Jedro

Točen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da zaradi netransparentnosti poslovanja med pravdnima strankama zneska morebitnega še neporavnanega posojila ni mogoče ugotoviti. Če pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Ker tožnik ni dokazal koliko, če sploh še kaj, naj bi mu toženec še dolgoval iz naslova posojilnega razmerja, je odločitev o zavrnitvi tožbnega zahtevka pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 467.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 dalje do plačila in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Sodba nima utemeljitvene jasnosti. Sodišče se ni opredelilo do vsebine posamezne listine in ni navedlo razlogov, zakaj vsebina posamezne listine ne drži. Ne upošteva vseh listin in vseh izpovedb strank, o izpovedbah prič pa nima razlogov. Tudi ni razlogov, zakaj verjame tožencu. Očitki, da bi moral tožnik točno navesti zneske in datume posojil, niso utemeljeni. Pojasnjuje, da je tožencu posojal več let in so delali letne obračune. Iz listin izhaja, da ima toženec dolg do njega. Ker sta zapisala, koliko je dolg, je nerazumljivo, da sodišče to obide. Razen izpovedbe toženca, da dolguje tožniku, je sodišče spregledalo tudi pisno izjavo z dne 7. 12. 2009, v kateri toženec priznava, da ima dolg do tožnika v znesku 183.000,00 EUR. V sodbi ni navedenega prepričljivega in preverljivega razloga, zakaj dolg ni obstajal. Toženec je priznal dolg, listinski dokazi in izpovedba tožnika pa dokazujejo njegovo višino. Ker sodišče tega ni ugotovilo, je napačno ugotovljeno dejansko sanje in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je nekritično sledilo tožencu, da nima več dolga. Imela sta dogovor, da bo toženec denar vrnil tako, da mu bo izročal denar in gorivo. Čeprav nadomestna izpolnitev ni prepovedana, sodišče zaključi, da med njima ni posojilnega razmerja, ne pojasni pa, za kakšno razmerje naj bi šlo. Tudi glede na dokaze je ta zaključek zmoten. Če ne gre za posojilo, ni jasno zakaj je sodišče sploh vodilo dokazni postopek. Dokazal je, da je tožencu posojal denar. Toženec mu je v zavarovanje pripeljal celo avtobus. Da je posojal denar tožencu, izhaja iz izpovedb prič. Ker je sodišče zmotno odločilo o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in zadostno raziskalo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Materialno dokazno breme, da je šlo med pravdnima strankama za posojilno razmerje, je na stranki, ki tako razmerje zatrjuje, torej na tožniku. Na njem je tudi trditveno in dokazno breme, koliko mu toženec iz zatrjevanega posojilnega razmerja (še) dolguje. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč trditve obeh pravdnih strank ter izvedene dokaze, naredilo 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi in logičnimi razlogi o odločilnih dejstvih, v razlogih sodbe ni nobenih protislovij. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju le odgovorilo na posamezne sklope pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Dokazni postopek je sodišče moralo izvajati, da je preverilo neskladne trditve strank o tem, ali je šlo med tožnikom in tožencem za posojilno razmerje, na podlagi katerega toženec tožniku dolguje 467.000,00 EUR. Kajti le če gre za s strani tožnika zatrjevano posojilno razmerje, je glede na razpravno načelo v pravdnem postopku tožbeni zahtevek (v celoti) utemeljen. Po izvedbi obsežnega dokaznega postopka je moralo ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). To nalogo je dobro opravilo. Sodišču se ni treba opredeliti do posameznih stavkov v izpovedbah in pisnih dokazilih, pač pa jih mora obravnavati v kontekstu, kar je sodišče prve stopnje storilo.

7. Zakaj ni v celoti sledilo vsebini s strani toženca podpisanih izjav, je sodišče prve stopnje obrazložilo. Izjave toženca je pravilno obravnavalo skupaj z ostalimi dokazi in presodilo, kaj glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera pomenijo. Pravilno je pojasnilo, da pisne izjave toženca niso neizpodbiten dokaz o višini dolga iz posojilnega razmerja. Pritožba spregleda, da je tudi tožnik podpisal, da mu toženec nič ne dolguje. Sodišče je moralo upoštevati vse listine v spisu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, kaj od zatrjevanega in zakaj sodišče verjame tožniku in kaj tožencu. Verjelo je tožniku, da je tožencu daljše obdobje posojal denar. Po drugi strani pa je utemeljeno verjelo tudi tožencu, da med njima ni šlo le za posojilno razmerje. Utemeljeno zato, ker so trditve in izpovedba toženca o razmerjih med pravdnima strankama podprte z drugimi dokazi. Trditve tožnika pa ne. Samo dejstvo plačilne sposobnosti tožnika ne potrjuje, da je dal tožencu posojilo v višini približno pol milijona evrov (tožnik vtožuje 467.000,00 EUR, pri čemer sam priznava, da mu je toženec nekaj denarja vrnil; torej naj bi mu posodil več kot 467.000,00 EUR). Tudi dvigi večjih zneskov z računa sami po sebi niso dokaz o danem posojilu tožencu. Enako ne izpovedba pravdnih strank, da je toženec tožniku v zavarovanje dolga ponujal avtobus. Dolg lahko izhaja iz kakšnega drugega in ne iz posojilnega razmerja. Izjava toženca z dne 7. 12. 2009, na katero se sklicuje pritožba, dokazuje, da med pravdnima strankama ni šlo le za posojilno razmerje. Iz nje je razvidno, da sta bila sostorilca pri izvrševanju kaznivih dejanj na škodo tretje osebe. Z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobljen denar ni posojilo tožnika tožencu. Iz trditev in izpovedbe toženca, ki sta podprti tudi z izpovedbami prič in samega tožnika, izhaja, da tožnik tožencu denarja ni vedno posojal, pač pa je šlo tudi za druga razmerja. Glede v pritožbi posebej izpostavljenega zneska 183.000,00 EUR, katerega obstoj je toženec priznaval v listinah, ki jih je priložil tožnik, je tožnik sam izpovedal, da izvira iz naslova dobavljenih, a neplačanih avtomobilov. Dobava avtomobilov in plačilo zanje ni posojilno razmerje, pač pa, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, gre za prodajno pogodbo. Tožnik, na katerem je dokazno breme, tako za znesek 183.000,00 EUR ni dokazal, da izhaja iz posojilnega razmerja. Sodišče prve stopnje je navedlo, kakšna razmerja med njima je ugotovilo.

8. Zmoten je torej temeljni pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo posojilno razmerje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je med tožnikom in tožencem obstajalo tudi posojilno razmerje (gl. točki 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa vsi denarni tokovi med njima niso imeli temelja v posojilnem razmerju. Prvostopenjsko sodišče je tako ugotovilo, da je tožnik sicer dokazal, da je tožencu posojal denar. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče hkrati pravilno ugotovilo, da je toženec dokazal, da med njima ni šlo zgolj za posojilno razmerje, da je tožniku izročal denar in da je tožnik imel finančne koristi tudi od kriminalne dejavnosti, ki sta jo izvajala v sostorilstvu.

9. Točen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da zaradi netransparentnosti poslovanja med pravdnima strankama zneska morebitnega še neporavnanega posojila ni mogoče ugotoviti. Če pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Ker tožnik ni dokazal koliko, če sploh še kaj, naj bi mu toženec še dolgoval iz naslova posojilnega razmerja, je odločitev prvostopenjskega sodišče, da njegov tožbeni zahtevek zavrne, pravilna.

10. Glede na obrazloženo in po ugotovitvi, da tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo, je drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).