Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kdaj pride tožena stranka v zamudo, pove 186. člen ZOR. Glede na dejstvo, da so pri nas zakonite zamudne obresti opravljale tudi valorizacijsko funkcijo in ne le funkcijo kazni za zamudo, je sodna praksa reševala ta problem z načelnimi pravnimi mnenji Vrhovnega sodišča. Višina zamudnih obresti pa je bila določena z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 109/2001 do 135/2003). Dokler je bila podlaga za ločevanje med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero oziroma dokler je ekonomsko politični razlog inflacije zahteval to delitev, je sodna praksa priznavala tek zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. To je bilo upravičeno le do
27.6.2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Od tedaj dalje pa so zakonite zamudne obresti fiksne in znašajo po 2. členu zakona 15,5 %.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (odločitev o obrestih) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožena stranka plača tožeči stranki poleg že plačane odškodnine še 698.434,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Od zneska 890.000,00 SIT je naložilo plačilo obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero in sicer od vložitve tožbe do plačila tega zneska (29.1.2003). Od zneska 683.824,00 SIT pa je naložilo plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe do glavne obravnave po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od glavne obravnave dalje pa po zakonitih zamudnih obrestih. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava zoper sodbo in sicer glede priznanih obresti.
Prereka zamudne obresti od zneska 890.000,00 SIT, to je za tisti znesek, kateri je bil izplačan pred pravdo, prereka tudi obresti za znesek 683.834,00 SIT za čas od vložitve tožbe do plačila 19.9.2003. Škodni dogodek je nastal 5.12.2001, ko je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih. Zato bi bilo mogoče priznati le zamudne obresti od dneva izdaje sodbe do plačila. Gre za nepremoženjsko škodo, ki je ni mogoče reparirati v naravi, zato ima pravico stranka do konca glavne obravnave zvišati ali znižati postavljeni zahtevek, upoštevajoč inflacijska gibanja. Tako pa ima tožeča stranka dvojno valorizacijo v obliki zamudnih obresti, kar ni dopustno.
Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala zakonite zamudne obresti od 6.3.2002 do plačila. Pri tem je v tožbi navajala, da je postavila odškodninski zahtevek toženi stranki
19.2.2002, tožba pa je bila vložena 17.12.2002. Med pravdo je tožena stranka plačala tožeči stranki nesporni znesek in sicer 890.000,00 SIT dne 29.1.2003. Plačano akontacijo je sodišče prve stopnje valoriziralo na 916.166,00 SIT in ta znesek odštelo od prisojene nepremoženjske škode.
To pomeni, da je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek v višini, ki ga je ob vložitvi tožbe ocenila za takšno pravično denarno odškodnino, ki bi zanjo pomenila satisfakcijo v pomenu določbe 200. člena ZOR (uporaba glede na člen 1060 OZ). Pri tem pritožba zmotno meni, da mora tožeča stranka postaviti takšen tožbeni zahtevek, ki bo utemeljen v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Najprej je treba ugotoviti, da določba drugega odstavka 189. člena ZOR velja le za obseg povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička (oddelek o povrnitvi gmotne škode), pa tudi ta določba ni kogentna. Če se tožeča stranka odloči, da svojo pravico do satisfakcije izrazi v denarju (200. člen ZOR), je s tem postavila denarni zahtevek. V primeru zamude plačila denarne terjatve gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti. Kdaj pride tožena stranka v zamudo, pove 186. člen ZOR.
Glede na dejstvo, da so pri nas zakonite zamudne obresti opravljale tudi valorizacijsko funkcijo in ne le funkcijo kazni za zamudo, je sodna praksa reševala ta problem z načelnimi pravnimi mnenji Vrhovnega sodišča (zgodovinska analiza in mnenja, glej sestavek Balažic V., objava Pravosodni bilten, 2003, Ljubljana, stran 31 do 55). Višina zamudnih obresti pa je bila določena z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 109/2001 do 135/2003). Dokler je bila podlaga za ločevanje med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero oziroma dokler je ekonomsko politični razlog inflacije zahteval to delitev, je sodna praksa priznavala tek zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. To je bilo upravičeno le do
27.6.2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Od tedaj dalje pa so zakonite zamudne obresti fiksne in znašajo po 2. členu zakona 15,5%. Sodišče prve stopnje pa je za čas od vložitve tožbe do 19.1.2003 (plačilo akontacije) priznalo tožeči stranki "nižje" obresti oziroma predpisano obrestno mero zmanjšano za temeljno obrestno mero, enako za znesek, ki še ni bil plačan, od glavne obravnave dalje pa je priznalo zakonite zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ker se tožeča stranka ni pritožila, tožena stranka pa glede na podano materialnopravno izhodišče nima prav, bi bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Le v pojasnilo pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje valoriziralo plačano odškodnino in s tem korektno odpravilo vpliv poteka časa oziroma inflacije na višino prisojene odškodnine. Tožena stranka bi lahko že pred pravdo plačala nesporni del škode in se s tem izognila zamudi.
Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).