Jedro

Toženec je dokaz z izvedencem elektro stroke predlagal šele v prvi pripravljalni vlogi (s katero bi smel le odgovoriti na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi - 452. člen ZPP), torej prepozno in ga že iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75831/2016 z dne 1. 8. 2016 obdržalo v prvem delu odstavka izreka v veljavi tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 867,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); v preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi tudi v ostalem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz sodbe ni razvidno, na podlagi katere pravne podlage je sodišče zadevo sploh obravnavalo, ali na odškodninski ali po pravilih neupravičene obogatitve. Sodišče ni uporabilo Uredbe o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (v nadaljevanju Uredba) v smislu, da bi preverilo, ali je vtoževana terjatev v višini 867,21 EUR pravilno obračunana. Izpovedba priče J. P. je bila nejasna. Priča je pojasnila, da je iz računa E. z dne 14. 3. 2016 razvidno, da je obračunana električna energija v višini 4.358 kWh (kar je razlika med stanjem števca na dan 7. 1. 2016 in 1. 7. 2011), kar pomeni celoten izmerjeni neupravičen odjem v obdobju več kot štirih let, medtem ko je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da so neupravičen odjem zaračunali zgolj za eno leto. Tudi na računu je napačno zapisano, da gre za porabo elektrike v času med 7. 1. 2016 in 7. 1. 2015. Poleg tega iz 57. in 58. člena Uredbe, to o čemer je na glavni obravnavi govorila priča J. P., sploh ne izhaja. Tako ni jasno, kako naj bi iz teh dveh členov izhajalo, da bi tožencu pravzaprav moral biti obračunan znesek 2.246,00 EUR in 11.384 kWh. O načinu zaračunavanja neupravičenega odjema govori kvečjemu 105. člen Uredbe. V tem obsegu sodbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dne 25. 7. 2017 je bil s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani izdan sklep o odpustu obveznosti in so bile tožencu vse terjatve upnikov, ki so nastale do 21. 12. 2016, odpuščene. Gre za dejstvo, za katerega je pritožnik izvedel šele potem, ko so bile v tej zadevi že oddane vse pisne vloge, zato gre za dovoljeno pritožbeno novoto. Sodišče je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem elektro stroke, s čimer je tožencu kršilo pravico do sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker je bilo pričanje J. P. delno kontradiktorno, izdanega računa pa tudi ni celovito pojasnil (poraba 4.358 kWh ne ustrezna neupravičenemu odjemu enega leta), na podlagi njegovega pričanja pa je sodišče celo prišlo do zaključka, kdo je izvedel samopriklop in kdo je vdrl v omarico, čeprav priča tega ni znala povedati, je bila zavrnitev tega dokaza neutemeljena. Toženec ne ve kakšen bi bil pravilen izračun, ker je laik. To bi lahko izračunal le izvedenec. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu, da je bil tožencu zaračunan neupravičen odjem le za eno leto, nasprotje med obrazložitvijo in listinami v spisu. Iz vseh listin namreč izhaja, da znaša neupravičen odjem 4.358 kWh v obdobju od 1. 7. 2011 do 7. 1. 2016. Sodišče je presodilo, da je pritožnik sam izvedel samopriklop, pri čemer ni jasno na podlagi katerega dokaza temelji takšen zaključek. Listina za to ne obstaja, priča pa je izjavila, da tega kdo je izvedel samopriklop ne ve. Sodba je v tem delu neobrazložena.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tožencu je bila dana možnost obravnavanja, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

6. Ne drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da je bil neupravičen odjem elektrike zaračunan zgolj za eno leto. Iz trditev tako v tožbi kot v prvi pripravljalni vlogi dovolj jasno izhaja, da gre za plačilo porabljene elektrike 4.358 kWh med letoma 2011 in 2016. Tudi sodišče prve stopnje je pojasnilo, da gre za razliko v kilovatih od leta 2011 do leta 2016 in za plačilo prispevka za obračunsko moč obračunanega (le) za eno leto (15. točka obrazložitve). Takšna poraba je razvidna tudi iz računa z dne 14. 3. 2016 (priloga A6), napačen zapis na računu, da gre za obračun enega leta, pa odločitve sodišča prve stopnje ne more spremeniti. Priča J. P. in sodišče prve stopnje sta se sklicevala na Splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Splošni pogoji) in sicer na 57. in 58. člen, ki urejata neupravičen odjem, in ne na Uredbo. V čem bi bilo upoštevanje določb Uredbe ugodnejše za toženca, pritožba ne pove in je že zato pritožba v tem obsegu neutemeljena. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Toženec je dokaz z izvedencem elektro stroke predlagal šele v prvi pripravljalni vlogi (s katero bi smel le odgovoriti na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi - 452. člen ZPP), torej prepozno in ga že iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Poleg tega je šlo za dokaz v informativne namene - izvedenec naj bi preveril ali je vtoževani znesek pravilno obračunan.1

7. Kot rečeno morata pravdni stranki navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo. V teh postopkih ne velja določba 286. člena ZPP, po kateri bi lahko stranki še kasneje navajali dejstva ali predlagali dokaze, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in v odgovoru na tožbo. Posledica omejitve pri navajanju novih dejstev je, da dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve, nastala pa so po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Povedano velja tudi za pritožbeno novoto, da je v stečajnem postopku zoper toženca Okrožno sodišče v Ljubljani dne 25. 7. 2017 izdalo sklep o odpustu obveznosti za vse terjatve upnikov do toženca, ki so nastale do 21. 12. 2016.2

8. Ne drži pritožbena navedba, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neobrazložena (glej predvsem 12. točko obrazložitve). Nadaljnje pritožbene navedbe pa se nanašajo na grajo dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, torej na njegovo dokazno oceno, s čimer toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno uveljavljati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je med 1. 7. 2011 in 7. 1. 2016 prišlo s strani toženca do samovoljnega priklopa elektrike, da je toženec elektriko tudi uporabljal, zanjo pa ni ničesar plačal. Stroške porabljene elektrike skupaj z ostalimi postavkami (glej račun A6), v skupni višini 867,21 EUR, je namesto toženca, ki je bil elektriko dolžan plačati po najemni pogodbi z dne 24. 10. 2011 (priloga A2), plačala tožeča stranka. Za ta znesek je bil toženec brez pravne podlage obogaten, tožeča stranka pa prikrajšana. Toženec je zato navedeni znesek tožeči stranki dolžan povrniti (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ker je s plačilom v zamudi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ). Tudi materialno pravo je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in tudi v tem obsegu ni v razlogih izpodbijane sodbe nobenih nejasnosti ali nasprotij (17. in 18. točka obrazložitve).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Pri čemer toženec posameznim postavkam, tudi na računu z dne 14. 3. 2016 (priloga A6), ni nasprotoval - da je bilo stanje na števcu ob odklopu dne 1. 7. 2011 7.951 kWh, ob priklopu dne 7. 1. 2016 pa 12.309 kWh, in da gre torej za razliko 4.358 kWh, da je cena 1 kWh 0,10820 EUR, niti ostalim obračunanim postavkam. 2 Toženec bo navedeno dejstvo, če ga ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, lahko kot ugovorni razlog navajal v morebitnem izvršilnem postopku (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).