Jedro

Navajanje pritožnice, da nima izpostavljenega hišnega predalčnika, ker ji je bil pred časom nasilno odstranjen s strani neznane osebe, je za vprašanje pravilnosti vročitve tožbe brez pomena. Stranka sama je dolžna zagotoviti in v takšnem primeru nadomestiti neuporaben ali ukraden predalčnik z novim ustreznim predalčnikom. Še posebej, če se zaveda ali dopušča možnost vandalizma oz. drugega ravnanja tretjih oseb, ki lahko vplivajo na ustreznost ali pomanjkanje njenega predalčnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, potrdi.

II. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 2.649,35 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da sta prva tožena stranka (I. točka izreka) in druga tožena stranka (II. točka izreka) dolžni izpraznite štiri nepremičnine (ID 000, ID 001, ID 002, ID 003) ter jih prazne oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 15 dni. Toženima strankama je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v 15 dneh od vročitve sodbe v višini 4.370,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje prva tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker vročitev tožbe (in tudi zamudne sodbe) ni bila pravilno opravljena. Sklicuje se na določbe 133. člena, tretjega odstavka 139. člena in šestega odstavka 142. člena ZPP. Tožbe in sodbe se vročajo osebno. Zamudna sodba ji ni bila vročena osebno, prejela jo je po naključju od F., ki stanuje v bližini. Obvestila o prispelem pismu ni prejela. Prav tako ni prejela tožbe, zato nanjo ni mogla odgovoriti; ni prejela niti obvestila o prispelem pismu. Iz spisa izhaja, da naj bi poštni vročevalec obvestilo o prispelem pismu za obe toženi stranki pustil na vratih stanovanja 22. 9. 2013, po preteku 15-dnevnega roka pa se je pismo 8. 10. 2014 vrnilo sodišču z oznako „neurejen HP“, s čimer je mišljen neurejen hišni predalčnik. Prva tožena stranka posluje na naslovu B.. Navaja, da sta njeno poslovanje in obratovalni čas na tem naslovu razvidna iz oznak na objektu. Obratovalni čas sovpada s časom, ko Pošta Slovenije. vroča pošiljke. V tem času je stalno prisotna prodajalka. Poštni vročevalci ob delavnikih običajno prihajajo v času med 10. in 11. uro. Tako ni moglo priti do situacije, ko bi bilo treba obvestilo prilepiti na vrata stanovanja. Iz vrnjene sodne pošiljke ni razvidno, kam konkretno naj bi vročevalec pritrdil obvestilo o prispelem pismu (gre namreč za večstanovanjski – poslovni objekt). Vročevalec tudi ni navedel razloga za svoje ravnanje. Na obvestilu niso razvidna ustrezna opozorila na posledice. Priznava, da nima izpostavljenega hišnega predalčnika, ker ji je bil pred časom nasilno odstranjen s strani neznane osebe, kar glede na možnost osebne vročitve v prodajalni ni bistveno. Enako velja za drugo toženo stranko, ki ima poslovni naslov registriran na istem naslovu in tožbe prav tako ni prejela. Prva tožena stranka navaja, da iz sodbe niso razvidne okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče preveriti pravilnost vročitve. V njej ni navedeno, kje naj bi poštni vročevalec pustil obvestilo o prispelem pismu in zakaj je tako ravnal, niti ni razvidno, da je bila pošiljka vrnjena sodišču. Okoliščine napačne vročitve zamudne sodbe napeljujejo na zaključek, da je bilo na podoben nezakonit ali malomaren način postopano tudi pri vročanju tožbe. Opozarja na realno možnost uničenja obvestila, če ga je vročevalec vseeno kje pustil. Predlaga zaslišanje poštnega uslužbenca, ki je opravljal vročitev tožbe in sodbe ter uradne poizvedbe o tej osebi in zaslišanje I., prodajalke v njeni prodajalni. Zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker iz nje ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo, da naj bi toženi stranki uporabljali ravno nepremičnine, ki so navedene v sodbi. Iz navedenih parcelnih številk namreč ni mogoče zaključiti, da gre za stavbo na B.. Odločitev sodišča ni skladna z dejstvom, da že iz trditev tožeče stranke v tožbi in iz sodbe izhaja, da prva tožena stranka zaseda le del stavbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo podala pravočasen odgovor. Obrazloženo nasprotuje vsem pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, prvi toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega izpodbijanja je zamudna sodba, ki se lahko izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, razen iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 338. člena ZPP). Sodišče izda zamudno sodbo, kadar v roku 30 dni od njene pravilne vročitve, tožena stranka ne odgovori na tožbo(1) in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP v zvezi z 277. členom ZPP).

