Jedro

V zadevi ni sporno, da bo gradnja parkirišča v neposredni bližini tožnikove nepremičnine vplivala na njegovo nepremičnino. Bistvena pa je ugotovitev toženke, da ti vplivi ne bodo presegli dopustne meje, ki ji tožnik argumentirano ne oporeka, saj v zvezi s njo ni predložil nobenih dokazov, kljub temu, da ga je toženka k temu pozvala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo Mestni občini Novo mesto (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dovolila rekonstrukcijo obstoječega parkirišča in njegovo razširitev (novogradnja) na Trdinovi ulici v Novem mestu, na zemljiščih s parc. št. 445, 446, 442/40, 448/4, 457 in 1398/10, vse k.o. ..., po tam navedenem projektu z dopolnitvami, ki je sestavni del odločbe, in pod tam navedenimi pogoji.

2. V obrazložitvi navaja, da se projekt z dopolnitvami nanaša na rekonstrukcijo obstoječega parkirišča površine cca 15 m x 25 m in njegovo razširitev v dolžini cca 50 m proti zahodu. Toženka je v zvezi z ugotavljanjem, ali gre pri parkirišču, ki ga želi prizadeta stranka rekonstruirati, za objekt, zgrajen pred letom 1967 izvedla več dokazov. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovila, da je predmetno parkirišče, ki se ga sicer šteje za objekt gospodarske javne infrastrukture, zgrajeno pred 25. 7. 1991 ter da je bilo leta 1983 v zemljiškem katastru po vrsti rabe evidentirano kot parkirišče. Z veliko verjetnostjo pa je mogoče celo trditi, da je bilo zgrajeno pred 31. 12. 1966, kar pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj iz tretjega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Toženka je zato predmetno gradnjo obravnavala kot rekonstrukcijo obstoječega parkirišča (7.2. točka 2. člena ZGO-1) ter njegovo razširitev, kar se ob smiselni uporabi določil 7.1. točka 2. člena ZGO-1 šteje za t. i. dozidavo oz. novogradnjo. Podporne zidove je toženka upoštevala kot sestavni del konstrukcije gradbeno-inženirskega objekta parkirišča, torej kot manj zahteven objekt in ne kot ločene oz. samostojne podporne zidove, ki bi se jih glede na velikost lahko štelo za nezahtevne ali enostavne objekte.

3. Toženka ugotavlja, da projekt obsega vse predpisane sestavine, da so ga izdelali projektanti, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, prav tako odgovorni projektant izpolnjuje pogoje za odgovornega projektanta, zagotovljena pa je tudi minimalna komunalna oskrba in izkazana pravica graditi.

4. Tožniku pojasnjuje, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja upravni organ ugotavlja, ali je zahteva popolna, kot določa 54. člen ZGO-1, in ali so izpolnjeni pogoji, kot jih določa 66. člen ZGO-1. Če so vsi pogoji izpolnjeni, upravni organ nima pristojnosti, da bi izdajo gradbenega dovoljenja pogojeval z dodatnimi pogoji, npr. s pogoji, ki jih postavljajo lastniki sosednjih zemljišč, ki nimajo podlage v predpisih, po katerih upravni organ v predmetnem postopku odloča. Tožnik je bil večkrat pozvan, naj za svoje trditve o nedopustnih vplivih na njegovo nepremičnino predloži dokaze oz. da lahko s tem v zvezi pooblasti strokovnega pomočnika ali izvedenca, česar pa ni storil, ker je menil, da je vsakomur jasno, kako moteče je, če na razdalji "dobrega metra nad glavo" 24 ur na dan brnijo avtomobili. Predlagal je 3-metrski umik od mejne linije ali umik 5 parkirnih mest. Na vse tožnikove navedbe je prizadeta stranka odgovarjala in prilagala dopolnitve projekta. Predložila je tudi elaborat, iz katerega izhaja, da mejne vrednosti obremenitve s hrupom z razširitvijo parkirišča ne bodo presežene.

