Jedro

Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se prvenstveno prizna samo enemu zavezancu. Šele v primeru, če se zavezanci ne morejo sporazumeti o tem, kdo izmed njih bo uveljavil pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave, pri tem pa ZDoh ne določa, da pri uveljavljanju olajšave velja zgolj sporazum, ki je neposredno razviden iz davčne napovedi obeh zavezancev. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka, čeprav je tožnica pritožbi priložila sporazum v obliki notarskega zapisa, ki je tudi neposredno izvršljiv, presodila da se zavezanca (tožnica in oče otrok), če to ne izhaja iz obeh vloženih napovedi, ne moreta sporazumeti o tem kdo bo uveljavljal olajšavo. Ker je sporazum sestavljen v obliki notarskega zapisa, iz njega pa jasno in brez dvomov izhaja, da sta se zavezanca sporazumela o tem, kdo bo uveljavljal olajšavo, bi se po presoji sodišča tak sporazum moral upoštevati in na njegovi podlagi, skladno z določbo 2. odstavka 11. člena ZDoh morala uveljavljana olajšava za družinske člane priznati na način, kot izhaja iz sporazuma. Sodišče poudarja, da je notarski zapis, glede na določbo 3. člena Zakona o notariatu javna listina, če so pri njegovem sestavljanju upoštevane vse bistvene formalnosti, določene v ZN (3., 43. in 45. člen ZN).

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 12. 10. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 16. 10. 2003, s katero je bila tožnici za leto 2002 odmerjena dohodnina, pri tem pa ji je bil priznan le sorazmerni del uveljavljane posebne olajšave za sinova BB in CC. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 5. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96, 1/99 in 36/99, v nadaljevanju: ZDoh) po kateri dohodnino plačuje fizična oseba s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke, ki jih zakon šteje med vire dohodnine, na določbo 10. člena ZDoh, po kateri se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, prizna posebna olajšava in sicer se za vsakega prvega otroka in za vsakega drugega vzdrževanega družinskega člana osnova za odmero dohodnine zmanjša za znesek, ki znaša 10 % letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, za vsakega nadaljnjega otroka se ta olajšava poveča za 5 % navedene plače. V 2. odstavku 11. člena ZDoh je določeno, da se za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo pravico do posebne olajšave uveljavil, se vsakemu od zavezancev prizna sorazmerni del olajšave. V tem členu je tudi določeno, da se v primeru, če je prispevek zavezanca manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave ali če zavezanec za preživljanje otroka ne prispeva, razlika od njemu pripadajočega dela posebne olajšave ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan. Tožnica je v napovedi za odmero dohodnine uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane za sinova BB in CC, za oba za obdobje celega leta, s prvostopno odločbo pa ji je bila olajšava priznana v skupni višini ... SIT (za sina BB v višini ... SIT in za sina CC v višini ... SIT). V obravnavanem primeru sta olajšavo za sinova BB in CC uveljavljala oba starša - tožnica in oče otrok, DD. Tožnica je s pritožbo izpodbijala višino priznane olajšave zaradi tega, ker sta se z očetom otrok dogovorila, da bo olajšavo v celoti uveljavljala ona in kot spornega ni navajala morebitnega prenizkega prispevka zavezanca DD k preživljanju obeh otrok. Po presoji tožene stranke morebitni dogovor, ki ga zavezanca skleneta o uveljavljanju olajšave, za davčni organ ne more biti zavezujoč, saj je zanj zavezujoča zgolj volja zavezanca, ki jo izrazi ob izpolnitvi napovedi za odmero dohodnine. Kolikor zavezanec izpolni rubriko za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane in obenem izpolnjuje tudi pogoje, ki jih zakon predpisuje za priznanje le-te, davčni organ izpolni njegovo voljo. V nasprotnem primeru bi davčni organ kršil ZDoh, saj ta upoštevanja morebitnega medsebojnega sporazuma strank, izraženega izven napovedi za odmero dohodnine, ne predvideva. Sporazum o tem, kdo bo olajšavo uveljavljal, ne more imeti neposrednih posledic na odmero davka (tudi če bi bil davčni organ s takim sporazumom seznanjen). Tožnica lahko kršitev dogovora uveljavlja v sodnem postopku, ne more pa ga veljavno uveljavljati v davčnem postopku, saj je s sklenitvijo sporazuma med strankama sporazuma ustvarjeno civilno pravno razmerje, davčni organ pa pri odmeri dohodnine zgolj preveri, kdo je v napovedi izrazil voljo (in namen), da olajšavo uveljavi, nato pa jo pri odmeri dohodnine upošteva pri vsakem posamezniku. Tožnica se z odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Meni, da je ravnanje tožene stranke, ki navaja, da sporazum med staršema ni zavezujoč za davčni organ, nerazumno. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V postopku ni sporno, da sta tožnica, ki je mati otrok, in oče obeh otrok dne 9. 11. 2001 sklenila sporazum v obliki notarskega zapisa, v katerem je med drugim (pod točko "drugič") določeno, da sta soglasna, da bo celotno olajšavo za vzdrževanje obeh mladoletnih sinov pri vsakoletni napovedi dohodnine uveljavljala zgolj njuna mati (tožnica), oče otrok pa se obvezuje, da iz naslova preživnine ne bo uveljavljal nikakršne olajšave pri dohodnini. Ta sporazum je tožnica priložila pritožbi zoper prvostopno odločbo. V obravnavanem primeru je med strankama sporno upoštevanje navedenega sporazuma v davčnem postopku. ZDoh v 2. odstavku 11. člena med drugim določa, da se za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavil pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. To torej pomeni, da se za vzdrževane družinske člane prvenstveno prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu. Šele v primeru, če se zavezanci ne morejo sporazumeti o tem, kdo izmed njih bo uveljavil pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave, pri tem pa ZDoh ne določa, da pri uveljavljanju olajšave velja zgolj sporazum, ki je neposredno razviden iz davčne napovedi obeh zavezancev. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka, čeprav je tožnica pritožbi priložila sporazum v obliki notarskega zapisa, ki je tudi neposredno izvršljiv, presodila da se zavezanca (tožnica in oče otrok), če to ne izhaja iz obeh vloženih napovedi, ne moreta sporazumeti o tem kdo bo uveljavljal olajšavo. Ker je sporazum sestavljen v obliki notarskega zapisa, iz njega pa jasno in brez dvomov izhaja, da sta se zavezanca sporazumela o tem, kdo bo uveljavljal olajšavo, bi se po presoji sodišča tak sporazum moral upoštevati in na njegovi podlagi, skladno z določbo 2. odstavka 11. člena ZDoh morala uveljavljana olajšava za družinske člane priznati na način, kot izhaja iz sporazuma. Sodišče poudarja, da je notarski zapis, glede na določbo 3. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94, 41/95-odl.US, 83/02-OZ, v nadaljevanju: ZN) javna listina, če so pri njegovem sestavljanju upoštevane vse bistvene formalnosti, določene v ZN (3., 43. in 45. člen ZN).

Ker v postopku pred izdajo izpodbijanega akta materialni zakon ni bil pravilno uporabljen, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo odločila v 30 dneh po njeni pravnomočnosti (3. odstavek 60. člena ZUS).