Jedro

V individualnem delovnem sporu zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi se vrednost spora določi na podlagi 2. odstavka 24. člena ZOdvT, to je po znesku šestih bruto dohodkov, ki so bili izplačani pred prenehanjem delovnega razmerja.

Po tarifni številki 3102 odvetniku (v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči) pripada nagrada za narok, ki obsega eno nagrado za vse naroke ne glede na število narokov, ki jih sodišče opravi. ZOdvT, za razliko od prej veljavne odvetniške tarife, temelji na načelu ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke. V kolikor bi bil namen zakonodajalca tak, da v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči zajema nagrada za narok nagrado za zastopanje na vseh narokih, bi zakonodajalec to tudi izrecno predpisal, kot je to storil v kazenskih in prekrškovnih zadevah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnici odmerila stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 444 EUR in v presežnem delu njen predlog za izplačilo nagrade zavrnila. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila upravičenki A.A. odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je pred DDS Ljubljana, Zunanjim oddelkom v Kranju, vodil pod opr. št. Pd 330/2009 in ji je bila za nudenje brezplačne pravne pomoči dodeljena odvetnica B.B. - sedaj tožnica. Tožnica je za opravljeno delo pravočasno priglasila nagrado. Tožena stranka na podlagi presoje stroškovnika, v skladu s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in priglašene vrednosti spornega predmeta (pcto 4080 EUR) ugotavlja, da je tožničin predlog za odmero nagrade delno utemeljen. Tožnica je upravičena do nagrade za postopek v višini 182 EUR (tarifna številka 3100 v zvezi s 36. členom ZOdvT), nagrade za narok v višini 168 EUR (tarifna številka 3102 ZOdvT), pavšal za stroške 20 EUR (tarifna številka 6002 ZOdvT) in 20 % DDV v višini 74 EUR (tarifna številka 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 444 EUR. Višje predlagano nagrado je bilo potrebno zavrniti, ker nagrada ni bila priglašena v skladu s 36. členom ZOdvT.

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 9. 9. 2010 na delovno sodišče vložila tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter izplačila neizplačanih plač, dne 12. 10. 2009 prvo pripravljalno vlogo, dne 22. 12. 2009 drugo pripravljalno vlogo in dne 18. 5. 2010 tretjo pripravljalno vlogo. V navedenem delovnem sporu sta bila opravljena dva naroka in sicer dne 5. 5. 2010 in 22. 6. 2010. Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da odmera stroškov ni pravilna in temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Najprej navaja, da se je predmetni delovni spor vodil tako zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej nedenarnega zahtevka; kot tudi zaradi izplačila neizplačanih plač, torej denarnega zahtevka. Tožba je tako zajemala oba zahtevka in tudi naroki so bili opravljeni v zvezi z obema zahtevkoma. Izpodbijani sklep o stroških to dejstvo popolnoma prezre in kot vrednost spora, od katere se odmeri nagrada, vzame le vrednost nedenarnega zahtevka, kot da denarnega zahtevka sploh ne bi bilo. Za takšno odmero pa tožena stranka ni imela podlage v ZOdvT. Sklicuje se na 24. člen ZOdvT, ki posebej določa, kako se odmerja nagrada v individualnih delovnih sporih za denarni znesek in kako za nedenarni znesek. Tožena stranka pa je brez zakonske podlage zavrnila njen predlog za izplačilo nagrade v delu, ki se nanaša na denarni znesek. Nadalje navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, ko ji je tožena stranka priznala le eno storitev in sicer nagrado za zastopanje na enem naroku, čeprav sta bila v predmetnem delovnem sporu opravljena dva naroka. Opozarja, da ZOdvT nikjer ne določa plačila samo ene storitve, ne glede na število storitev, pač pa je iz prakse sodišč mogoče ugotoviti, da le-ta delajo razlike, ko gre za priznavanje stroškov odvetnikom, ki so stranki dodeljeni na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči in odvetnikov, ki stranko zastopajo po pooblastilu. V primeru zastopanja po pooblastilu sodišča namreč priznavajo stroške zastopanja na vseh narokih, v primeru zastopanja na podlagi brezplačne pravne pomoči pa le stroške zastopanja na enem naroku. Tako je na primer iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr.št. I Pd 1669/2009 razvidno, da je sodišče tožeči stranki, ki je bila zastopana po pooblastilu, priznalo pravdne stroške za zastopanje na treh narokih. Gre torej za neenakopravno obravnavo pri odločanju o stroških postopka glede na to, ali je stranko zastopal odvetnik po pooblastilu ali na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči. Takšno obravnavanje pa bo imelo negativne posledice predvsem za socialno šibke stranke, saj se bo za zastopanje strank po brezplačni pravni pomoči odločalo vse manj odvetnikov, to pa bo vplivalo tudi na kvaliteto zastopanja. Tožeča stranka sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter tožeči stranki prizna stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku 1571,76 EUR z vključenim DDV oz. podredno, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje navedbam tožnice in v celoti vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa. Navaja, da sta bila v zadevi Pd 330/2009 izdana sklep in sodba dne 22. 6. 2010. Tožnici je bila po priglasitvi nagrade le-ta odmerjena v skladu z ZOdvT glede na vrednost spornega predmeta, medtem ko višje zahtevana nagrada za postopek ni bila priglašena v skladu z ZOdvT, zato jo je tožena stranka zavrnila. Poudarja, da se na podlagi 2. odstavka 24. člena v povezavi s 36. členom ZOdvT v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Glede na dejstvo, da se je postopek v obravnavani zadevi vodil zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka pri obračunu stroškov upoštevala vrednost spornega predmeta v višini 4080 EUR, kar predstavlja seštevek šestih mesečnih bruto plač, ki jih je upravičenka prejela pred prenehanjem delovnega razmerja. Nadalje poudarja, da se kot vrednost spornega predmeta v tovrstnih zadevah vselej vzame zgoraj opredeljena vrednost, pri čemer v to vrednost ni mogoče zajeti tudi uveljavljanih bodočih denarnih zahtevkov. Denarni zahtevki, na katere se je sklicevala tožnica, so se v tožbi uveljavljali za vnaprej, poleg tega niti niso bili specificirani. Vrednost spornega predmeta je tako pravilno določena. Nadalje tožena stranka poudarja, da se v skladu z nameni in cilji ZOdvT nagrada za narok izplača le enkrat, ne glede na število storitev, kar smiselno izhaja iz 14. člena ZOdvT. Sklicuje se tudi na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, to je na sklep opr. št. Pdp 389/2010 z dne 20. 5. 2010, s katerim je višje sodišče v obravnavani zadevi tožniku ni priznalo stroškov postopka za zastopanje na vsakem posameznem naroku, temveč le eno nagrado za narok, po tarifni številki 3102 ZOdvT. ZOdvT v 3. delu tarife namreč ne določa, da nagrada nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku, kot je to izrecno določeno za kazenske zadeve (4. del tarife). Tožena stranka se dodatno sklicuje še na predlog Zakona o odvetniški tarifi, ki je bil objavljen v Poročevalcu št. 28/08, ki določa cilje in načela predlaganega zakona; med temeljnimi načeli zakona pa je zakonodajalec med drugim postavil tudi načelo določanja ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke in je namen predlaganih sprememb predvsem v čim hitrejšem končanju sodnih postopkov. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama kot prvo sporno vprašanje ugotovitve vrednosti predmeta v individualnem delovnem sporu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in s tem povezanega izplačila neizplačanih plač). Tožena stranka je vrednost predmeta spora ugotovila na podlagi 2. odstavka 24. člena ZOdvT v povezavi s 36. členom ZOdvT. Po presoji sodišča je tako ugotovljena vrednost spora, ob upoštevanju podatkov v spisih, pravilna. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju, je predmetni spor obravnavalo kot individualni delovni spor zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V individualnem delovnem sporu zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa se vrednost spora določi na podlagi 2. odstavka 24. člena ZOdvT, to je po znesku šestih bruto dohodkov, ki so bili izplačani pred nastankom nagrade. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da znaša vrednost spornega predmeta 4080 EUR, kar zajema seštevek šestih mesečnih bruto plač, ki jih je upravičenka prejela pred prenehanjem delovnega razmerja.

