše od meseca julija 2010 do meseca februarja 2011, šele po poteku 15 dnevnega roka, ki ga je v dopisu z dne 3. 3. 2011, s katerim je toženko pozvala k plačilu uporabnine, postavila tožnica, torej z dnem 19. 3. 2011. Ker pa toženka tudi za naslednje mesece, vse do zapisniške primopredaje hiše z vrnitvijo ključev dne 25. 5. 2012, nadomestila za uporabnino, kljub pozivu na plačilo do 15 dne v mesecu za tekoči mesec, ni plačala, je tožnica upravičena do zamudnih obresti od nadomestila za uporabo v obdobju od marca 2011 do 25. 5. 2012 od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec.

13. Čeprav toženka izpodbija sodbo v celoti, pa se za spremembo stroškovne odločitve zavzema le v posledici zavzemanja za spremembo odločitve o glavni stvari (zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti) in ne uveljavlja nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam tožnici na prvi stopnji odmerjenih stroškov postopka. Zato sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa pravilno upoštevan Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1), pavšalna pritožbena nasprotovanja stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljena.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka povrnitve stroškov pritožbe ni zahtevala, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP).

Op. št. (1): Pisna oblika je na podlagi 533. člena OZ v zvezi s 52. členom OZ pogoj za veljavnost darilne pogodbe, s katero se neodplačno prenese lastninska pravica na nepremičnini.

Op. št. (2): Tako je lastninska pravica določena v prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).