Jedro

Delo tožeče stranke je bilo opravljeno z napako, pravica tožene stranke kot naročnika del pa je bila, da zniža plačilo po končni situaciji za vrednost stroškov odprave te napake (3.odst. 620.čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana dopolnilna sodba se r a z v e l j a v i v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo dela glavnice v znesku 212.497,60 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 293.165,68 SIT od 9.11.2001 do 16.1.2002, od zneska 672.769,65 SIT od 9.11.2001 do 3.2.2002, od zneska 187.382,60 SIT od vložitve predloga za izvršbo (tj. od 26.4.2002) do plačila, od zneska 21.148,20 SIT od 26.4.2002 do plačila in od zneska 3.972,80 SIT od 26.4.2002 do plačila; izpodbijana sodba pa se razveljavi v III. tč. izreka (stroškovni del), ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V preostalem delu, torej kolikor je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo dela glavnice v znesku 250.215,35 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 424.757,41 SIT od 9.11.2001 do plačila, pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo z dne 26.10.2004 v zvezi s sklepom o popravi z dne 18.2.2005 je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 24.9.2002 razveljavilo v 1. in 3. tč. izreka; II.) toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 174.542,06 SIT ob sočasni izročitvi lastne menice tožeče stranke v višini 10% obračunske vrednosti del (za znesek 982.620,84 SIT) kot garancijo za odpravo napak v garancijski dobi; III.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 141.425,42 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 do plačila.

S sodbo z dne 16.2.2006 je sodišče prve stopnje dopolnilo svojo sodbo z dne 26.10.2004 tako, da je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike glavnice v znesku 462.712,95 SIT in zakonitih zamudnih obresti od zneska 293.165,68 SIT od 9.11.2001 do 16.1.2002, od zneska 672.769,65 SIT od 9.11.2001 do 3.2.2002, od zneska 424.757,41 SIT od 9.11.2001 do plačila, od zneska 187.382,60 SIT od dneva vložitve izvršilnega predloga (tj. od 26.4.2002) do plačila, od zneska 21.148,20 SIT od dneva vložitve izvršilnega predloga do plačila, od zneska 3.972,80 SIT od dneva vložitve izvršilnega predloga do plačila.

Proti navedeni sodbi in dopolnilni sodbi je v delu, s katerim v sporu ni uspela, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve procesnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da v delu, ko je sodišče podalo razloge za svojo odločitev, da tožniku ne prizna zahtevanih zakonitih zamudnih obresti, tožnik ugotavlja, da je podano bistveno nasprotje o odločilnih dejstvih, kot jih ugotavlja sodišče ter dejstvih, ki izhajajo iz v spis vloženih listin, konkretno od 17. do 20. člena podizvajalske pogodbe št. M -03/1/2001. Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da je tožnik šele pred izstavitvijo končne situacije dolžan dostaviti tožencu lastno menico, ne pa tudi ob predložitvi začasnih situacij, kot si to napačno razlaga sodišče. O teh, za odločitev pravno pomembnih dejstev, pa se sodišče ni izjasnilo. Nasprotno, razlogi za njegovo odločitev so v direktnem nasprotju s citirano listino, kar predstavlja bistveno kršitev procesnih določb. In ker je bil toženec v zamudi s plačilom začasnih situacij, bi moral po mnenju tožnika plačati zakonite zamudne obresti. Te je tožnik dal izračunati, izračuni so pravilni, tako da mu ni jasno, zakaj sodišče dvomi o pravilnosti izračunov ter zapadlosti v plačilo. Sicer pa toženec temu niti ni ugovarjal, zlasti tudi ni predložil nikakršnih dokazov, ki bi kazali na to, da izračun zakonitih zamudnih obresti ni pravilen. Glede napak opravljenega dela: tudi v tem delu, ko sodišče podaja razloge za svojo odločitev, zakaj je tožencu "priznalo" znesek 108.000,00 SIT za odpravljanje napak, tožnik meni, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka - točka 14 drugi odstavek 339. čl. ZPP. Nesporno je, da je bilo na sestanku dne 4.5.2001 dogovorjeno, kako naj bodo narejeni čelni zaključki, z maksimalno širino oz. kot je bila začeta na vzhodni fasadi. Konkretno to pomeni, da so bila dela na vzhodni fasadi že začeta, in to pravilno, zaradi česar je tožniku