Jedro

Zakon obravnava institut prenehanje z delom in pravico do vrnitve na delovno mesto. Pravica do vrnitve je brezpogojna, kar pomeni, da ni odvisna niti od dejanskega nastopa dela niti od delavčeve zdravstvene zmožnosti. Pravice iz zdravstvenega zavarovanja v bistvu niso samostojne pravice, ampak so praviloma vezane na delovno razmerje, zato tožena stranka nima prav, ko navaja, da bi pravice, ki jih je tožniku prisodilo sodišče v izpodbijani sodbi lahko uveljavljal na drugih naslovih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki od 15.8.992 v delovnem razmerju za nedoločen čas, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja kot če bi delal v času od 15.8.1992 do 28.2.1999, ter mu prisodilo zamudne obresti od dolgovanih zneskov in odmerjene stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 34. člena ZTPDR, da je kršilo osnovna načela civilnega prava, ker ni upoštevalo splošnosti in specialnosti posameznih predpisov, ker je kršilo načelo zaupanja v pravo in pravno državo, ni upoštevalo obveznosti države v zvezi z nezgodo in posledicami pri služenju vojaškega roka, poleg tega pa je višino nadomestila priznalo mimo veljavnih predpisov.

Zaradi tega je odločitev sodišča tudi sama s seboj v nasprotju, saj 100 % nadomestilo plače pomeni v primeru poškodbe izven dela nepojasnjeno nasprotje v obrazložitvi sodbe. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne ali podredno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizija je navajala še bistveno kršitev iz 13. točke 354. člena ZPP-77, zaradi nasprotja v izreku in obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s priznanjem 100 % nadomestila plače, vendar revizijsko sodišče te bistvene kršitve ni ugotovilo.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 do 99/2001) v 31. členu določa, da nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela znanaša 100 % osnove, če gre za zadržanost od dela zaradi poškodbe pri delu. Ker je v 17. členu zakona o obrambi in zaščiti (ZOZ - Uradni list RS, št. 15/91) določba, da se poškodba pri opravljanju vojaške dolžnosti šteje za poškodbo pri delu, v 32. členu ZZVZZ pa določba, da se zavarovancu, ki po predčasnem služenju vojaškega roka zaradi poškodbe ne more nastopiti dela, za izračun osnove upošteva plača, ki bi jo prejemal, če bi nastopil delo, med izrekom izpodbijane sodbe in obrazložitvijo ni nasprotja, ki ga kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožena stranka.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 34. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki ureja mirovanje pravic. V prvem odstavku tega člena je določeno, da ima delavec, ki zaradi odhoda na odslužitev oziroma doslužitev vojaškega roka preneha z delom v organizaciji ali pri delodajalcu (mirovanje), pravico, da se v 30 dneh po odslužitvi vojaškega roka vrne na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. Zakon obravnava institut prenehanje z delom (ne prenehanje delovnega razmerja) in pravico do vrnitve na delovno mesto (ne nove sklenitve delovnega razmerja). Pravica do vrnitve je brezpogojna, kar pomeni, da ni odvisna niti od dejanskega nastopa dela niti od delavčeve zdravstvene zmožnosti. Ko je delavec izrazil voljo, da se bo po predčasni odlužitvi vojaškega roka vrnil k delodajalcu, bi ga ta, ne glede na trenutno zdravstveno stanje, moral prijaviti v zavarovanje in mu v skladu z določbo citiranega člena izdati sklep o razporeditvi na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe. S tem bi tožnik postal zavarovanec v smislu predpisov zdravstvenega zavarovanja in šele s tem bi lahko pridobil pravice iz zdravstvenega zavarovanja (določba prvega odstavka 78. člena ZZVZZ - v času služenja je bil zavarovan kot pripadnik oboroženih sil po določbi 18. člena ZOZ, kakor oseba v delovnem razmerju za primer nesreče pri delu) in delovnega razmerja. Pravice iz zdravstvenega zavarovanja v bistvu niso samostojne pravice, ampak so praviloma vezane na delovno razmerje, zato tožena stranka nima prav, ko navaja, da bi pravice, ki jih je tožniku prisodilo sodišče v izpodbijani sodbi lahko uveljavljal na drugih naslovih.

Edini naslov, ki je tožniku zagotavljal vse pravice iz naslova socialne varnosti (zavarovalna doba, zavarovanje, nadomestilo za čas začasne nezmožnosti in ostalo) je bilo delovno razmerje (podobno že v sklepu VDSS, opr. št. Pdp 209/95-3 z dne 13.12.1996). Zato bi, kot pravilno ugotavlja sodišče, revidentka morala ob sprejemu tožnikove zahteve po "vzpostavitvi delovnega razmerja" temu zagotoviti vrnitev na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, kar pomeni, da bi mu morala zagotoviti nadaljevanje delovnega razmerja od 15.8.1992 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Ker je obstoj delovnega razmerja osnova za priznanje nadomestila (po določbi 28. člena ZZVZZ je do nadomestila upravičen zavarovanec, ki izpolni tudi ostale zahtevane pogoje), je tožena stranka v skladu s tožbenim zahtevkom dolžna plačati tožniku tudi nadomestilo, za katerega je bil prikrajšan zaradi neustreznega razumevanja zakonskih obvez s strani revidentke. Zato so vse ostale navedbe in pravna stališča, kdo naj bi bil namesto revidentke dolžan poskrbeti za tožnika po odpustu s služenja vojaškega roka in kakšne so bile druge pravne možnosti tožnika za zagotovitev socialne varnosti, za odločitev v tem sporu nepomembne.

Po mnenju revizijskega sodišča ni utemeljen očitek, da je v spornem primeru sodišče odločalo drugače kot v sporu, ki ga je obravnavalo v letu 1982 pod opr. št. Sp 1950/82. Sodišče je, glede na to, da je zavzelo drugačno pravno stališče kot v sklepu iz leta 1982 (praviloma ena odločitev še ne pomeni sodne prakse, prav tako odločba ni pravni vir, je pa lahko pomembna zaradi spoštovanja načela enakega obravnavanja), že v sklepu iz leta 1996 (sklep VDSS, opr. št. Pdp 209/95-3 z dne 13.12.1996), s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, natančno obrazložilo (čeprav brez navedb, da gre za drugačno pravno stališče), zakaj odločitev ne more biti podobna, kot je bila v primeru, ki se je obravnaval pod opr. št. Sp 1950/82. Nobena od drugačnih rešitev, za katere se zavzema tudi tožena stranka, po mnenju sodišča, ne bi v celoti zagotovila tožniku pravic, ki jih ima iz delovnega razmerja. Zaradi celovite rešitve njegovega problema, do katerega je prišlo zaradi posledic nesreče ob služenju vojaškega roka, bi bilo v nasprotju s cilji zakona, če bi bilo odločeno tako kot v primeru, ki ga kot primer "drugačne sodne prakse" navaja revidentka. Zato po mnenju revizijskega sodišča spremenjeno pravno stališče, ki je ustrezno obrazloženo, ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja in s tem tudi ne kršitve načela varstva zaupanja v pravno državo.

Revizijsko sodišče je zato v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).