Jedro

Valorizacija denarne terjatve za povračilo stroškov popravila avtomobila z utemeljitvijo padca vrednosti domačega denarja ni utemeljena, ker za čisto denarno terjatev velja načelo denarnega nominalizma, kolikor ni prebito z valorizacijskimi zamudnimi obrestmi. Zatrjevanje, da je bil oškodovanec prisiljen plačati stroške popravila v DEM, šele v revizijskem postopku ni upoštevano.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 53.340,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1989 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari spremenilo ter toženi stranki naložilo plačilo 1.134,00 SIT, potem ko je ugodilo pritožbi tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji drugostopenjskemu sodišču očita, da je svojo odločitev nekritično oprlo na načelno stališče, ki je že davno postalo neživljenjsko, ker ne upošteva spremenjenih razmer. Tožnik je bil prisiljen nadomestne dele za popravilo svojega avtomobila plačati v DEM. Tako je zanje plačal 1.300 DEM. Takrat ni mogel prikazati, da je rezervne dele za popravilo plačal v DEM, ker je veljala prepoved prometa s tujo valuto. Ob zvišanju zahtevka je tožnik 1.300 DEM preračunal po tečaju, ki je veljal v razmerju do tolarja v času zvišanja zahtevka. Predpisi so bili spremenjeni in splošno znano je, da se takorekoč vse storitve računajo v tolarski protivrednosti DEM, upoštevaje tečaj, ki velja na dan plačila. Prvostopenjsko sodišče je tedaj pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, saj je odločalo v času, ko ni več bilo prepovedi prometa z devizami. Revident opozarja še, da je toženka, s tem ko se je pritožila, zlorabila svoje pravice, saj je ravnala v nasprotju z določilom 1. odstavka 13. člena ZOR. Prekoračila je svoje pravice, ki jih ima za pravno varstvo svojih interesov. Sodišče bi moralo onemogočiti zlorabo pravic, ki jih ima stranka v postopku (11.čl.ZPP). Razlaga načela monetarnega nominalizma, kot jo je povzelo v svoji sodbi sodišče druge stopnje je v nasprotju s temeljnimi načeli ZOR, predvsem v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu je nastala gmotna škoda v višini 1.134,00 din (sedaj 1.134,00 SIT). Toliko so namreč znašali stroški popravila poškodovanega avtomobila in prevozni stroški. Zvišanje zahtevka s prvotnih 1.134,00 SIT na 53.340,00 SIT, dne 14.11.1991, je tožnik utemeljil s padcem vrednosti domačega denarja. Ob takšnem trditvenem gradivu tožeče stranke revizijskih trditev, da je bil tožnik primoran plačati nadomestne dele za popravilo svojega avtomobila v DEM, ni moč presojati, ker predstavljajo revizijsko novoto (prim. 1.odst. 190. in 191. člen ZPP). Iz povedanega pa je moč sklepati tudi o naravi v tem postopku uveljavljane denarne terjatve: gre za čisto denarno terjatev, kot to pravilno sklepa sodišče druge stopnje, za katero velja načelo monetarnega nominalizma, uzakonjeno v 394. členu ZOR, kolikor ni prebito z valorizacijskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožnik ni zatrjeval, kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, da mu je nastala terjatev v DEM, se na spremembo deviznih predpisov ne more sklicevati. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1.odst.2.čl.ZPP). Vprašanje, zakaj tožnik nečesa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, pa na drugačno presojo ne more vplivati. Razlog za po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno spremembo prvostopenjske sodbe v pritožbenem postopku tedaj ni v grajanem načelnem stališču XXXIII. skupne seje Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča, ki je bila 29. maja 1987 v Bugojnu, temveč v zahtevku samem. Ta pogojuje začetek teka valorizacijskih obresti in ne obratno, da začetek teka (valorizacijskih) zamudnih obresti vpliva na naravo obravnavanega zahtevka. S tem pa je odgovorjeno tudi na v reviziji zatrjevani očitek, da je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev na omenjeno načelno stališče, ki naj bi postalo neživljenjsko in naj ne bi upoštevalo spremenjenih razmer.

Če zakonodajalec problem razvrednotenja domače valute v primeru čiste denarne terjatve (brez dogovorjene valutne klavzule) rešuje s pomočjo valorizacijskih zamudnih obresti, je načelo monetarnega nominalizma le v tem obsegu preseženo. Že zato sklicevanje na temeljno načelo obligacijskega prava o enaki vrednosti dajatev ne more biti uspešno (prim. 1. in 2. odstavek 15. člena ZOR).

V zvezi s sklicevanjem na temeljno načelo zakona o pravdnem postopku o prepovedi zlorabe pravic, ki jih ima stranka v postopku (11. člen ZPP), pa je revidentu potrebno pojasniti, da vložitev pritožbe, v kateri stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, že pojmovno ni združljiva z zlorabo procesnih pravic. Tudi za zlorabo pravice iz obligacijskega razmerja (13. člen ZOR) v obravnavanem primeru ne gre, saj tožena stranka v obravnavanem obligacijskem razmerju nima pravic, temveč obveznost do povračila stroškov nastalih s popravilom avtomobila.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).