Jedro

Vzajemna zdravstvena zavarovalnica je nosilec pravic in obveznosti od svoje ustanovitve dalje. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) določa, da se nanjo prenesejo (med drugim) le nezapadle neporavnane obveznosti s področja prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja (iz sklenjenih pogodb pred začetkom poslovanja Vzajemne).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani I in III tč. izreka sodbe prve stopnje spremenita tako, da poslej glasita: “I. Sklep o izvršbi tega sodišča, opr. št. I 1 02/01530 z dne 16.9.2003 se v 1. in 3. tč. izreka delno vzdrži v veljavi glede plačila: glavnice 12,17 EUR (oz. prej 2.916,00 SIT), zakonskih zamudnih obresti od zneska 12,77 EUR (oz. prej 2.916,00 SIT) od 30.11.1999 dalje do plačila, izvršilnih stroškov v višini 43,61 EUR (oz. prej 10.450,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2003 dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 206,17 EUR (oz. prej 49.406,78 SIT) pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2006 dalje do plačila.”

2. Sklep o izvršbi, opr. št. I 1 02/01530 z dne 16.9.2003 se razveljavi v tč. 1 izreka še glede zneska glavnice 85,18 EUR (oz. prej 20.412,00 SIT) skupaj z zakonskimi obrestmi od zneskov 12,17 EUR (oz. prej 2.916,00 SSIT) od 30.4.1999 dalje do plačila, od 12,17 EUR (oz. prej 2.916,00 SIT) od 30.5.1999 dalje do plačila, od 12,17 EUR (oz. prej 2.916,00 SIT) od 30.6.1999 dalje do plačila, od 12,17 EUR (oz. prej 2.916,00 SIT) od 30.7.1999 dalje do plačila, od 12,17 EUR (oz. prej 2.916,00 SIT) od 30.8.1999 dalje do plačila, od 12,17 EUR (oz. prej 2.916,00 SIT) od 30.9.1999 dalje do plačila, od 12,17 EUR (oz. prej 2.916,00 SIT) od 30.10.1999 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnica je dolžna toženki povrniti 103,09 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. P 170/2005 z dne 14.12.2006 razsodilo: da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi v 1. in 3. tč. izreka glede plačila zneska glavnice 23.328,00 SIT in za zakonske zamudne obresti od osmih enakih zneskov po 2.916,00 SIT od 30. dne v mesecu v obdobju, kot je razvidno iz izreka sodbe prve stopnje ter glede izvršilnih stroškov v višini 10.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2003 dalje do plačila (tč. I izreka sodbe prve stopnje), v preostalem delu sklep o izvršbi v 1. in 3. tč. izreka razveljavilo in glede zneska glavnica 24.241,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, in sicer od zneska 18.781,00 SIT od 2.2.1999, od zneska 2.730,00 SIT od 28.2.1999 ter od zneska 2.730,00 SIT od 30.3.1999 dalje do plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 6.682,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe, to je od 14.12.2006 dalje do plačila.

Toženka je po pooblaščencu s pravočasno pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem in stroškovnem delu, to je v tč. I in III izreka sodbe prve stopnje in pri tem uveljavljala pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v 1. tč. izreka spremeni ter sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne, posledično prizna tudi pravdne stroške tožene stranke, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je tožnica nedvomno legitimirana za izterjavo tako zapadlih kot tudi nezapadlih neporavnanih obveznosti. Toženka trdi, da tožnica ni aktivno legitimirana za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, tožnica ni pravna naslednica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s 1.1.1999 ni prišlo do prenosa zavarovalnega portfelja na tožnico po samem Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ker tega dne pravno formalno še ni obstajala. Šele z vpisom v sodni register je tožnica dobila pravno sposobnost ter sposobnost prevzema zavarovalnega portfelija, vpisana pa je bila 28.10.1999. Zato tožnica za tožbeni zahtevek za plačilo premij prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja zapadlih v plačilo pred vpisom tožnice v sodni register ni aktivno legitimirana. Posledično je tožnica izpodbijala tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih je tudi priglasila, ni pa zahtevala tudi zakonskih zamudnih obresti.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) in toženko je bila 8.12.1997 sklenjena individualna zavarovalna polica za 5 let od 1.1.1998 do 31.12.2002 za prostovoljno zdravstveno zavarovanje, toženka ni plačala premij z zapadlostjo od 2.2.1999 do 30.11.1999 in tožnica je v tej pravdi zahtevala plačilo teh premij, Zavod je dne 1.11.1999 ustanovil tožnico, V tej pravdi gre za spor majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT oz. sedaj 834,59 EUR (I. odst. 443. čl. ZPP).

Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (I. odst. 458. čl. ZPP). Ne glede na to pa senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo oz. sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (II. odst. 458. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da toženka v pritožbi ni konkretizirala zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo katere od bistvenih kršitev postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora sicer paziti po uradni določnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno navedlo in tudi citiralo 62 b čl. ZZVZZ (Uradni list RS št. 29/98), ko je na strani 4 izpodbijane sodbe zapisalo, da je Zavod na podlagi te zakonske določbe kot ustanovitelj tožnice nanjo med drugim prenesel tudi vse zavarovalne pogodbe, sredstva, prenosne premije in rezerve, obveznosti in pravice, ki izhajajo iz pogodb, sklenjenih pred začetkom poslovanja družbe in nezapadle neporavnane obveznosti iz področja prostovoljnega zavarovanja ob začetku poslovanja družbe, to je tožnice.

Sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljena dejstva in citirano zakonsko določbo napravilo napačen materialno pravni zaključek, ko je zapisalo, da je tožnica nedvomno legitimirana za izterjavo tako zapadlih kot nezapadlih neporavnanih terjatev iz pogodbenega razmerja med Zavodom in toženko. Pravilen materialno pravni zaključek ob pravilni uporabi določbe 62. b čl. ZZVZZ je, da so na tožnico prešle samo do dne njene ustanovitve 1.11.1999 nezapadle neporavnane pogodbene obveznosti toženke, zato je tožnica aktivno legitimirana le za premije z zapadlostjo po njeni ustanovitvi 1.11.1999, to je za eno premijo, ki je zapadla v plačilo 30.11.1999 in za pripadajoče zakonske zamudne obresti od zapadlosti te premije do plačila.

Ob dejstvu, da je bila tožnica ustanovljena 1.11.1999, je šele s tem datumom pridobila pravno sposobnost, torej sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti in je šele z njeno ustanovitvijo Zavod nanjo lahko prenesel svoje pravice in obveznosti. Čl. 62 b ZZVZZ je izrecno določil, da se (med drugim) na tožnico prenesejo le nezapadle neporavnane obveznosti s področja prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja ob začetku poslovanja družbe oz. tožnice, ki pa ni mogla pričeti poslovati v pravnem prometu pred svojo ustanovitvijo. Tožnica je lahko vstopila v pravna razmerja Zavoda le v obsegu in na način, kot ga je določil ZZVZZ, zato je tožnica aktivno legitimirana le za izterjavo toženkine obveznosti iz pogodbe o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju, ki so zapadle po 1.11.1999, to je le za neplačano premijo z zapadlostjo 30.11.1999, za ostale premije, ki so zapadle v plačilo pred ustanovitvijo tožnice, pa ni podana njena aktivna legitimacija, zato je njen zahtevek v tem delu neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je sicer zmotno uporabilo materialno pravo, vendar v posledici tega ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo, ker je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava podan in je pritožba v tem delu utemeljena ter je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. tč. 358. čl. ZPP).

Glede na delno ugoditev pritožbi je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Toženki pravdni uspeh znaša 93,87 %, tožničin pa 6,13 %. Ob neizpodijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so znašali potrebni pravdni stroški tožnice 44.145,00 SIT, toženkini pa 55.516,00 SIT, znaša uspehu ustrezen del stroškov tožnice 2.706,09 SIT, toženke pa 52.112,87 SIT. Po medsebojne pobotanju pravdnih stroškov je tako tožnica dolžna povrniti toženki 49.406,78 SIT oz. sedaj 206,17 EUR stroškov pravdnega postopka in je pritožbeno sodišče tako spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Toženka s pritožbo ni v celoti uspela, njen pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo s 87,5 %. O njenih pritožbenih stroških je odločilo v skladu z njenim pritožbenim uspehom. Toženka je priglasila stroške pritožbenega postopka v znesku 117,82 EUR. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vsi priglašeni stroški tudi potrebni, obsegajo pa nagrado pooblaščencu v višini 125 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 veljavne Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS št. 67/2003), 2 % materialnih stroškov v skladu z določbo III. odst. 13. čl. OT, 20 % davek na dodano vrednost in sodno takso za pritožbo 47,58 EUR. odvetniški stroški glede na vrednost točke 0,459 EUR znašajo 58,53 EUR, skupno z 20 % davkom na dodano vrednost (11,71 EUR) in sodno takso za pritožbo pa znašajo 117,82 EUR. Glede na pritožbeni uspeh toženke ji je tožnica dolžna povrniti 103,09 EUR stroškov pritožbenega postopka brez zakonskih zamudnih obresti, ker jih toženka v pritožbi ni zahtevala.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo II. odst. 165. čl. ZPP odločilo s svojo odločbo o stroških vsega postopka.