nerazumljivo, da bi nato dela nadaljeval z drugačnimi dimenzijami. O tem se sodišče ni izjasnilo, čeprav je iz zapisa razvidno, da je bil na vzhodnem delu fasade čelni zaključek pravilno izdelan. Če pa si je toženec kasneje premislil ter delo opravil drugače kot je bilo dogovorjeno, bi moral posledice nositi sam. Tožnik še dodaja, da je dobil neposredno pred drugo glavno obravnavo "v roke" eno izmed ponudb, ki jo je toženec dne 22.7.1995 izstavil nekemu investitorju. Na drugi obravnavi jo je sicer želel izročiti sodišču, vendar jo sodnica ni hotela prevzeti z utemeljitvijo, da bi moral to storiti do konca prve glavne obravnave. Vendar, kot je tožnik navedel, je navedeni predračun oz. obračun prejel šele neposredno pred drugo glavno obravnavo. Želel pa ga je sodišču predložiti iz naslednjih razlogov: toženec je namreč zatrjeval, da dobava in polaganje kapne rešetke, zračnih elementov in zračnih priključkov ne spada v dodatni program, temveč v osnovni. To je sodišče tudi akceptiralo. Dejstvo pa je, da je prav iz končnega obračuna z dne 22.7.1995, ki ga je izdelal toženec, razvidno, da je sam ločil osnovni in dodatni program, kar konkretno pomeni, da letvanje in pokrivanje strehe avtomatično ne vključuje tudi vsa tista dela, ki jih je toženec vključil v dodatni program. V konkretni zadevi pa je trdil prav nasprotno, zaradi česar je tožnik želel, da se v pravdi o tem izjasni, vendar mu sodišče tega ni omogočilo. Žal je tožnik pravni laik, spozna se zgolj na svoje delo, tako da tudi ni vztrajal na tem, da se njegova zahteva vpiše v zapisnik ter listine vključijo v spis. Meni, da mu je v tem delu sodišče kratilo njegovo pravico do poštenega sojenja, kar predstavlja kršitev procesnih predpisov, pa tudi ustavnih določb. Po prejemu dopolnilne sodbe je pooblaščenec tožeče stranke sporočil sodišču, da naj se njegova prvotna pritožba šteje tudi kot pritožba zoper dopolnilno sodbo.

Proti navedeni sodbi je vložila pritožbo tudi sama tožeča stranka; poudarja, da se je držala dogovora po podpisanem predračunu in pogodbi o izvajanju del. Navaja, da je na gradbišču navada, da se organizira sestanek, kjer se s podizvajalci določijo termini in detajli izvedbe ter nejasnosti iz projektov. Ta sestanek je bil 4.5.2001 v pisarni gradbišča. Obojestransko podpisani zapisnik vsebuje 10 točk, katere so se tudi izvedle in pri obračunu ni bilo pripomb, razen pri točki 2, kjer je bilo domenjeno, da se nadaljuje, kot je bilo že izvedeno na vzhodni fasadi. Med tem časom (6.5.2001) je naročnik spremenil detajl zaključka, katerega je bila tožeča stranka pripravljena spremeniti za plačilo dejansko opravljenih ur, temu pa je naročnik oporekal. Od dne 6.5.2001 je tožeča stranka zaključke strehe delala po zahtevanem naročilu. Nikoli ni naročnik oporekal plačilu obresti za zamude plačil situacij, ker naj bi bile sporne, temveč zaradi njihove težke likvidnostne situacije. Podpisan je bil primopredajni zapisnik s strani G. d.o.o. in investitorjem, kjer na dela tožeče stranke ni bilo pripomb.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavlja tožeča stranka del tožbenega zahtevka iz naslova končne situacije št. 05/01 z dne 23.8.2001 v znesku 424.751,41 SIT (dejanski znesek v tej končni situaciji je 425.520,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2001 do plačila. Glavnica po tej situaciji bo obravnavana v nadaljevanju obrazložitve, kar se pa tiče vprašanja zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da med pravdnima strankama sklenjena podizvajalska pogodba št. M-03/1/2001 (brez datuma) v 20. čl. določa, da je izvajalec (tožeča stranka) pred izstavitvijo končne situacije dolžan dostaviti lastno menico v višini 10% obračunske vrednosti del kot garancijo za odpravo pomanjkljivosti v garancijski dobi, pri čemer mora biti veljavnost te garancije za 60 dni daljša kot znaša dana garancijska doba. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni dostavila toženi stranki menice kot garancije za odpravo napak (te ugotovitve pa tožeča stranka v pritožbi niti ne izpodbija), je pravilen zaključek, da zamuda tožene stranke s plačilom končne situacije ni mogla nastopiti (pravilo sočasne izpolnitve iz 122. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Glede na to ni utemeljena pritožbena trditev, češ da naj bi bilo podano bistveno nasprotje o odločilnih dejstvih, kot jih ugotavlja sodišče ter vsebino omenjene podizvajalske pogodbe. Sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila tožeča stranka dolžna toženi stranki dostaviti oz. izročiti lastno menico tudi ob predložitvi začasnih situacij, tožeča stranka neupravičeno to ugotovitev pripisuje sodišču prve stopnje. Zato, če bi se ugotovilo, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom začasnih situacij, bi bila tožeča stranka upravičena do plačila zamudnih - o tem bo razlogovano v nadaljevanju te obrazložitve.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pa tudi za tožečo stranko kot izvajalca del to ni sporno, da bi moral biti čelni zaključek strehe napravljen tako, kot je navedeno v zabeležki z dne 4.5.2001, in sicer z maksimalno širino 35 cm oz. tako, kot je bilo začeto na vzhodni fasadi. Kot opozarja pritožnica, to res lahko pomeni le, da so bila dela na vzhodni fasadi že pravilno začeta, vendar pa to hkrati ne pomeni, da so bila tako tudi nadaljevana, saj sicer ne bi bilo potrebe za to, da bi jih delavci tožene stranke popravljali; glede okoliščine, da so čelni zaključek popravljali prav delavci tožene stranke, so izpovedale v postopku zaslišane priče (F.B., M.H.) in tega dejstva tožeča stranka v pritožbi niti ne izpodbija. Da pa naj bi si tožena stranka glede čelnih zaključkov kljub dogovoru kasneje premislila, je zatrjeval le zastopnik tožeče stranke, B. L., ostali zaslišani pa ne, tako da sodišče prve stopnje utemeljeno navedeni trditvi ni sledilo. Delo tožeče stranke je torej bilo opravljeno z napako, pravica tožene stranke kot naročnika del pa je bila, da zniža plačilo po končni situaciji za vrednost stroškov odprave te napake, tj. za 108.000,00 SIT (3. odst. 620. čl. ZOR), sama višina stroškov pa niti ni predmet pritožbe.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je na tožeči stranki dokazno breme za trditve, da so v končni situaciji št. 05/01 zaračunana "dodatna dela" (v skupni vrednosti 106.089,60 SIT brez DDV) dejansko predstavljala takšna dela, ne pa dela, ki bi bila že vključena v podizvajalsko pogodbo. In ker iz izpovedb zaslišanih (prič B., H. ter zastopnikov strank), ni moglo ugotoviti, da ta dela dejansko predstavljajo dodatna dela (ob tem, da so v ponudbi, ki je priloga podizvajalske pogodbe, pri krovskih delih našteti tudi pomožni deli in elementi; ob tem, da je v 6. čl. pogodbe našteto, da je v ceni izvajalca vračunana tudi vrednost vseh pripravljalnih, pomožnih in zaključnih del, kot tudi ob tem, da je 5. čl. pogodbe tožečo stranko zavezoval, da mora za spremembe in odstopanja od pogodbenih del pridobiti pisno soglasje naročnika in investitorja, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi ga pridobila), sodišče prve stopnje utemeljeno teh del tožeči stranki ni priznalo kot dodatna dela. Tožeča stranka se sedaj v pritožbi sklicuje na to, da naj bi ji neposredno pred drugo glavno obravnavo "prišla v roke" ponudba oz. obračun z dne 22.7.1995, ki ga je tožena stranka izstavila nekemu investitorju, iz katerega je razvidno, da letvanje in pokrivanje strehe ne vključuje avtomatično tistih del, za katere je toženec v obravnavani zadevi trdil, da ne predstavljajo dodatnega programa. Kar se tiče tega obračuna, pritožnica trdi, da ga sodnica na glavni obravnavi ni hotela prevzeti iz razloga, ker da bi ga morala tožeča stranka predložiti do konca prve glavne obravnave. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 20.9.2004 ni razvidno, da bi tožeča stranka želela to listino predložiti sodišču in da ji to ni bilo omogočeno; zapisnik z naroka je očitno brez pripomb podpisal tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, slednjo je že od začetka sodnega postopka zastopala pooblaščenka - odvetnica, ki pa se tega naroka niti ni udeležila, tako da se tožeča stranka na svojo "laičnost" ne more sklicevati. Poleg tega pa obračun, ki ga je več let pred nastankom obravnavanega spornega razmerja tožena stranka izstavila tretji osebi, ni relevanten dokaz za to sporno razmerje, kjer se obravnavajo pravice in obveznosti pravdnih strank, temelječe na konkretni podizvajalski pogodbi.