V obravnavani zadevi je nadalje med strankama sporno ali se tožnici za pravno zastopanje upravičenke na glavni obravnavi, opravljeni na dveh narokih, priznajo stroški zastopanja po tarifni številki 3102 za en narok ali za dva naroka. Tožena stranka je zavzela stališče, da gre pri glavni obravnavi, opravljeni na dveh narokih, za en narok in je zato tožnici priznala nagrado po tarifni številki 3102 samo v enkratnem in ne v dvakratnem znesku. Ob upoštevanju veljavnega Zakona o odvetniški tarifi je takšno stališče tožene stranke po mnenju sodišča pravilno. Po tarifni številki 3102 odvetniku (v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči) pripada nagrada za narok, ki obsega eno nagrado za vse naroke ne glede na število narokov, ki jih sodišče opravi. ZOdvT, za razliko od prej veljavne odvetniške tarife, temelji na načelu ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke. V kolikor bi bil namen zakonodajalca tak, da v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči zajema nagrada za narok nagrado za zastopanje na vseh narokih, bi zakonodajalec to tudi izrecno predpisal, kot je to storil v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Ker v tretjem delu odvetniške tarife (upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni postopek, nepravdni postopek in posebni postopki) ni eksplicitno določeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku, kot je to jasno določeno v 4. delu odvetniške tarife za naroke v kazenskem postopku, je tožena stranka po mnenju sodišča ravnala pravilno, ko je tožnici odmerila nagrado po tarifni številki 3102 samo v enkratnem znesku. Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 389/2010 z dne 20. 5. 2010, iz katere je razvidno, da so bili tožniku priznani stroški zastopanja za en narok in separatni stroški za dva naroka, sicer pa je Višje delovno in socialno sodišče v več sodbah zavzelo stališče, da tožnikov pooblaščenec ni upravičen do nagrade za udeležbo na vsakem naroku posebej, temveč je upravičen le do ene nagrade za narok (npr. sklep Pdp 828/2010, sklep Pdp 903/2009).

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).