Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je toženki za plačane najemnine in obveznosti vedno izdal pisno potrdilo. Za sporno obdobje pa toženka pisnih potrdil o plačilu najemnine in stroškov ni predložila. Njenim pojasnilom, da potrdil o plačilu nima, ker jo je tožnik 3. 10. 2014 nasilno deložiral, hkrati pa odtujil dokazila o plačilih za vtoževano obdobje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo, ker ni logično, da bi se manjkajoča dokazila natančno pokrivala s tožnikovo evidenco neplačanih najemnin in stroškov, ob tem, da je tožnik tožbo na plačilo spornih zneskov vložil že pred izselitvijo toženke.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 8.412,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v IV. točki izreka sodbe, do plačila. Toženki je še naložilo, da je tožniku dolžna povrniti 1.286,95 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da jo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je tožniku plačevala najemnino in stroške za stanovanje gotovinsko, razen tistih stroškov, za katere so se glasile položnice direktno nanjo. Tožnik vse od začetka vtoževanega obdobja toženke ni niti enkrat do konca najema opomnil k plačevanju najemnine in stroškov, kar bi bilo neverjetno, če teh res ne bi plačevala. Nesporno je deložiral toženko in njeno hčer iz stanovanja samo dva meseca po izteku najemne pogodbe, za katero je mislila, da ji bo podaljšana. Ob navedenem dejanju tožnika, za katerega je bil že obsojen zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti, so toženki izginile določene stvari, med njimi tudi določena potrdila tožnika, ki jih je toženki izdal po prejemu denarja. Tožnik je očitno upošteval le dejansko plačilo najemnine in stroškov na njegov TRR, drugega pa ne. Ker je ob deložaciji v lastni režiji zelo burno reagiral proti toženki, bi po obči logiki tako ravnal tudi, če ne bi plačevala najemnine in stroškov. Tako pa je ni opomnil k plačilu najemnine in stroškov in se z njo pogajal celo o podaljšanju najemne pogodbe, iz česar je očitno, da mu ni bila dolžna nič. Iz previdnosti navaja, da so ji bili naloženi v plačilo tudi stroški za obdobje od 21. 10. 2014 dalje, kar je nezakonito. Glede na obrazložitev sodbe bi bila dolžna plačati stroške le do 3. 10. 2014, ko je dejansko uporabljala stanovanje. Izrek sodbe je v tem delu nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe.
3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje trditvam toženke in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeni očitek o več bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih zagrešilo prvostopenjsko sodišče, zlasti še po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je neutemeljen. V sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, o izvedbi dokazov ter prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. To velja tudi za toženki naloženo plačilo stroškov bivanja v spornem stanovanju, ki so zapadli v plačilo po 3. 10. 2014. Iz obrazložitve sodbe (12. do 14. točka) izhaja, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške za bivanje v stanovanju samo za obdobje do njene izselitve. Tožnik je poleg zapadle neplačane najemnine navedel in natančno specificiral stroške, ki jih je v tem obdobju plačal namesto toženke (pripravljalna vloga tožnika z dne 25. 2. 2015) ter priložil dokazila (priloge A20 do A27), iz katerih izhaja, da se plačila stroškov K., družbi G. za elektriko in upravniku A., nanašajo na mesece avgust in september 2014, ko je toženka v stanovanju še bivala. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje njenim razlogom, zato tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba tudi omenja.
6. V ostalem pa pritožba neutemeljeno graja tudi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede zaključka, da je toženka dolžna plačati tožniku zahtevano najemnino in stroške bivanja v stanovanju na P. ulici 1 v R. Ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo za določen čas, v kateri sta se dogovorili o višini najemnine 350,00 EUR mesečno in plačilu stroškov povezanih z uporabo stanovanja. Tožnik trdi, da je toženka v določenem obdobju prenehala plačevati najemnino in stroške, toženka pa, da mu je vse obveznosti po pogodbi poravnala. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, odločitev je namreč skrbno, logično in prepričljivo obrazložilo. Ugotovilo je namreč, da je tožnik toženki za plačane najemnine in obveznosti vedno izdal pisno potrdilo. Za sporno obdobje pa toženka pisnih potrdil o plačilu najemnine in stroškov ni predložila. Njenim pojasnilom, da potrdil o plačilu nima, ker jo je tožnik 3. 10. 2014 nasilno deložiral, hkrati pa odtujil dokazila o plačilih za vtoževano obdobje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo, ker ni logično, da bi se manjkajoča dokazila natančno pokrivala s tožnikovo evidenco neplačanih najemnin in stroškov, ob tem, da je tožnik tožbo na plačilo spornih zneskov vložil že pred izselitvijo toženke. Prepričljivih razlogov sodbe tudi ne omajejo pritožbene trditve, da tožnik ni opominjal toženke zaradi neplačevanja najemnine in stroškov (kar naj bi bilo v nasprotju z njegovo burno reakcijo ob deložaciji toženke). Da to ne drži, izhaja iz navedb tožnika v prvi pripravljalni vlogi, ki jim v tem delu toženka ni oporekala. Na indice, ki naj bi kazali na tožnikovo neverodostojnost, pa toženka prvič opozarja šele v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).
7. Toženka ni dokazala, da je tožniku izpolnila vse obveznosti z najemne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (9. in 602. člen ter 190. člen Obligacijskega zakonika ? OZ). Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče samo pa tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zavrnilo pritožbo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
8. O stroških postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka mora sama kriti stroške svoje pritožbe, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je zahteval povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, a gre po oceni pritožbenega sodišča za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP). V njem so v bistvenem delu le ponovljena stališča, ki jih je tožnik že navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje.