Jedro

Razmere so, po poročilih, na Kosovu že toliko urejene, da tožnik kot pripadnik večinskega naroda in vere ne more biti ogrožen že samo zaradi tega, ker naj bi bil njegov oče domnevno v letu 1998 obtožen simpatizerstva s srbskim režimom, ker je bil kot varnostnik zaposlen v državnem podjetju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 963/2003-7 z dne 23.6.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.5.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odl. US, 113/00 - odl. US, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 19.2.2003 za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v sedmih dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka na podlagi zaslišanja tožnika ter vpogleda številnih aktualnih informacij o objektivnem stanju v tožnikovi izvorni državi oziroma na Kosovu in občini prebivanja G. pravilno sklepala, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja in da zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil. Prav tako tudi po mnenju sodišča tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ki so določeni v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik je kot razlog za priznanje azila navedel, da so njegovemu očetu grozili zamaskirani Albanci, ker naj bi oče domnevno sodeloval s Srbi. Zato je celotna družina pobegnila preko Bosne in Hercegovine ter Hrvaške v Slovenijo že v letu 1999. Tedaj zaradi zamude roka za vložitev prošnje niso dobili statusa beguncev. Nato je družina odšla v Nemčijo, le tožnik je ostal v Sloveniji, od koder pa je bil v letu 2001 prisilno vrnjen na Kosovo. Še istega leta je prišel ponovno v Slovenijo, in sicer ilegalno, prošnjo za priznanje azila pa je podal šele v letu 2003, ker naj bi se bal krvnega maščevanja, če bi bil ponovno vrnjen na Kosovo. Z razlogi tožene stranke se je sodišče strinjalo in jih na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) v sodbi ni ponavljalo. Pritrdilo pa je tožeči stranki in grajalo izpodbijano odločbo v delu, v katerem je tožena stranka navedla, da je tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila v skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Kljub temu je to protislovje v obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče štelo kot nebistveno, saj je tožena stranka izvedla celotni ugotovitveni postopek, navedla pa je tudi obe pravni podlagi za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje azila. Tožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS.

Čeprav je tožnik zaprosil za oprostitev plačila vseh stroškov postopka, je sodišče ugodilo tožnikovemu predlogu le glede plačila sodnih taks, saj drugi stroški niso nastali. Sklep je sodišče sprejelo na podlagi določbe 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST).

V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Po tožnikovem mnenju so pristojni organi pri odločanju prezrli dejstvo, da se na spletu in tudi v poročilih UNHCR pojavljajo navedbe, da prihaja do obračunavanj z osebami, ki jim pripisujejo simpatizerstvo s srbskim režimom in da so zato te osebe upravičene do zaščite. Enako bi morale biti zaščitene in upravičene do azila tudi osebe, ki se niso borile na strani OVK. Oporeka navedbi organov odločanja, da ni ogrožen, ker v njegovem primeru ne gre za povzročitev smrti in tako tudi ni moč govoriti o krvnem maščevanju. Na Kosovu namreč velja sistem kolektivnega maščevanja nad vso družino. Oče je bil označen kot simpatizer srbskega režima in so mu zato grozili in celo streljali nanj. Zaradi osebne varnosti je morala celotna družina pobegniti, ker bi bili sicer likvidirani. Vrnitev tožnika v matično okolje zato ni varna. Tudi najnovejši dogodki, ko je albansko prebivalstvo protestiralo, ker so bili obsojeni visoki vojaški poveljniki OVK, kaže na to, da albansko prebivalstvo šteje te poveljnike kot heroje in da globoko nasprotujejo simpatizerjem srbskega režima. Med Albanci na Kosovu vlada prepričanje, da maščevanje ni zločin in tudi ni nikakršnega odpora proti maščevanju nad simpatizerji srbskega režima. Enako je tudi z osebami, ki niso sodelovali z OVK. Strah pred preganjanjem je zato pri tožniku objektivno in subjektivno utemeljen. Da na Kosovu še vedno razmere niso varne, kaže že prisotnost mednarodnih sil. Prav zato je moral tožnik po prisilni vrnitvi na Kosovo ponovno pobegniti.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pred tem pa tudi že tožena stranka, pogoje za priznanje azila določata določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija), to je zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo življenje ali varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli, št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom, št. 2, ter njenih Protokolov, št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94, EKČP), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem z zatrjevanim krvnim maščevanjem zaradi svoje pripadnosti rasi, veri, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo odločitev upravnega organa in pravilno pritrdilo toženi stranki, da so v občini G. razmere toliko urejene, da tožnik kot pripadnik večinskega naroda in večinske muslimanske vere, ne more biti ogrožen že samo zaradi tega, ker naj bi bil njegov oče domnevno obtožen simpatizerstva s srbskim režimom, ker je bil kot varnostnik zaposlen pri državnem podjetju. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno pritrjuje toženi stranki, ki je oceno stanja v krajih, kjer se je tožnik nahajal, preden je zapustil izvorno državo, oprla na vsebino najnovejših poročil vladnih in nevladnih organizacij, ki so tudi po mnenju pritožbenega sodišča verodostojni viri informacij. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ugotovila vse za odločitev v obravnavanem primeru pomembne okoliščine, sodišče pa je utemeljeno sledilo razlogom tožene stranke.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala okoliščin tožnikovega položaja. Tožena stranka je skrbno pregledala mnenje Visokega komisariata združenih narodov za begunce o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito. Zato je upravičeno sklepala, da se tožnika ne more uvrščati v kategorijo oseb, ki bi še potrebovale zaščito oziroma azil v Republiki Sloveniji. Tudi pritožbeni ugovor, da je ogrožen, ker v letu 1998 ni sodeloval z OVK, kar ga še vedno uvršča v skupino oseb, za katere vrnitev na Kosovo ni varna, glede na navedena poročila, ki se nahajajo v upravih spisih, ni utemeljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.