5. Podrobno tudi pojasnjuje, zakaj je obravnavana gradnja skladna s prostorskimi akti. Na obravnavanem območju se v skladu s citiranimi prostorskimi akti objekti gospodarske javne infrastrukture lahko gradijo do meje sosednjih gradbenih parcel, brez soglasja lastnikov sosednjih zemljišč. S temi določili je bil seznanjen tudi tožnik, zato je nerazumljivo, zakaj je še vedno zahteval odmik od njegove meje. Pojasnjuje, da tudi, če bi se podporni zid parkirišča štel kot samostojni nezahtevni objekt, je njegov odmik od parcelne meje tožnikovega zemljišča zadosten, saj je v skladu s četrtim odstavkom 79. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 101/09 in naslednji, v nadaljevanju OPN) najmanjši odmik opornega zidu kot nezahtevnega objekta od meje sosednjega zemljišča brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča 0,5 m, predmetni odmik pa je večji od 1,35 m. Pojasnjuje še, da tožnik ni izkazal, da bi hrup ali smrad presegla dovoljene meje. Zgolj subjektivnega zaznavanja in zatrjevanja brez ustreznih dokazil pa v postopku ni mogoče preizkušati in upoštevati, na kar je bil tožnik večkrat opozorjen. Ne glede na navedeno je prizadeta stranka predvidela polno leseno varovalno ograjo in dodatno zasaditev vegetacije, kar bi omililo vplive hrupa, smradu in svetlobe proti sosednji nepremičnini. Pridobila pa je tudi elaborat "preveritev obremenitve s hrupom", iz katerega je razvidno, da dovoljena raven hrupa z razširitvijo parkirišča ne bo presežena. Kar se tiče hrupa, je treba upoštevati tudi dejstvo, da se predmetno parkirišče nahaja v urbanem okolju, v središču Novega mesta, kjer v neposredni bližini poteka tudi državna cesta ter številne prometne ulice, zato je nerealno pričakovati enako kvaliteto zraka, kot nekje, kjer tega ni. Zagotovo pa promet po cestah predstavlja precej večji vpliv glede hrupa in smradu, kot t.i. mirujoči promet, kamor sodijo tudi parkirišča. Zato po prepričanju toženke predmetno parkirišče, ki se bo povečalo za dodatnih 18 parkirnih mest, ne predstavlja bistvenega poslabšanja stanja smradu, niti hrupa v okolici in tudi ne proti tožnikovi nepremičnini.

6. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je v gradbenem dovoljenju neresnično navedeno, da gre za rekonstrukcijo, saj gre, kot je razvidno iz stanja v naravi in iz projektne dokumentacije, pri nepremičnini parc. št. 446/0 za gradnjo povsem novega parkirišča. Na predmetni nepremičnini v tem trenutku, razen naravne zelenice, ni ničesar drugega. Tudi sicer pri nepremičninah kot celoti ne gre za rekonstrukcijo parkirišča, pač pa za novo parkirišče dimenzij 15 m x 55 m, torej za povsem nov gradbeni objekt, za katerega ni bila predložena ustrezna projektna dokumentacija. Prizadeta stranka je celoten poseg prikazala kot rekonstrukcijo in širitev, ker je vedela, da drugače ne bo dobila gradbenega dovoljenja. Projektni dokumentaciji manjkajo najmanj ustrezni statični izračuni.

8. Navaja dokaze, iz katerih izhaja, da na parceli 446/0 nikoli ni bilo parkirišča. Izpodbijano gradbeno dovoljenja temelji prav na navedeni predpostavki. Pojasnjuje, zakaj odločba Skupščine Občine Novo mesto z dne 24. 10. 1966 ne dokazuje, da je bilo parkirišče zgrajeno pred letom 1967. Dokazuje le to, da se pred novembrom 1966 niso mogla začeti nobena dela v zvezi z gradnjo parkirišč. Delilni načrt - naznanilni list pa dokazuje le to, da je bila oktobra 1966 narejena parcelacija. Prav tako katastrski načrt k.o. ..., ki prikazuje stanje 31. 12. 1983 in iz katerega je razvidno, da je bilo leta 1983 zemljišče parc. št. 445/0 evidentirano kot parkirišče, ne dokazuje, da je bilo parkirišče zgrajeno 31. 12. 1966, ampak da je bilo zgrajeno enkrat do 31. 12. 1983. Prav tako to ne dokazuje temeljni topografski načrt iz leta 1972. Pojasnjuje tudi, zakaj je napačno pričevanje prič A.A. Ker je toženka napačno presodila predložene listinske dokaze in izpovedi zaslišanih prič, je napačno in nepravilno ugotovila dejansko stanje. Navaja, da je lastnik sosednje nepremičnine parc. št. 454 in da bo novo zgrajeno parkirišče na parc. št. 446 z opornim zidom na njegovo nepremičnino neposredno vplivalo, saj bo 24 ur dnevno izpostavljena različnim vplivom oz. emisijam, hrupu avtomobilov in obiskovalcev, škodljivim izpuhom, v nočnem času svetlobi žarometov ipd. Zato ne more biti dvoma, da bo z izgradnjo parkirišča na nepremičnini 446/0 poseženo ne samo na tožnikovo nepremičnino, temveč tudi v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer iz 35., 72. in 33. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži plačilo stroškov postopka.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

10. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj meni, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, odločba pa pravilna.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne in izčrpne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13. V zadevi ni sporno, da se na parc. št. 445 k.o. ... nahaja parkirišče in da je njegova rekonstrukcija predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Ni pa predmet tožnikove zahteve in izpodbijanega gradbenega dovoljenja tudi rekonstrukcija parkirišča na parc. št. 446 iste k.o., kot zmotno navaja tožnik. Iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja jasno izhaja, da je z njim na parceli št. 446 k.o. ... dovoljena novogradnja oziroma razširitev obstoječega parkirišča (ki se nahaja na parc. 445 iste k.o.), saj ni sporno, da na navedeni parceli do izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja parkirišča še ni bilo. Izvajanje dokazov, s katerimi tožnik to (nesporno) dejstvo dokazuje, zato ni potrebno. Zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja in izpodbijano gradbeno dovoljenje se je torej v bistvenem delu nanašala na dva posega, in sicer rekonstrukcijo obstoječega parkirišča, ki se nahaja na parc. št. 445 k.o. ..., in gradnjo novega parkirišča ob obstoječem (kar se lahko poimenuje tudi razširitev) na parc. št. 446 iste k.o. Tožbeni ugovor, da gre v resnici v celoti za novogradnjo, zato ni utemeljen. Tudi sicer pa so tožnikovi ugovori, da predmetna gradnja po veljavnih predpisih "ni mogoča" in da ni priložene ustrezne dokumentacije, zgolj pavšalni, neobrazloženi in neizkazani, zato jih sodišče ni preizkušalo, toženka pa je natančno pojasnila, da je na obravnavanem območju dopustna tudi novogradnja objektov, kot so obravnavni, do meje sosednjih zemljišč, kar pomeni, da bi bila gradnja dopustna, tudi če na parceli št. 445 k.o. ... še ne bi bilo parkirišča in bi šlo v celoti za novogradnjo. Tožnik navedenim ugotovitvam argumentirano ne ugovarja. Toženka je pojasnila tudi, zakaj bi bil odmik podpornega zidu parkirišča od zemljišča v tožnikovi lasti zadosten, tudi če bi se štelo, da je podporni zid samostojen objekt. 14. Zato niti ni bistveno, ali je prizadeta stranka izkazala, da gre pri parkirišču na parc. št. 445 k.o. ... za objekt, zgrajen pred letom 1968. Tudi sicer pa je po presoji sodišča toženka argumentirano obrazložila, zakaj meni, da gre za objet, zgrajen pred letom 1968 oziroma objekt, zgrajen pred junijem 1991. Ugotovitvi toženke, da predstavlja obravnavano parkirišče objekt javne infrastrukture, tožnik ne ugovarja. Določba 197. člena ZGO-1 pa v 2. točki prvega odstavka določa, da se šteje, da imajo, ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje vsi objekti gospodarske javne infrastrukture, ki so bili zgrajeni pred 25. junijem 1991, če so z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Ugotovitvi toženke, da je bilo predmetno parkirišče že leta 1983 v zemljiškem katastru evidentirano kot parkirišče, tožnik prav tako ne ugovarja.

15. Na drugačno odločitev tožnik ne more vplivati s pavšalnimi navedbami, da bo gradnja parkirišča na parc. št. 446 k.o. ... negativno vplivala na njegovo nepremičnino. V zadevi ni sporno, da bo gradnja parkirišča v neposredni bližini tožnikove nepremičnine vplivala na njegovo nepremičnino. Bistvena pa je ugotovitev toženke, da ti vplivi ne bodo presegli dopustne meje, ki ji tožnik argumentirano ne oporeka, saj v zvezi s njo ni predložil nobenih dokazov, kljub temu, da ga je toženka k temu pozvala. V zvezi s hrupom je se prizadeta stranka prilagodila tožnikovi zahtevam in predvidela polno leseno varovalno ograjo in dodatno zasaditev, predložila pa je tudi elaborat - preveritev obremenitve s hrupom, iz katerega je razvidno, da dovoljena raven hrupa z razširitvijo parkirišča ne bo presežena. Toženka se je argumentirano opredelila tudi do tega, zakaj meni, da zaradi izgradnje dodatnih 18 parkirnih mest ne bo prišlo do bistvenega poslabšanja stanja smradu (predmetno parkirišče je v urbanem okolju, v središču Novega mesta, v bližini državne ceste, sredi številnih prometnih ulic).

16. Tožnik tudi v ničemer ne konkretizira zatrjevanih kršitev ustavnih pravic oziroma v zvezi s tem ne navaja nobenih določnih razlogov, zato se sodišče do njih ne more opredeliti.

17. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.