6. Vročanje tožbe in sodbe pravnim osebam, ki so vpisane v register, je osebno in se opravlja po določbah 142. člena ZPP in ne po določbah 141. člena ZPP, ki ureja neosebno vročanje.(2)

7. Pritožba sicer pravilno pravilno opozarja, da iz sodbe izrecno ne izhaja ugotovitev sodišča, kje je poštni vročevalec pustil obvestilo sodišča o prispelem pismu, zakaj je tako ravnal, ter da je bila pošiljka vrnjena sodišču. Vendar iz vročilnice v spisu izhaja zaznamba vročevalca, da ima prva tožena stranka na naslovu, ki je vpisan v register, neurejen hišni predalčnik oz. povedano drugače, da nima urejenega hišnega predalčnika. Takšni ugotovitvi prva tožena stranka ne nasprotuje. Njeno navajanje, da nima izpostavljenega hišnega predalčnika, ker ji je bil pred časom nasilno odstranjen s strani neznane osebe, pa je za vprašanje pravilnosti vročitve tožbe brez pomena. Stranka sama je dolžna zagotoviti in v takšnem primeru nadomestiti neuporaben ali ukraden predalčnik z novim ustreznim predalčnikom.(3) Še posebej, če se zaveda ali dopušča možnost vandalizma oz. drugega ravnanja tretjih oseb, ki lahko vplivajo na ustreznost ali pomanjkanje njenega predalčnika.

8. Iz vročilnice v spisu in zamudne sodbe nadalje izhaja, da je Pošta Slovenije prvi toženi stranki tožbo vročala osebno, skladno s 142. členom ZPP. Iz vročilnice izhaja, da poštni vročevalec 22. 9. 2014 pisma naslovniku ni mogel izročiti osebno, niti ga ni mogel izročiti nobenemu od odraslih članov gospodinjstva, zato je na vratih njegovega stanovanja pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Prva tožena stranka takšne ugotovitve s pritožbo ne uspe izpodbiti. V pritožbi navaja, da je na objektu znak z označbo imena prve tožene stranke, ki se glede na priložene slike nahaja nad prodajalno, pod njim pa so tudi vrata – vhod v prodajalno. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je poštni vročevalec vedel, kje mora opravljati vročitev in kje pustiti obvestilo o prispelem pismu, zato njegovo zaslišanje ni potrebno.

9. Pritožbene trditve, da je v obratovalnem času in še posebej v času, ko pošta običajno opravlja vročitev, v prodajalni in poslovnih prostorih prisotna prodajalka, ki redno sprejema poštne pošiljke prve tožene stranke, so presplošne. Prvenstveno bi morala trditi, da je bilo tako tudi dne, ko je bila poskušana vročitev in je bilo puščeno obvestilo, ter dne, ko je vročevalec poskušal pošiljko pustiti pri prvi toženi stranki. Tako je tudi nepotreben dokaz z zaslišanjem prodajalke I., za katero prva tožena stranka niti ne navaja, o čem bi izpovedala oz., da je bila v relevantnem času prisotna v prodajalni.

10. Prav tako na vročilnici v spisu manjka obvestilo o prispelem pismu, ki se izpolni v primeru osebne vročitve, če naslovnika nima predalčnika ali je ta neuporaben. Takšno obvestilo na hrbtni strani vsebuje opozorilo o fikciji vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP). Iz vročilnice tudi izhaja, da je vročevalec 8. 10. 2014 pošiljko poskušal pustiti v predalčniku, ker naslovnik pošiljke ni dvignil. Ker pa prva tožena stranka hišnega predalčnika nima, je bila pošiljka vrnjena sodišču, ki jo je prejelo 9. 10. 2014, kar očitno izhaja iz vročilnice.

11. Tako je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da prva tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila v roku in je s tem izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe (šesti odstavek 139. člena ZPP).

12. Sodba vsebuje ključne ugotovitve, da prva tožena stranka pisanja v roku 15 dni ni dvignila, zato je 7. 10. 2014 nastopila fikcija vročitve po 142. členu ZPP. Pritožbeno sodišče v takšno ugotovitev sodišča prve stopnje ne dvomi. Okoliščine pravilnosti vročanja zamudne sodbe pa niso v vzročni zvezi s pravilnostjo vročanja tožbe, zato nimajo vpliva na vprašanje pravilnosti njene vročitve.

13. Prva tožena stranka pravilno opozarja, da ji vročitev zamudne sodbe ni bila opravljena osebno. Kot ugotavlja sama, se je z njo seznanila in jo tudi prejela od druge osebe – soseda F.. Rok za pritožbo je tako začel teči od njene seznanitve dalje, s tem dnem pa se šteje vročitev tudi za pravilno opravljeno (šesti odstavek 139. člena ZPP).

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da zamudna sodba nima odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je zaključek, da toženi stranki uporabljata ravno nepremičnine, navedene v sodbi (ID 000, ID 001, ID 002, ID 003), napravilo na podlagi neprerekanih navedb tožeče stranke v tožbi, da obe toženi stranki uporabljata nepremičnine tožeče stranke brez pravnega naslova (drugi odstavek 214. člena ZPP). Da je tožeča stranka lastnica navedenih nepremičnin, izhaja tudi iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Prav tako imata toženi stranki na naslovu B., registriran poslovni naslov. Za sklepčnost tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) je tako dovolj, da je tožeča stranka zatrjevala, da toženi stranki te nepremičnine uporabljata, drugih dokazov, ki bi temu nasprotovali (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), pa sodišče prve stopnje ni imelo. Tako je pri ugotavljanju dejanskega stanja pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka in materialno pravo.

15. Pritožbeno sodišče opozarja, da se do pritožbenih navedb glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka, ni dolžno opredeljevati. Kljub temu pa, glede pritožbene navedbe, da prva tožena stranka zaseda le del nepremičnin, pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožbena navedba in dopis glede dejanske uporabe nepremičnine v delu za izvajanje dejavnosti nanaša na tretjo osebo, R., d. o. o., in ne na prvo toženo stranko.

16. Pritožbeno sodišče ni presojalo navedb prve tožene stranke o nepravilni vročitvi tožbe drugi toženi stranki, saj prva tožena stranka za takšno presojo ni izkazala pravnega interesa.

17. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo v razmerju do prve tožene stranke. (prvi odstavek 353. člena ZPP).

18. Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na načelu uspeha (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker prva tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Prva tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki priglašene stroške do višine potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obširno in pravilno obrazložila razloge za zavrnitev vseh pritožbenih navedb, še posebej glede pravilnosti vročitve, so bili njeni pritožbeni stroški potrebni. Sodišče jih je odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, 35/2009), in sicer nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 2.161,60 EUR ter pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 10,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 2.649,35 EUR. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.649,35 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

(1) In je hkrati opozorjena na pravne posledice neodgovora na tožbo oziroma neobrazloženega odgovora na tožbo, skladno z drugim odstavkom 277. člena ZPP.

(2) Sklep II Ips 13/2010, sklep I Up 156/2010, sklep III Ips 121/2007, VSL sklep III Cpg 1434/2010. (3) VSL sodba I Cpg 413/2013.