Jedro

V danem primeru gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV. Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku za obdobje od januarja 2006 do aprila 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in obresti v skupnem znesku 106.262,06 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka). Zahteva tožnika za povrnitev stroškov zastopanja s strani A. d.o.o. višini 1.600,00 EUR in stroškov zastopanja pooblaščenke v višini 3.040 točk OT + 20 % DDV, se zavrne (točka II. izreka). Pritožba ne izvrši izvršitve te odločbe (točka III. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljnjem besedilu DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 5. 2007 in davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2006. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik 22. 10. 2007, na katerega je tožnik podal pripombe. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik prejemal račune za razna dela od podizvajalcev oziroma dobaviteljev kot so: B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o., od katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od "opravljenih storitev" in sicer: pomoč pri izdelavi strojnih instalacij na posameznih objektih ... V postopku tožnik ni predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, s kom je sodeloval, kdo je opravil zaračunane storitve in kdaj so bile opravljene. Iz izjave tožnika izhaja, da so dela izvajale navedene družbe kot podizvajalci, gradbene knjige in gradbenih dnevnikov ni vodil, pogodbe z družbami B. d.o.o., D. d.o.o. ter ostalimi pa tožnik ni sklenil. Prejeti sporni računi so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe od strani 3 do 7. Iz podatkov, pridobljenih v DIN pri navedenih družbah, je bilo ugotovljeno, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oziroma „missing traderje“, ki niso imele ne kadrovskih ne materialnih pogojev, da bi storitve, zaračunane s spornimi računi, sploh lahko izvedle. Družbi B. d.o.o. je bila odvzeta identifikacijska številka za DDV 26. 3. 2007, družbi D. d.o.o. 10. 7. 2007, družbi C. d.o.o. pa 28. 9. 2007. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da družba C. d.o.o. in F. d.o.o. nista bili zavezanki za DDV, saj v času izdaje spornih računov nista bili registrirani za obračunavanje in plačevanje DDV in že zaradi navedenega tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z desetim odstavkom 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Davčni organ v nadaljevanju navaja določbo 17. člena Šeste direktive Sveta, sodbe SEU C-487/01, C-7/02 in C-110/94 ter meni, da gre za navidezne pravne posle in za navidezne račune, ki na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Prvostopenjski organ na podlagi 40. člena ZDDV in 63. člena in 67. člena ZDDV-1 tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da so storitve, zaračunane s spornimi računi, dejansko izvedli izdajatelji računov. Nov obračun DDV je razviden od strani 13 do 21 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker davčni organ zvezi z DDPO za leto 2006 ni prejel nobene izvirne dokumentacije, ki bi dokazovala, da so storitve, zaračunane s spornimi računi, bile tudi dejansko opravljene in ni bila izkazana resničnost poslovnega dogodka, je knjižene stroške storitev navedenih družb opredelil kot davčno nepriznane stroške v davčnem obračunu v višini 380.944,56 EUR. Kot podlago je navedel tretji odstavek 11. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-1) in Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21 ter naredil nov obračun DDPO za leto 2006. V skladu z drugim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je bila izvedena ocena davčne osnove. Izkazana davčna osnova za leto 2006 je bila realna, zato davčni organ tožniku ni naložil obveznosti doplačila DDPO za leto 2006 in akontacij DDPO za leto 2007. Obračun DDPO in akontacije DDPO za leto 2007 sta razvidna od strani 20 do 21 obrazložitve izpodbijane odločbe, pripombe na zapisnik in odgovori nanje pa od strani 25 do 28. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in navedel, da je res, da davčni zavezanci v marsikaterem primeru ne morejo sami ugotoviti, da imajo opravka z goljufivimi poslovnimi partnerji, vendar imajo vso možnost, da v času nastanka oziroma dogajanja poslovnega dogodka poskrbijo za to, da o tem nastanejo verodostojne listine. V sistemu DDV je račun tista listina, na podlagi katerega je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice potrebna tudi sama dobava blaga oziroma storitve. Tako stališče je razvidno tudi iz sodbe SEU C-342/87. Na računu mora biti zaračunan dejanska transakcija, da je DDV resničen dolg do države. Tožnik navaja, da so bile storitve opravljene in da jih je tudi plačal, vendar bi moral pred sklenitvijo posla ravnati z vso potrebno skrbnostjo. V konkretnem primeru je namreč šlo za sklenitev gospodarskih pogodb v smislu 13. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in za dva gospodarska subjekta (dve gospodarski družbi). Zanje pa velja načelo skrbnosti iz drugega odstavka 6. člena OZ, po katerem morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izpolnjevanju obveznosti svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo (po pravilih stroke). Tožnik navaja, da je na področju gradbene dejavnosti kriza in da je svoje ravnanje prilagodil takšnemu stanju, vendar pri tem ni upošteval dejstva, da je šlo v konkretnih poslih, na podlagi katerih naj bi bili izstavljeni računi za storitve montaže ininstalacij. V skladu z drugim odstavkom 649. člena OZ pa mora biti gradbena pogodba pisna. Tako je neutemeljen ugovor tožnika, da pisne pogodbe sploh niso običajne pri tovrstnih poslih. Navedeno tudi kaže na to, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj bi moral kot strokovnjak na svojem področju za svoje delo odgovarjati naročniku in mu nuditi ustrezno garancijo ter ravnati v skladu z veljavno zakonodajo. Zneski zaračunanih storitev niso zanemarljivi (po vseh računih skupaj 509.283,41 EUR). Za take vrste storitev pa se zahteva v poslovnem svetu, da se osebe, ki storitve opravljajo, izkažejo z referencami, zlasti zaradi morebitne kasnejše potrebe po uveljavljanju odgovornosti. Pritožbeni organ se strinja, da gre za navidezne pravne posle z namenom utaje davkov in navaja sodbe SEU C-342/87, C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi). Ni utemeljen ugovor tožnika, da ni pomembno, kdo naj bi delo v resnici opravljal, ampak le, da je bilo delo opravljeno v skladu z dogovorom. Pritožbena navedba glede napačne uporabe ZDavP-2 glede obračuna obresti pred 1. 1. 2007 je neutemeljena. Prvostopenjski organ je konkretni postopek vodil v času, ko je že veljal ZDavP-2 in je v skladu z 2. členom ZDavP-2 dolžan postopati po tem zakonu. Tudi po prehodnih določbah ZDavP-2 za konkretni postopek ni bila predvidena nobena izjema. Neutemeljen je ugovor, da je tožnik v upravnem postopku delno uspel v delu, ki se nanaša na DDPO. Prvostopenjski organ tožniku res ni odmeril dodatnih obveznosti iz naslova DDPO, ker je upošteval stroške, ki jih je ugotovil s cenitvijo davčne osnove, ne pa na podlagi tožnikove dokumentacije, ki jo je prvostopenjski organ spoznal za neverodostojno. Davčni inšpekcijski postopek pa se šteje za enovit postopek, ne glede na to, da se je nanašal tako na DDV kot na DDPO, v katerem so bile tožniku naložene dodatne obveznosti v primerjavi s tistim, ki jih je tožnik sam obračunaval v davčnih obračunih. V skladu z navedenim tožnik ni upravičen do povračila dela stroškov upravnega postopka, ki se nanašajo na DDPO. Ostale pritožbene navedbe na odločitev niso vplivale, zato se pritožbeni organ do njih ni opredelil. Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je pritožbeni organ zavrnil na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, saj gredo stroški davčnega postopka v breme zavezanca za davek, če se postopek zanj konča neugodno. Z izpodbijano odločbo je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in tudi pravilno uporabljeni veljavni materialni predpisi.

3. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi ugovarja, da ni mogel sodelovati v postopkih DIN pri navedenih družbah in tako z ugotovitvami tudi ni bil seznanjen, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Vse sporne storitve so bile tudi dejansko opravljene in jih je tudi zaračunal dalje svojim naročnikom oziroma investitorjem. Tako je nesporno iz tega naslova prejel obdavčljive prihodke. Neutemeljena je navedba davčnega organa, da ni bil dovolj skrben in da bi moral ugotoviti, da so njegovi poslovni partnerji „missing traderji“. V letih 2006 in 2007 poslovanje „missing traderjev“ v javnosti še ni bilo znano. Tožnik izvaja zaključna dela v gradbeništvo (strojne instalacije) že od leta 2002. Davčni organ se sklicuje na indikatorje, po katerih se presoja ali je zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v poslu, ki predstavljajo utajo davkov, vendar nikjer ne navaja zakonske določbe. Šele 11. 1. 2008 je bilo objavljeno gradivo Poslovanje z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“ in odgovornost gospodarskih subjektov za plačilo utajenih davčnih obveznosti. Pri tem pa obvestila Davčne uprave RS ne predstavljajo zakonske podlage. Zakonska določba, da so davčni zavezanci za DDV lahko solidarno odgovorni za plačilo DDV, če so vedeli oziroma bi morali vedeti, da sodelujejo s subjekti, ki nameravajo utajiti DDV, pa je bila v pravni red Republike Slovenije uvedena šele s spremembo ZDDV-1, ki je stopila v veljavo 1. 1. 2010. Tožnik citira določbo 76.b člena ZZDV-1. Domneva davčnega organa, da so davčni zavezanci vedeli oz. morali vedeti da sodelujejo pri utaji davkov, je neutemeljena in nezakonita ter je tudi v nasprotju s temeljnim načelom predvidljivosti v davčnih postopkih. Posledično ni pravne podlage za uporabo sodbe SEU C-439/04. Sodbe SEU pa se ne uporabljajo neposredno. Država jih lahko uporabi direktno le pod pogojem, če se nanašajo na interpretacijo vprašanja, ki je bilo predhodno vnešeno v pravni red države. Tožnik je imel v obdobju pred izdajo navedene sodbe SEU z dne 6. 7. 2006, na katero se sklicuje tudi davčni organ, vsa legitimna pričakovanja, da bo lahko uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. V izpodbijani odločbi tudi ni navedeno, kdaj je bila sodba dejansko objavljena, saj tudi sodba SEU velja od trenutka objave dalje. Davčni organi pa vse do januarja 2008 niso opozorili davčnih zavezancev o spremembi prakse pri uveljavljanju pravice do odbitka DDV. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je tožniku v 30 dneh dolžna povrniti neopravičeno plačan DDV in obresti v skupnem znesku 91.577,32 EUR, obračunanimi od 3. 3. 2008 dalje do plačila ter ji tudi naloži, da je dolžna v 30 dneh tožniku povrniti tudi vse stroške davčnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oziroma, da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Citirane družbe niso opravile zaračunanih storitev, zato za namene uveljavljanja konkretne pravice do odbitka vstopnega DDV ni pomembno, če so bile dane storitve dejansko opravljene. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe pa ni bilo Pojasnilo DURS, objavljeno 11. 1. 2008, temveč konkretno navedene določbe ZDDV in ZDDV-1 kot tudi določbe Šeste direktive Sveta. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je tožnik prejemal od „missing traderjev“ oz. „neplačujočih gospodarskih subjektov“ in sicer: E. d.o.o., B. d.o.o., D. d.o.o., G. d.o.o., C. d.o.o. in F. d.o.o. Tudi po mnenju sodišča je relevantna okoliščina, ki jo v obravnavanem primeru prvostopenjski organ očita tožniku, da ni z verodostojnimi listinami izkazal dejansko izvedbo storitev strojnih instalacij s strani izdajateljev spornih računov, pravilno ugotovljena. Izvedba citiranih storitev ni bila izkazana niti s strani tožnika niti s strani navedenih družb. Tožnik ne razpolaga z listinami, ki jih je bil dolžan voditi po davčnih predpisih in po predpisih o graditvi objektov, saj gre za zaključna dela v gradbeništvu. Ob tem pa je nesporno ugotovljeno, da pri izdajateljih računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da te storitve sploh izvedejo. Vsi gospodarski subjekti so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z določbo 31. člen ZDavP-2. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je možno uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava blaga oz. dejanska izvedba storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti, zato je dokazno breme na strani davčnega zavezanca, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami (76. člen in 77. člen ZDvP-2). Tožnik pa ne razpolaga z verodostojnimi dokazili, kot so pisna ponudba, pogodba o gradbenih delih, začasne in končne situacije, gradbeni dnevnik, iz katerih bi bila razvidna zatrjevana izvedba strojnih instalacij, zaračunanih s spornimi računi. Tožnik razen spornih računov, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, v svoji poslovni dokumentaciji nima drugih verodostojnih dokazov, zato se sodišče strinja z razlogi obeh davčnih organov, da dejanska izvedba strojnih instalacij s strani izdajateljev spornih računov ni izkazana.

