Jedro

Razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, pri katerem gre za "sale & lease back" tip pravnega posla, ne predstavlja aktivnega ravnanja tožene stranke, ki bi merilo na izigravanje tožeče stranke. Ob odsotnosti drugih okoliščin predstavlja nameravana sprememba v poslovnem načrtovanju zgolj poslovno odločitev v smeri razdolževanja tožene stranke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti 1.264,16 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se tožni stranki v zavarovanje terjatve tožeče stranke v znesku 223.632,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi prepove razpolagati z denarnimi sredstvi v višini 235.902,51 EUR na vseh transakcijskih računih, odprtih pri organizacijah za plačilni promet v RS, organizacijam za plačilni promet pa se prepove izplačilo tega denarnega zneska toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu. Sklenilo je, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka zavarovanja v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe z dne 18. 11. 2024.

2.Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Tožena stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z drugim odstavkom 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora upnik za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, poleg verjetnega obstoja oziroma nastanka terjatve, verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Predlagatelj mora za obstoj subjektivne nevarnosti zatrjevati in dokazati: (1) nevarnost dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, (2) vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve ter (3) da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Če ne obstaja katerikoli del pogoja, sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.¹

6.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožeča stranka subjektivnega delovanja tožene stranke, kot se zahteva po drugem odstavku 270. člena ZIZ, ni uspela izkazati. Tožeča stranka je s stopnjo verjetnosti izkazala, da tožena stranka prodaja svoja osnovna sredstva, kar je razvidno iz oglasa za prodajo teh nepremičnin. Predmet oglasa so poslovni prostori tožene stranke, to so pisarne na poslovni lokaciji v obrtni coni ... v ocenjeni vrednosti 1.600.000,00 EUR. Iz oglasa hkrati izhaja, da gre za "sale & lease back" tip pravnega posla, torej da bo lastnik poslovne prostore takoj vzel nazaj v najem po dogovorjeni najemnini. Nepremičnine, ki so predmet prodaje, so obremenjene s hipoteko banke v višini 2 mio EUR, tožena stranka pa ima, poleg dolga do banke, še visoko tekočo izpostavljenost do drugih upnikov, ki znaša 2,5 mio EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev sklenilo, da gre za običajno razpolaganje, ki ne sodi v okvir ravnanja, ki lahko predstavlja podlago za izdajo začasne odredbe. Poslovodstvo v okviru poslovnih odločitev in poslovnega načrtovanja odloča o tem, ali bo imela družba poslovna sredstva (nepremičnine, v katerih opravlja dejavnost) v lasti ali najemu. Nameravano razpolaganje zato samo po sebi ne more biti problematično, zlasti ob dejstvu, da obstojijo na strani tožene stranke likvidnostne težave in visoka zadolženost, zaradi česar potrebuje denarna sredstva za poplačilo svojih obveznosti. Gre torej za optimizacijo strukture premoženja gospodarskega subjekta z namenom zagotavljanja likvidnih sredstev za poplačilo dolgov, s tem pa za razdolževanje gospodarskega subjekta, ki naj dolžniku omogoči nadaljnje poslovanje ter obstoj na trgu. Razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, kot izhaja iz okoliščin konkretnega primera, predstavlja zato zgolj spremembo oblike premoženja, ne pa aktivnega ravnanja tožene stranke, ki bi merilo na izigravanje tožeče stranke.

7.Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da bo tožena stranka pri poplačilu preferirala druge upnike pred toženo stranko, kar kaže na izigravanje tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča tej pritožbeni navedbi ni mogoče pritrditi. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da so nepremičnine tožene stranke, ki so predmet prodaje, obremenjene s hipoteko banke v višini 2.000.000 EUR, z zapadlostjo terjatve 30. 9. 2028. Tožeča stranka je trdila tudi, da tožena stranka banki drugega ustreznega zavarovanja ne more ponuditi ter da bo zato morala ob prodaji najprej poravnati obveznost do banke. Zastavna pravica daje zastavnemu upniku prednostno poplačilno upravičenje.² Položaj upnika z zavarovano terjatvijo zato ni enak položaju upnika, čiger terjatev ni zavarovana (oziroma je zavarovana z manj kvalitetnim zavarovanjem). Vzrok za takšno razlikovanje upnikov je torej v različnih pravnih položajih upnikov, ne pa v nameravanem razpolaganju. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala drugih konkretnih trditev zvezi s tem, da bi nameravala tožena stranka pri poplačilu priviligirati določene upnike. Izpostavila je visoko tekočo izpostavljenost tožene stranke do drugih upnikov v višini 2,5 mio EUR (iz naslove pogodbe s A. 0,8 mio EUR, pogodbe s B. 0,6 mio EUR ter C. 1,1, mio EUR), vendar pa trditve o priviligiranju teh upnikov pri poplačilu ni obrazložila. Te trditve pa ni konkretno utemeljila niti v pritožbi.