Utemeljen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je od uveljavljenega zneska iz naslova končne situacije tožeča stranka upravičena do plačila 174.542,06 SIT po specifikaciji, ki je navedena na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe in na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, in je bila z izpodbijano dopolnilno sodbo utemeljeno zavrnjena razlika po tej situaciji v znesku 250.215,35 SIT ter zakonske zamudne obresti od celotnega zneska po situaciji od 9.11.2001 do plačila (zaradi sočasnosti izpolnitev ni zamude). Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede tega dela zavrnilo in delno potrdilo izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Po tožeči stranki vtoževana glavnica v znesku 637.255,01 SIT predstavlja seštevek zneska končne situacije (424.751,41 SIT), obračuna obresti št. 1/02 (21.148,20 SIT), obračuna obresti št. 2/02 (3.972,80 SIT) in obračuna obresti št. 3/02 (187.382,60 SIT), skupen znesek po teh obračunih obresti je 212.497,60 SIT. Poleg tega pa je tožeča stranka uveljavljala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 293.165,68 SIT od 9.11.2001 do 16.1.2002 ter od zneska 672.769,65 SIT od 9.11.2001 do 3.2.2002. Glede zadnje navedenih dveh zneskov ni tožeča stranka v postopku navajala ničesar (in tudi predložila ni v zvezi s tem nobene listine, kot je opozarjala tožena stranka že v svojem ugovoru), ni podala trditev v smeri, na kakšni podlagi uveljavlja njihovo plačilo. Kar se pa tiče zahtevka iz naslova vseh treh zgoraj omenjenih obračunov obresti, je tožena stranka tudi tem zneskom ugovarjala (češ da so bili avans ter začasni situaciji plačani v dogovorjenih rokih). Tožeča stranka je sicer zanikala, da bi bila plačila opravljena v rokih, hkrati pa je navedla, koliko in kdaj je tožena stranka posamične zneske plačala, vendar pa pri tem očitno ni mogoče ugotoviti, kako so ta plačila upoštevana. Ne drži torej trditev v pritožbi, da tožena stranka obračunom obresti ni ugovarjala, ne bi pa bilo mogoče upoštevati okoliščine, ki jo zatrjuje tožeča stranka, češ da tožena stranka pred pravdo obračunom obresti ni ugovarjala, ker je pomembno, da jim je ugovarjala v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem delom zahtevka v izpodbijani sodbi navedlo, da ni tožeča stranka podala nobenih konkretnih navedb glede obračunov obresti in da jih na podlagi predloženih plačil ni moglo preizkusiti. Ta ugotovitev sodišča torej pomeni, da je tožeča stranka v tem delu podala nepopolne tožbene navedbe; 180. čl. ZPP določa, da mora tožba poleg ostalega obsegati tudi dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek. Če tega ne vsebuje, jo mora sodišče obravnavati kot nepopolno vlogo in mora ravnati po 108. čl. ZPP ter tožnika pozvati, da jo v določenem roku dopolni. Če tega ne stori, jo zavrže (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1013/05 z dne 6.7.2006). Ker pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ravnalo tako, ampak je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugoditi in izpodbijano (dopolnilno) sodbo razveljaviti v delu, s katerim je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek v znesku 212.497,60 SIT, nanašajoč se na vse tri obračune obresti in zakonske zamudne obresti od zneska 293.165,68 SIT od 9.11.2001 do 16.1.2002, od zneska 672.769,65 SIT od 9.11.2001 do 3.2.2002, od zneska 187.382,60 SIT od dneva vložitve predloga za izvršbo (tj. od 26.4.2002) do plačila, od zneska 21.148,20 SIT od 26.4.2002 do plačila in od zneska 3.972,80 SIT od 26.4.2002 do plačila, ter zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri katerem bo ravnalo tako, kot je razvidno iz gornje obrazložitve (354. čl. ZPP).

Ker je odločitev o povrnitvi stroškov postopka odvisna od končnega uspeha strank v tej pravdi, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovni del odločitve izpodbijane sodbe (III. tč. izreka) - 3. odst. 165. čl. ZPP.