Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je na podlagi jasnih pogodbenih določil in ob dejstvu, da je tožnica strokovnjak s pravnega področja in se je ob podpisu vseh treh pogodb o zaposlitvi jasno zavedala ter tudi strinjala, da je imenovana na vodilno delovno mesto (samo) za določen čas, da v primeru, da ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bo več uživala zaupanja takratnega poslovodstva pa bo pri toženi stranki zaposlitev nadaljevala po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu Samostojna strokovna delavka. Vse tri pogodbe o zaposlitvi so imele ob skleniti dopustno podlago, niso bile navidezne in zato tudi niso nične.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu "Vodja pravnega področja" in da je tožena stranka dolžna tožnici ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Vodja pravnega področja"; da je tožena stranka dolžna tožnici od 6. 11. 2021 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Vodja pravnega področja" in ji za isto obdobje obračunati plačo v bruto znesku 7.264,76 EUR ter izplačati zapadle neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. dne v mesecu za vsako posamezno plačo do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu na obračun in plačilo pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneskov posameznih zapadlih plač (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in da je sodba obremenjena s procesnimi kršitvami (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko se sodišče ni opredelilo do listinskega dokaza – Seznanitev uprave z iztekom funkcije "Vodje pravnega področja" in prekinitve mirovanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni strokovni svetovalec z dne 22. 10. 2021, ki ga je predložila tožnica, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Svojo odločitev je utemeljilo le na izpovedbah stranke A. A., ki ga je sodišče napačno povzelo, kar pomeni kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži dejstvo, ki ga je sodišče zapisalo v obrazložitvi sodbe, ob sklicevanju na pričanje člana uprave A. A., da tožena stranka ni želela nadaljevati delovnega razmerja s tožnico in ji za dve leti podaljšati trajanje pogodbe o zaposlitvi. To dejstvo jasno izhaja iz listinskega dokaza, katerega verodostojnost tožena stranka tekom postopka ni prerekala, zato je pričanje A. A. v zvezi s tem dokumentom v celoti neverodostojno in v nasprotju z vsebino listinskega dokaza. Sodišče mora skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo, zato tožnica meni, da ji je bila s tem onemogočena obravnava pred sodiščem, ki tudi pomeni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice zavrnilo z obrazložitvijo, da je pri toženi stranki običajna praksa, da se vodilne delavce zaposli za določen čas, na podlagi sistema dveh pogodb o zaposlitvi, in sicer z vodilnim delavcem sklene za določen čas za delovno mesto vodje, in pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za strokovnega delavca, pri čemer ena pogodba o zaposlitvi miruje. Praksa delodajalca ne more predstavljati pravne podlage za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da se je tožnica zaposlila na novo in da pri toženi stranki pred začetkom opravljanja dela na delovnem mestu Vodja pravnega področja ni delala. Sodišče bi moralo upoštevati namen zakonodajalca, kar izhaja iz Predloga Zakona o delovnih razmerjih, objavljenega v Poročevalcu DZRS z dne 19. 10. 2012, ki določa, da je možnost zaposlitve za določen čas za vodilnega delavca načeloma omejena in da bi praviloma morali z delavci za vodilna dela sklepati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Možnost zaposlitve za vodilno delo za določen čas pa se pridržuje za vodilne delavce, ki so na vodilno mesto imenovani v skladu z zakonom in aktom o ustanovitvi. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, kaj pomeni zakonska dikcija "če je delavec že zaposlen na drugih delih". Ali to pomeni, da delavec zgolj istočasno podpiše dve pogodbi o zaposlitvi. Pri tem je treba upoštevati, da mora vsaka pogodba, tudi pogodba o zaposlitvi, imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člena OZ v povezavi s 13. členom ZDR-1), torej dopusten namen (causo). Če je namen strank, da uredita neko razmerje kot delovno razmerje zgolj navidezno ali celo neresnično, taka pogodba nima dopustne podlage. Tožnica predhodno pri toženi stranki ni bila zaposlena na drugih delih za nedoločen čas in je bila od prvega dne zaposlitve pri toženi stranki na delovnem mestu Vodje pravnega področja, zato ni bila podana izjema po 6. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 in se v skladu z določbo 56. člena ZDR-1 šteje, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Vodja pravnega področja. Upoštevati je potrebno, da je v našem delovnem pravu primarna oblika sklenitve delovnega razmerja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče pa je povsem nekritično sledilo ustaljeni praksi delodajalca glede sklepanja dvojnih pogodb o zaposlitvi in glede opravljanja dela, kar na podlagi pooblastil. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da je sodišče presojalo veljavnost treh pogodb o zaposlitvi, katerih vsebina je jasna, tožnica jih je pred podpisom prebrala, jih razumela in se kot strokovnjakinja s pravnega področja ne more post festum sklicevati na njihovo ničnost. Tožena stranka meni, da sodba ni obremenjena s kršitvami na katere se sklicuje tožnica v pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev, da je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je v sporu uveljavljala transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Vodja pravnega področja, ker meni, da je tudi po poteku časa, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ostala na delu in opravljala delo vodje še naprej. Tožnica je trdila, da je nadaljevala z delom vodje, v nespremenjenem obsegu, tudi od 6. 11. 2021 do 15. 11. 2021, zato so nastopile posledice, ki jih predvideva 56. člen ZDR-1. Prav tako po mnenju tožnice pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "Samostojni strokovni delavec" nima dopustne podlage (prvi odstavek 39. člena OZ v povezavi s 13. členom ZDR-1) in je zato sklenjena v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli ter je nična.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko dne 13. 9. 2019 sklenila dve pogodbi o zaposlitvi (pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Samostojni strokovni delavec ter individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 5. 11. 2019 do 5. 11. 2021 za delovno mesto Vodja pravnega področja). Tožnica je bila na vodilno delovno mesto Vodja pravnega področja imenovana s sklepom uprave št. ... z dne 7. 8. 2019, za določen čas dveh let od 5. 11. 2019 do 5. 11. 2021, kar izhaja iz individualne pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi sta se stranki dogovorili, da se s tožnico sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas na podlagi 6. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 ter da bodo v času veljavnosti te pogodbe mirovale pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu Samostojni strokovni delavec. Če tožnica po poteku pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto ne bo ponovno izbrana, se bo, skladno s 74. členom ZDR-1, nadaljevalo delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu Samostojni strokovni delavec.

8. Na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas (takšna je bila tožničina pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Vodja pravnega področja) v primeru, če je delavec zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Mirovanje pravic, obveznosti in odgovornosti traja, dokler velja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ko pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha (z iztekom, lahko pa tudi pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena), oživijo pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so mirovale. V konkretnem primeru za tožnico to pomeni, da je po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas stopila v veljavo pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu Samostojni strokovni delavec.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so vse tri pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenila tožnica s toženo stranko, in sicer pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni strokovni delavec za nedoločen čas z dne 13. 9. 2019, pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto Vodja pravnega področja z dne 13. 9. 2019 in pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto Vodja pravnega področja z dne 15. 2. 2021, bile sklenjene veljavno, v skladu z zakonom. ZDR-1 v 6. alineji prvega odstavka 54. člena določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko izjemoma sklene za določen čas, če gre za vodilnega delavca (torej delavca, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve). Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je delovno mesto Vodja pravnega področja predstavljalo vodilno delovno mesto.

10. Dne 15. 2. 2021 je tožnica s toženo stranko sklenila novo (individualno) pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje 15. 2. 2021 do 5. 11. 2021 za delovno mesto Vodja pravnega področja iz razloga uvedbe možnosti opravljanja dela na domu v posledici epidemije covid. S sklenitvijo nove individualne pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto Vodja pravnega področja je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 13. 9. 2019. Nova pogodba je enako uredila trajanje pogodbenega razmerja do 5. 11. 2021 in prenehanje pogodbe o zaposlitvi s potekom časa.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nobena od sklenjenih pogodb o zaposlitvi ni bila navidezna in ni bila sklenjena v nasprotju z ustavo, zakonom ter da ne držijo trditve tožnice, da pogodbe niso imele dopustne pravne podlage (prvi odstavek 39. člena OZ v povezavi s 13. členom ZDR-1). Tožnica zaslišana kot stranka je potrdila, da je vse tri pogodbe o zaposlitvi pred podpisom prebrala in jih razumela, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na podlagi jasnih pogodbenih določil in ob dejstvu, da je tožnica strokovnjak s pravnega področja in se je ob podpisu vseh treh pogodb o zaposlitvi jasno zavedala ter tudi strinjala, da je imenovana na vodilno delovno mesto (samo) za določen čas, da v primeru, da ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bo več uživala zaupanja takratnega poslovodstva, pa bo pri toženi stranki zaposlitev nadaljevala po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu Samostojna strokovna delavka. Vse tri pogodbe o zaposlitvi so imele ob skleniti dopustno podlago, niso bile navidezne in zato tudi niso nične. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni bila navidezna, dejansko je oživela 6. 11. 2021 in kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, se je pogodba med strankama izvrševala še v času sodnega postopka. Dejstvo, da je tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas želela urediti razmerje s tožnico po prenehanju individualne pogodbe, pa ne pomeni, da je šlo za navidezno pogodbo.

12. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je tožnica ostala na delovnem mestu Vodja pravnega področja tožene stranke tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, od 6. 11. 2021 dalje ter da je navedena dela in naloge opravljala v svojstvu vodje in da jo je tožena stranka še naprej štela za vodjo. Kot izhaja iz sklepa uprave tožene stranke št. ..., uprava tožene stranke ob izteku pogodbe o zaposlitvi tožnice ni ponovno izbrala. Tožnici je tako pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto Vodje pravnega področja prenehala veljati 5. 11. 2021, s 6. 11. 2021 je oživela pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 13. 9. 2019. Tožnica je prav tako prejela 5. 11. 2021 obvestilo kadrovske službe o izteku individualne pogodbe o zaposlitvi. Za obdobje 6. 11. 2021 do 15. 11. 2021 pa je tožnici uprava tožene stranke podelila posebna pooblastila za izvajanje nalog vodje ter ji priznala 10 % dodatek pri plači, kar pa ne pomeni, da je tožnica ostala na vodstvenem delovnem mestu še naprej in da so nastopile posledice transformacij delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v skladu z določbo 56. člena ZDR-1. 13. Ni podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpovedi tožnice in priče A. A. ter opravilo ustrezno dokazno oceno.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).