Jedro

V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati predpisane predpostavke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Velenje, št. 321-140/93 z dne 28. 9. 2012, se odpravi v 1. in 2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Velenje v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

Obrazložitev

1. S odločbo, št. 321-140/93 z dne 28. 9. 2012, je prvostopni organ odločil, da mora Slovenska odškodninska družba d.d., sedaj Slovenski državni holding d.d. (tožnik v tem upravnem sporu), v treh mesecih od pravnomočnosti te odločbe izročiti v korist upravičenca do denacionalizacije pok. B.B., obveznice Slovenske odškodninske družbe v višini 1.137,64 DEM, kot odškodnine za manjvrednost ekonomskega poslopja, ki se je v času podržavljenja nahajalo na parc. št. 79/1, k.o ..., danes parc. št. 3345, k.o. ... (1. točka izreka) in da mora obveznice iz 1. točke izreka izročiti skrbniku za posebne primere, pravnemu nasledniku A.A. (2. točka izreka). V obrazložitvi je v zvezi z izpodbijano odločitvijo navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi, IV U 237/2010 z dne 22. 2. 2011, glede ugotavljanja vrednosti nepremičnine po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Ugotovil je, da je treba pri določitvi vrednosti upoštevati izhodiščno vrednost po Odloku in ponovno določil odškodnino. Tožnik je ugovarjal upravičenosti do denacionalizacije za pok. B.B. iz razloga po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vlagatelj zahteve – v tem sporu stranka z interesom – pa je v spis predložil potrdili Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da bivši lastnik ni bil upravičen do odškodnine po Avstrijski državni pogodbi in tudi ne po Finančni – izravnalni pogodbi (v nadaljevanju FIP). Organ je ugotovil, da je bila pok. C.C. (sestra pok. B.B.) avstrijska državljanka od 1954 dalje in je na dan 1. 1. 1960 imela stalno prebivališče v Republiki Avstriji, kjer je 1964 tudi umrla. Pok. B.B. je avstrijsko državljanstvo tudi pridobil 1954, leta 1958 pa je v Avstriji umrl in tako ni mogel imeti na dan 1. 1. 1960 stalnega prebivališča v Republiki Avstriji. Pok. C.C. tako ni upravičena do denacionalizacije. Glede upravičenosti pok. C.C. do odškodnine po pok. B.B. pa je organ ugotovil, da iz Zakona o prijavi škode izhaja, da so v primeru, če je oseba umrla pred 27. 12. 1961, pod določenimi pogoji za uveljavljanje pravice do odškodnine upravičeni njen zakonec, otroci in vnuki. Pok. C.C. kot sestra pok. B.B. torej ni bila upravičena zahtevati odškodnine po pok. bratu.

2. Drugostopni organ je v pritožbenem postopku s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa. V zvezi z odločitvijo iz 1. in 2. točke izreka je ugotovil, da je prvostopni organ navedel napačne razloge za sicer pravilno odločitev. Nesporno je, da je pok. B.B. umrl pred uveljavitvijo FIP, zato zanj ne obstaja zadržek za vračanje podržavljenega premoženja. Brezpredmetno je, da bi odškodnino zanj lahko uveljavljala njegova žena D.B., saj se podržavljeno premoženje vrača pok. B.B., ki sam izpolnjuje pogoje denacionalizacijskega upravičenca po 9. členu ZDen, zato je treba upravičenost glede na drugi odstavek 10. člena ZDen presojati izključno z njegovega pravnega položaja.

3. Tožnik je uvodoma opredelil, da vlaga tožbo zoper prvostopno odločbo v 1. in 2. točki izreka v povezavi s 1. točko izreka drugostopne odločbe. Tožnik meni, da so glede na določbe FIP imeli pravico do uveljavitve odškodnine ne samo bivši lastniki, ampak tudi njihovi pravni nasledniki. V zadevi je nesporno, da B.B. osebno ni imel pravice po določbah FIP, ker je umrl pred njeno uveljavitvijo, vendar bi glede na dejstvo, da je bil v času smrti avstrijski državljan in živel v Avstriji, bilo treba na prvi stopnji ugotoviti, ali je njegova pravna naslednica žena D.B. izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine. Ta je živela v Avstriji vse do smrti 1999. Torej ne drži, da je njegova dedinja in edina pravna naslednica njegova sestra C.C. Žena nesporno sodi v krog oseb, ki so bile upravičene do odškodnine, zato bi organ moral ugotoviti, ali je imela avstrijsko državljanstvo ter ali je na dan 1. 1. 1960 imela stalno bivališče v Avstriji. Če sta bila oba pogoja izpolnjena, bi ob upoštevanju določbe A 1. točke Priloge 1 FIP bilo zaključiti, da pravica do denacionalizacije ni izkazana niti za upravičenca B.B. Vztraja pri stališču, da drugi odstavek 10. člena ZDen zajema tudi odškodnine, ki so bile priznane v korist oseb iz par. (2) priloge 1A k FIP, ki so jih uveljavljale za umrle oškodovance. Pri tem torej ne gre za odškodnino, ki bi bila priznana bivšemu lastniku, ampak za odškodnino, ki jo je lahko uveljavljala pravna naslednica. Drugi odstavek 10.člena ZDen je treba razlagati po namenu, tako, da so podane ovire vselej, če je bila za zaplenjeno premoženje dana odškodnina ali pa je bila podana možnost za njeno uveljavljanje (tako tudi sodba, I U 1992/2012 z dne 18. 6. 2013). Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek in odločanje.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da je tožba tožnika neutemeljena. FIP v konkretnem primeru ni imela pravnega učinka na pravico do odškodnine pok. B.B. To izhaja že iz potrdil Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na I U 1992/2012. Vdova pok. upravičenca ni bila upravičena do odškodnine ne kot pravna naslednica svojega moža, niti ni bila upravičena do odškodnine za njeno lastno premoženje, ki ji je bilo podržavljeno v bivši SFRJ, ker so bili upravičenci do odškodnine osebe, ki so imele na dan podržavljenja avstrijsko državljanstvo oziroma oziroma bile osebe nemške narodnosti. Tega pa ni mogoče trditi ne za pok. B.B., ne za D.B., ker sta bila oba na dan podržavljenja slovenska državljana oziroma državljana bivše SFRJ. Sicer se pa v denacionalizacijskem postopku premoženje vrača razlaščencu in ne pravnemu nasledniku. Predlagal je zavrnitev tožbe in priglasil stroške.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom glede napačne uporabe materialnega prava in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik zatrjuje, da bi lahko D.B. za podržavljeno premoženje njenega moža pok. B.B. zahtevala odškodnino od Republike Avstrije.

8. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

9. V zvezi s tem vprašanjem se je že večkrat izrekla upravnosodna praksa, med drugim nazadnje Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen navedeni mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) navedeni generično in zgolj primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bilateralne pogodbe (npr: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (točka 18., 19. obrazložitve), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve).

10. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v nadpisnem prvem odstavku predpisane predpostavke (drugi odstavek). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa-Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode pa spadajo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

11. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bilo pok. B.B. premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Celju, št. 36/45 z dne 6. 9. 1945 kot osebi nemške narodnosti, izdani na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, da je bil 1946 izgnan v Avstrijo, kjer je leta 1954 pridobil avstrijsko državljanstvo in tam leta 1958 tudi umrl. D.B., žena pok. B.B., pa je bila izgnana v Avstrijo skupaj s svojim možem leta 1946, kjer je živela vse do svoje smrti leta 1999, ni pa jasno, ali oziroma kdaj je pridobila avstrijsko državljanstvo in kdaj je pridobila stalno bivališče v Avstriji.

12. Glede na citirane določbe FIP in povzete dejanske okoliščine, ki izhajajo iz spisa, je torej zaključek prvostopnega organa (ki ga je, sicer z drugimi razlogi, potrdil drugostopni organ) o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedenega upravičenca napačen oziroma vsaj preuranjen (kot že povedano, ni namreč jasno, ali oziroma kdaj je D.B. pridobila avstrijsko državljanstvo in stalno bivališče v Avstriji).

13. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo tako moral prvostopni organ ponovno presoditi zadevo v tem delu, upoštevati stališča sodišča v tej sodbi in upravnosodno prakso ter ugotoviti, ali oziroma kdaj je D.B. pridobila avstrijsko državljanstvo in stalno bivališče v Avstriji.

14. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zvezi z vprašanjem upravičenosti do denacionalizacije za pok. B.B. napačno uporabljeno materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je tožbi tožnika ugodilo, prvostopno odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo v 1. in 2. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

15. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. (vprašanje stroškov v ZUS-1 za stranke z interesom ni posebej urejeno) je sodišče zavrnilo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Stranka z interesom A.A. je nastopal na strani toženke, ker pa sodišče odločitvi toženke ni sledilo, mora stroške nositi sam.