7. Prvostopenjski organ je natančno pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanih primerih za navidezne posle. Tudi po presoji sodišča gre v danem primeru za „neplačujoče gospodarske subjekte“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Tako ugovori tožnika s tem v zvezi niso upravičeni. Očitki tožnika, da davčni organi tega niso opredeljevali v spornem obdobju, na drugačno odločitev ne vpliva. Iz ugotovitev DIN pri citiranih družbah izhaja, da nimajo kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi storitve strojnih instalacij, zaračunane s spornimi računi, tudi dejansko opravili. Sporni računi pa so fiktivni, kot to določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 in so izstavljeni zgolj z namenom davčne utaje. Gre za družbe, ki niso zaposlovale delavcev, nimajo sklenjenih gradbenih pogodb s tožnikom, ne razpolagajo z poslovno dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, da bi bil s tožnikom promet opravljen, nimajo kadrovskih pogojev in materialnih sredstev. Vsem družbam pa je skupno, da niso izpolnjevale davčnih obveznosti in da niso predlagale obračunov DDV in tudi DDV niso plačale ter jim je bila, kot izhaja iz upravnih spisov, posledično tudi odvzeta ID številka za DDV. Zato tudi po mnenju sodišča storitev zaračunanih s spornimi računi niso mogle opraviti. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da so njihove poslovne aktivnosti bile večina omejene le na poslovanje preko tekočih računov, zato sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, da gre za navidezne posle. Ugovor tožnika, da je vse sporne račune tudi poravnal, pa na drugačno odločitev nima vpliva.

8. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku tudi ves čas sodeloval in podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno in tudi pojasnil, zakaj ne izkazujejo dejanske izvedbe storitev s strani izdajateljev računov. Ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in da se ni opredelil do okoliščin, ki so mu v korist. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je šlo za dejansko izvedene gradbene storitve prav s strani družb B. d.o.o., H. d.o.o., D. d.o.o. in G. d.o.o., zato tudi ni nastala pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik niti v pripombah na zapisnik, niti v pritožbi, pa tudi v tožbi ne pove ničesar novega. Tudi po mnenju sodišča tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih. Pri tem se prvostopenjski organ pravilno sklicuje na določbe drugega odstavka 40. člena ZDDV ter 63. člen in 67. člen ZDDV-1. V tožbi tožnik zatrjuje, da so storitve bile opravljene, kar sicer ni sporno in na odločitev ne vpliva. Okoliščine, da so bile storitve, navedene na spornih računih, opravljene prav s strani izdajateljice računov, pa tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo verodostojno dokazati. Sklicevanje tožnika na zakonodajo, ki je pričela veljati 1. 1. 2010 na odločitev prvostopenjskega organa nima vpliva, saj mora davčni organ postopati v skladu z načelom zakonitosti po zakonodaji, ki je veljala v obravnavanem obdobju, torej v letih 2006 in 2007. Določba 76.b člena ZDDV-1, ki jo tožnik navaja v tožbi, pa se uporablja kot je pravilno navedel že tožnik, od 1. 1. 2010 dalje in se nanjo izpodbijana odločba tudi ne sklicuje. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da družbi C. d.o.o. in F. d.o.o. tudi nista bili zavezanki za DDV, saj v času izdaje spornih računov nista bili registrirani za obračunavanje in plačevanje DDV in tako tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV že v skladu z desetim odstavkom 40. člena ZDDV, kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ.

9. Sodišče se strinja, da v obravnavanem primeru ni podana dobrovernost tožnika, kar želi tožnik prikazati tožbi. Le pravilno sestavljeni računi s spremljajočimi listinami, ki so značilne za izvedbo gradbenih izvajalskih storitev, so lahko podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Dejanska izvedba gradbenih storitev se namreč lahko izkaže le z verodostojnimi listinami kot so: gradbeni dnevniki, knjige obračunskih izmer, začasne in končne situacije, obračuni opravljenih del ter primopredajni zapisniki. Iz predloženih listin tudi ni bilo mogoče razbrati, kdo in kdaj je dejansko zaračunane storitve opravil. V skladu z določili OZ pa se gradbeni posli dogovarjajo na podlagi pisni ponudb s pisno pogodbo, kot je to tožniku pravilno pojasnil že davčni organ. Iz pisne izjave direktorja tožnika izhaja, da tožnik ni sklepal pisnih pogodb, ni vodil gradbene knjige ter gradbenih dnevnikov, za posle pa se je dogovarjal ustno, z odgovornimi osebami navedenih družb se ni srečal. Tudi po presoji sodišča je iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ ugotovljen obstoj zlorabe. Tožniku pa je upravičeno očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic in zato tožnik ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzelo SEU v sodbi C-255/02). Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

10. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da sodbe SEU niso neposredno uporabljive. SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske unije. Njegove sodbe so zavezujoče tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije. Ob takem stanju stvari pa ne moremo govoriti o kršitvi načela nevtralnosti DDV, saj ne gre za opravljene dobave storitev v smislu Šeste Direktive Sveta in posledično tudi ne do pravice do odbitka vstopnega DDV. Tudi po mnenju sodišča je pravilna odločitev davčnega organa, in v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so tudi po mnenju sodišča neverodostojne listine, ker ni izkazana dobava storitev s strani izdajateljeva računov. Tudi po mnenju sodišča gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so med drugim tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.

11. Očitek tožnika, da v postopku ni sodeloval in da ni bil seznanjen z ugotovitvami DIN pri spornih družbah, ni utemeljen. Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelje računov in dejstva, ki jih je pri navedenih pravnih osebah ugotovil in je bil tožnik s temi okoliščinami seznanjen, imel je možnosti dajanja pripomb in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2), zato sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da tožnik ne more odgovarjati, če njegovi poslovni partnerju svojih davčnih obveznosti ne izpolnjujejo. Posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“ je bila, da je z odločbo davčni organ takšnim družbam odvzel ID številka za DDV takoj, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja.

12. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi določbe prvega. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.

14. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.