Jedro

ZPP pravil o izločitvi dokazov iz sodnega spisa ne vsebuje. V skladu s prvim odstavkom 247. člena ZPP je lahko izločen zgolj izvedenec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog tožnice za izločitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. A. A. 2. Zoper ta sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica, in sicer iz pritožbenih razlogov po 1. točki (bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in 3. točki (zaradi zmotne uporabe materialnega prav) prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje njen predlog štelo kot neutemeljen in ga zavrglo, ker ZPP ne vsebuje pravil o izločitvi dokazov iz sodnega spisa. Navaja, da se je izvedenka že izrekla v tej zadevi in zavzela stališče glede ravnanja stranske intevenientke. Svojega izvedenskega mnenja sedaj ne želi dopolniti oziroma zagovarjati in je od izvedenstva v predmetni zadevi odstopila. Meni, da je smiselno, da se novi sodni izvedenec dr. B. B., s predhodno izdelanim izvedenskim mnenjem sodne izvedenke dr. A. A. ne seznani. Sodišče prve stopnje je namreč dr. B. B. naložilo zgolj, da pri svojem delu ne upošteva predhodno izdelanega izvedenskega mnenja, a je neizogibno, da se bo le-ta pri tem z njim nedvomno seznanil. To pa bo vplivalo na izdelavo njegovega izvedenskega mnenja, saj ni mogoče pričakovati, da ga bo podal samostojno in objektivno. V podporo svojemu stališču se sklicuje na pravico do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-680/2014 z dne 5. 5. 2016. Prav tako navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj iz zapisnika zadeve Okrožnega sodišča v Celju P 333/2019 z dne 22. 1. 2020 izhaja, da je sodišče v podobni zadevi, pred vročitvijo spisa izvedencu, izločilo vso gradivo v zvezi z delovanjem prejšnje izvedenke. Neugoditev tožničini zahtevi tako vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila, stranska intervenientka pa v pravočasnem odgovoru na pritožbo predvsem izpostavlja, da je prejšnja sodna izvedenka odstopila od izvedenstva zaradi slabega zdravstvenega stanja in ne – kot navaja tožnica – da svojega izvedenskega mnenja ni hotela dopolniti. Navaja še, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje novemu sodnemu izvedencu naložilo, da se s prejšnjim izvedenskim mnenjem ne seznani, zagotovljena avtonomija pri njegovi podaji. Tudi v primeru nasprotnega, pa je sodni izvedenec še vedno dolžan podati svoje izvedensko mnenje neodvisno, objektivno in v skladu s pravili stroke in znanosti. Tako pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in nasprotuje pritožbenim navedbam, hkrati pa priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZPP pravil o izločitvi dokazov iz sodnega spisa ne vsebuje, saj je v skladu s prvim odstavkom 247. člena ZPP lahko izločen zgolj izvedenec. Sodišče prve stopnje tožničinega predloga vsebinsko ni presojalo kot sicer neutemeljeno navaja pritožba, temveč ga je – ker procesna pravila takšnega predloga strank ne predvidevajo – pravilno zavrglo.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da odločitev sodišča prve stopnje nasprotuje ustaljenemu stališču sodne prakse, saj takšne sodne prakse ni oziroma je večinsko stališče sodne praske nasprotno.1 Tudi sicer ne drži, da je Okrožno sodišče v Celju v zadevi P 333/2019 iz spisovnega gradiva izločilo izvedensko mnenje prvoimenovane izvedenke, saj iz zapisnika, na katerega se v potrditev svojih navedb sklicuje tožnica, izhaja, da je sodišče imenovanemu izvedencu sodni spis posredovalo zgolj v okrnjeni obliki, ni pa izločilo izvedenskega mnenja prejšnje izvedenke iz sodnega spisa, kakor je v tem postopku predlagala tožnica. Ob tem je še pojasniti, da sodišče v okviru procesnega vodstva, ki ga predpisuje ZPP, samostojno in neodvisno odloča o tem, kako bo vodilo postopek. Na kakšen način bo torej odpravilo morebiten dvom glede avtonomnosti podaje izvedenskega mnenja (ali z dopisom, da se sodni izvedenec s predhodno izdelanim izvedenskim mnenjem ne seznani ali pa s posredovanjem zgolj določenih delov sodnega spisa), je v njegovi pristojnosti in na odločitev drugega sodišča ni vezano. Prav tako je sodišče tisto, ki pretehta izvedensko mnenje, ga pregleda, kako je bilo opravljeno, ter ga dokazno oceni. Z vidika pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena EKČP, na kateri se zgolj pavšalno sklicuje pritožba, pa je v tem delu predvsem pomembno, da je strankam zagotovljen pošten dokazni postopek in da stranke postopka niso prikrajšane za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusijo. V okviru pravil ZPP je pravdnim strankam navedeno zagotovljeno z možnostjo podaje pripomb na izvedensko mnenje in s predlogom za zaslišanje sodnega izvedenca ter predlogom za dopolnitev izvedenskega mnenja. V nadaljevanju ima pravdna stranka možnost oporekati oziroma nasprotovati dokazni oceni izvedenskega mnenja v končni odločbi – sodbi. Zato pritožbeni očitki o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena EKČP niso utemeljeni, prav tako pa so po oceni sodišča druge stopnje preuranjeni pritožbeni očitki o dokazni vrednost takšnega izvedenskega mnenja.

7. Pritožbenemu stališču tudi ne pritrjuje odločba Ustavnega sodišča Up-680/14 z dne 5. 5. 2016. Navedena zadeva se ne nanaša na izločitev spisovnega gradiva iz pravdnega spisa, temveč je Ustavno sodišče RS odgovarjalo na vprašanje, ali je sodišče s tem, ko je zavrnilo predlog za zaslišanje enega izmed izvedencev, saj so se pisna izvedenska mnenja razhajala, pritožnika prikrajšalo za možnost, da bi učinkovito preizkusil zanj neugodno mnenje, s čimer je bila okrnjena njegova pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza oziroma je bila s tem kršena njegova pravica do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS).

8. Ob koncu sodišče druge stopnje zgolj še pojasnjuje, da je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP nekonkretiziran, saj pritožba ne pojasni katero določbo ZPP je sodišče prve stopnje sploh kršilo. Posledično sodišče druge stopnje na takšno pritožbeno navedbo ne more odgovoriti.

9. Glede na obrazloženo, pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo niti kakšne od kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Priglašeni stroški pritožbenega postopka predstavljajo nadaljnje stroške pravdnega postopka. O njih bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 854/2018 z dne 22. 5 2019 ali sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 325/2010 z dne 19. 1. 2012.