Jedro

Vsebine ugovora ni mogoče dopolnjevati z navedbami tožene stranke, ki jih je podala v nadaljnjih vlogah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 1. 2. 2013 za zavarovanje denarne terjatve v znesku 47.676,71 EUR z obrestmi in izvršilnih stroškov v znesku 91,00 EUR z obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji nastali v postopku zavarovanja.

2. Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe, ker je ugotovilo, da ni podan drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe, to je verjetna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na podlagi domneve nevarnosti po 1. alineji 1. točke 1. odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razbrati, da je prvostopenjsko sodišče štelo, da je tožena stranka v ugovoru zanikala obstoj obligacijskega razmerja, da pa iz njene prve pripravljalne vloge z dne 3. 12. 2012 izhaja, da je terjatev in s tem obstoj obligacijskega razmerja priznala. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je v primerih, kot je obravnavani, potrebno upoštevati tudi nadaljnje trditve tožene stranke, iz katerih zanikanje obligacijskega razmerja ne izhaja.

6. S takšnim stališčem prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče sicer ne strinja in pritrjuje pritožniku, da vsebine ugovora ni mogoče dopolnjevati z navedbami tožene stranke, ki jih je podala v nadaljnjih vlogah. Vendar pa navedeno na pravilnost odločitve ne vpliva, ker po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v ugovoru ni zanikala obstoja obligacijskega razmerja. Tožena stranka je namreč v ugovoru priznala, da je bila s tožečo stranko v preteklih letih večkrat v različnih poslovnih odnosih, da pa ne ve natančno, na kaj (na katere storitve) se verodostojne listine, ki so podlaga izvršilnega predloga, nanašajo. Navedla je, da pravna narava (podlaga) nastanka obveznosti dolžnika do upnika tako iz predloga ni razvidna.

7. Na podlagi takšnih ugovornih navedb pa ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka obstoj obligacijskega razmerja z upnikom zanikala, saj je le navedla razloge, iz katerih se o tem oziroma o terjatvi ne more natančneje izjasniti.

8. Iz navedenega izhaja, da pogoj za obstoj domnevane nevarnosti iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ ni izkazan. Zato predlog za izdajo predhodne odredbe ni utemeljen.

9. Odločitev prvostopenjskega sodišča se, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo, ob povedanem izkaže kot pravilna.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ko je pred tem ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).