8.Tožeča stranka v pritožbi nadalje navaja, da bo toženi stranki s prodajo nepremičnin nastala dodatna obveznost plačila najemnin v letni višini 112.000,00 do 128.000,00 EUR, ki jih bo tožena stranka nedvomno prednostno plačevala, saj bo sicer ostala brez poslovnih prostorov. V zvezi z dodatnimi stroški je, po mnenju pritožbenega sodišča, na drugi strani treba upoštevati, da bodo s prodajo nepremičnin nekateri stroški odpadli (npr. stroški povezani z lastništvom nepremičnine, kot so davčni stroški ter stroški njenega vzdrževanja). Ob delnem poplačilu dolgov bo v tem obsegu prenehala tudi obveznost tožene stranke plačila obresti. Tudi s temi trditvami zato tožeča stranka ni uspela utemeljiti, da bi imelo opisano razpolaganje negativen vpliv na možnost uveljavljanja terjatve tožeče stranke.

9.V tem postopku ni sporno, da bo kupnina, prejeta ob morebitni prodaji nepremičnin, namenjena poplačilu upnikov. Prav tako tudi ni sporno, da namerava tožena stranka nadaljevati s poslovanjem v svojih poslovnih prostorih, ki jih namerava vzeti nazaj v najem. Navedeno razpolaganje predstavlja zato, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, zgolj spremembo oblike premoženja. Kot je sklenilo že sodišče prve stopnje, predstavlja taka sprememba v poslovnem načrtovanju, glede na visoko zadolženost tožene stranke ter ob odsotnosti drugih okoliščin, sama po sebi zgolj poslovno odločitev v smeri razdolževanja tožene stranke. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, kot izhaja iz okoliščin konkretnega primera, ne predstavlja aktivnega ravnanja tožene stranke, ki bi merilo na izigravanje tožeče stranke.

10.Tožeča stranka nadalje trdi, da je tožena stranka že dalj časa nelikvidna ter da je na podlagi druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP treba šteti, da je insolventna, zaradi česar mora vse upnike, ki so v razmerju do nje v enakem položaju, obravnavati enako. Po presoji pritožbenega sodišča nameravani pravni posel ne krši obveznosti enakega obravnavanja upnikov, saj prodaja nepremičnine in njen prevzem nazaj v najem sam po sebi ne predstavlja dejanja, zaradi katerega bi bili upniki neenako obravnavani (primerjaj prvi in tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP). V zvezi s poplačilom upnikov iz prejete kupnine pa velja vse že zgoraj navedeno.

11.Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da predstavlja nameravani posel (ne da bi bile zatrjevane še kakšne druge okoliščine) zgolj spremembo oblike premoženja, ne pa takšnega razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, ki je predmet drugega odstavka 270. člena ZIZ. Slabo finančno stanje zaradi visoke zadolženosti tožene stranke pa ne utemeljuje predlagane začasne odredbe. Tožeča stranka bi zato s predlagano začasno odredbo, s katero zahteva blokado sredstev na računih tožne stranke, zgolj ovirala redno poslovanje slednje, kar pa ni namen začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

12.Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom v zvezi z 239. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

13.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. ter 239. členom ZIZ). Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo v višini 1.264,16 EUR, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priznani so ji bili stroški odgovora na pritožbo po tarifni št. 31/7 OT - 1700 točk, 27 točk materialnih stroškov ter 22 % DDV.

-------------------------------

1. N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 47.

2. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednostmi zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

Zveza: