Jedro

V 3. točki 316. člena OZ je določeno, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. To velja za primer, če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v obravnavanem primeru, ko je družba A. d. d. (tretja oseba) svojo terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, v znesku 64.980,00 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke v enakem znesku. Zaradi pobota je odškodninska terjatev družbe A. v razmerju do tožeče stranke prenehala, istočasno pa je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano za njeno terjatev v enaki višini. Takšen pobot temelji na pogodbi o prenosu določenih opravil, v kateri se je tožeča stranka zavezala kriti eventualno škodo v primeru njenega nastanka, kot plačilo (škode) pa je veljal tudi pobot (kompenzacija). Z opisanim pobotanjem je nastal enak položaj, kot da bi tožeča stranka (delodajalec) oškodovani tretji osebi plačala celotno škodo v znesku 64.980,00 EUR.

Toženka je s tem, ko je izdajala in popravljala dvojne blagajniške prejemke in odvajala manj gotovine na banko, kot jo je prejela, prikazovala pa, kot da je gotovina na poti, ravnala protipravno in naklepno. Dokazan je tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da premoženjska škoda znaša 64.980,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 64.980,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji povrniti stroške postopka v znesku 3.309,46 EUR (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da s pobotom ne more prenehati terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, kot je določeno v 3. točki 316. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Če škodo povzroči delavec, se šteje, kot da jo je povzročil delavčev delodajalec (prvi odstavek 147. člena OZ). Meni, da tožeča stranka ne more uveljavljati regresnega zahtevka za povrnitev škode, saj terjatev družbe A. d. d. ni mogla prenehati s pobotanjem terjatve tožeče stranke do te družbe. Tožeča stranka ni povrnila škode družbi A. d. d. s plačilom, temveč s pobotanjem. Zato od toženke ne more zahtevati nobene odškodnine. Tožeča stranka ni dokazala, da bi imela z družbo A. d. d. kakšne vzajemne terjatve, ki bi jih lahko medsebojno pobotali. Navaja, da je sodišče prve stopnje svoje dejanske zaključke oprlo na izpovedi prič zgolj v delu, ki so v korist tožeče stranke, in da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Toženka ni bila edina pristojna za zaključevanje blagajne. Tudi drugi zaposleni so morali opravljati to delo. Toženka je morala poleg dela na blagajni opravljati še številna druga opravila. V tem času pa so do blagajne lahko dostopali tudi drugi zaposleni, ki so imeli računalniško geslo. Ocena sodišča, da je sporne blagajniške prejemke izdala toženka, ker imajo vsi prejemki njen podpis oziroma „vidlo“, je pavšalna in neobrazložena. Ker sodišče ni utemeljilo dejanskega zaključka, da toženka ni podpisovala blagajniških prejemkov, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da toženka ni bila edina, ki je znala uporabljati računovodski program, je zmoten zaključek sodišča, da je sporne „vidle“ napisala toženka. Ne drži ugotovitev sodišča, da v računovodstvu in vodstvu niso imeli dostopa do funkcionalnosti, ki je bila vezana na uporabniško ime in geslo toženke. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo izpovedbi B.B. Toženka žal ni mogla dokazati, da ni ona popravljala blagajniških prejemkov, saj ni bilo mogoče verodostojno evidentiranje zgodovine vseh sprememb dokumentov in prijav v program. Toženka vztraja, da ni odgovorna za očitane nepravilnosti. V zvezi z vnaprej izpolnjenimi plačilnimi nalogi je toženka prepričljivo izpovedala, da jih je vnaprej izpolnjevala zato, da bi si olajšala delo. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe toženke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V 3. točki 316. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) je določeno, da ne more prenehati s pobotom terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode. To velja za primer, če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v obravnavanem primeru, ko je družba A. d. d. (tretja oseba) svojo terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, v znesku 64.980,00 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke v enakem znesku. Zaradi pobota je odškodninska terjatev družbe A. v razmerju do tožeče stranke prenehala, istočasno pa je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano za njeno terjatev v enaki višini. Takšen pobot temelji na pogodbi o prenosu določenih opravil z dne 19. 9. 2006, v kateri se je tožeča stranka zavezala kriti eventualno škodo v primeru njenega nastanka, kot plačilo (škode) pa je veljal tudi pobot (kompenzacija). Z opisanim pobotanjem je nastal enak položaj, kot da bi tožeča stranka (delodajalec) oškodovani tretji osebi plačala celotno škodo v znesku 64.980,00 EUR. Pritožbene navedbe o tem, da tožeči stranki ni nastala škoda, so torej neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožeči stranki glede odškodnine, ki jo je dolžna plačati toženka, uspelo dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Pravilno je zaključilo, da je toženka v času zaposlitve pri tožeči stranki pripravljala blagajniške prejemke in bila zadolžena za zaključevanje blagajne. Skupni blagajniški manko v znesku 64.980,00 EUR je nastal iz naslova dvojnih blagajniških prejemkov, in sicer tako, da se je prejemek najprej popravilo tako, da so se odrezale tisočice (npr. za plačilo 10.300,00 EUR je bil blagajniški prejemek narejen za 300,00 EUR). Ta blagajniški prejemek je služil za zapiranje blagajne. Zaključek blagajne se je ujemal z zneskom gotovine v blagajni. Naknadno pa se je pojavil denar, za katerega je bil popravljen blagajniški prejemek, tako da so se plačila porabljala za pokrivanje stanja. Ker je v novembru 2008 promet upadel, ni bilo dovolj gotovine, da bi se pokrivalo tisto, kar je manjkalo na osnovi dvojnih blagajniških prejemkov. Toženka je izpolnila tudi plačilne naloge. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženke utemeljilo med drugim na mnenju sodne izvedenke, ki je po pregledu blagajniške rekapitulacije in pologov na bančni račun, ugotavljala razliko med blagajniškim zneskom in bančnim pologom, ki je ni mogoče pripisati normalnemu blagajniškemu poslovanju v času, ko je bila toženka prisotna v službi.

8. Na podlagi izpovedbe C.C. je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da v računovodstvu in vodstvu tožeče stranke niso imeli dostopa do funkcionalnosti, povezanih z blagajno. Funkcionalnost blagajne je bila vezana na uporabniško ime in geslo toženke. Zato so protispisne navedbe toženke, da so imeli dostop do blagajniškega programa tudi delavci v računovodstvu in vodstvu tožene stranke. Za varovanje gesla in uporabniškega imena pa je tudi sicer odgovoren uporabnik, konkretno toženka. Pri tem je treba upoštevati, da ni šlo za enkratno dejanje, temveč je bilo v spornem obdobju izdano večje število blagajniških prejemkov. Pravilna je utemeljitev sodišča prve stopnje, da je popravljanje blagajniških prejemkov v daljšem časovnem obdobju lahko storila oseba, ki je imela zelo dobro evidenco nad denarjem v blagajni. V primerih, ko je bil blagajniški prejemek popravljen kakšno minuto, preden je bila blagajna zaključena, ni verjetno, da bi drug delavec čakal na trenutek, ko je bila toženka odsotna z blagajne, da bi popravil blagajniški prejemek.

9. Blagajniški prejemki so bili vedno popravljeni isti dan, ko je bila toženka v službi. V spodnjem delu prejemkov je ob navedbi toženkinega imena podpis „vidla“ toženke. Kadar je pod uporabniškim imenom toženke blagajniški prejemek izdala tretja oseba (npr. D.D.), je razviden njegov podpis (npr. na blagajniškem prejemku št. ...), ki je drugačen od podpisa toženke. Toženka v pritožbi, kljub izpovedbi, da ne more vedeti, če je podpisala sporne blagajniške prejemke, in da je eden od podpisov čuden, navaja, da podpisi „vidla“ niso njeni in so ponarejeni. Vendar pa sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da toženka ni založila predujma za izvedenca grafološke stroke, tega dokaza ni izvedlo, nato pa v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP pravilno presodilo, kakšen pomen ima njena pasivnost. Zatrjevani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil v tem, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo dejanskega zaključka o tožničinih podpisih, v resnici pomeni grajo dokazne ocene sodišča, ki pa glede na obrazloženo ni utemeljena.

10. Glede na navedene pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na zaslišanju prič, listinskih dokazih in izvedenskemu mnenju, so neutemeljene trditve in izpoved toženke, da ni bila edina zadolžena za zaključevanje blagajne in da so tudi druge osebe lahko popravljale blagajniške prejemke. Toženka je s tem, ko je izdajala in popravljala dvojne blagajniške prejemke in odvajala manj gotovine na banko, kot jo je prejela, prikazovala pa, kot da je gotovina na poti, ravnala protipravno in naklepno. Dokazan je tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da premoženjska škoda znaša 64.980,00 EUR.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožeča stranka sama krije stroške te vloge skladno s 155. členom ZPP.