Jedro

Tožbeni zahtevek za vrnitev (domnevno) preveč izplačane plače ni utemeljen, saj je v spornem obdobju tožeča stranka toženki izplačevala plačo, kot je bila določena s pravnomočnimi in dokončnimi odločbami za delovno mesto, na katerem je toženka delala. Dejstvo, da se je šele naknadno ugotovilo, da je toženka predložila ponarejeno diplomo in da ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bil vrnitveni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.557,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov dalje do plačila, kot je to razvidno iz izreka sodbe (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 369,00 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je odločitev sodišča nepravilna, saj je s tožbo uveljavljala vračilo razlike v plači, ki jo je toženka prejela neutemeljeno v določeni višini, saj ji je tožeča stranka izplačevala previsoko plačo glede na to, da je tožeči stranki predložila ponarejeno spričevalo, s katerim je lažno prikazovala, da ima višjo stopnjo strokovne izobrazbe, kot jo je dejansko imela. Ker je bila tožeča stranka zavedena glede toženkine strokovne izobrazbe, je toženka tudi neupravičeno napredovala v plačilnih razredih. Do tega napredovanja zaradi neizpolnjevanja pogoja zahtevane stopnje strokovne izobrazbe ne bi smelo priti. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami in dopolnitvami) je kot enega izmed pogojev za napredovanje določal, da ima zaposleni zahtevano stopnjo strokovne izobrazbe za delovno mesto, na katero je razporejen. Ker je prišlo do napredovanja zaradi zavajanja, je tožena stranka neupravičeno prejemala višjo plačo. Zato je tožbeni zahtevek za vračilo te razlike v plači utemeljen. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke zastarala glede na določbo 206. člena ZDR. Res je, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v petih letih, vendar je treba upoštevati določbo Obligacijskega zakonika (OZ), ki v 336. členu določa začetek teka zastaranja, ki bi ga moralo sodišče upoštevati. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno drugače. Tožeča stranka je navajala, da je bilo spričevalo tožene stranke ponarejeno, kar je izvedela na podlagi poizvedb v Centru za permanentno izobraževanje – C. in sicer 13. 11. 2006. Pred tem datumom ni vedela, da njena terjatev obstoji. Nujna predpostavka za zastaranje je, da terjatev obstaja. Začetek zastaranja terjatve bi moralo sodišče presojati odvisno od tega, kdaj je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati vračilo preveč izplačanih plač. Ni sporno, da je toženka upravičena do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljala, sporna pa je ugotovitev, da je upravičena tudi do plačila z upoštevanjem napredovanj in da zato za toženko ni nastala obveznost vrnitve. V skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da je tožena stranka upravičena do napredovanj v plačilnih razredih, čeprav ni izpolnjevala pogoja za napredovanje. Prišlo je do neutemeljenega premika premoženja, za katerega je tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Podana je tudi vzročna zveza, pri čemer tožena stranka tudi navaja, da ni pomembno, da je tožeča stranka toženki glede napredovanj in plač izdala ustrezne sklepe in odločbe, ki so postale dokončne in pravnomočne in jih tožeča stranka nikoli ni razveljavila oziroma odpravila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče tožeče stranke, da je začel teči zastaralni rok šele z dnem, ko je tožeča stranka ugotovila, da je toženka predložila ponarejeno spričevalo. Tožeča stranka bi namreč lahko ugotovila, da je spričevalo ponarejeno že ob njegovi predložitvi, saj bi ga lahko preverila že takrat in je ni prav nič zadrževalo, da tega ne bi storila. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je začel zastaralni rok teči šele z dnem, ko je tožeča stranka izvedela, da je spričevalo ponarejeno. Tako je zastaranje začelo teči ob vsakem posameznem izplačilu plače. Zato je sodišče prve stopnje, po tem, ko je tožena stranka ugovarjala zastaranje, pravilno ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo razlik v plači za čas od 5. 9. 2002 do 3. 3. 2006 zastaral. Potekel je 5-letni zastaralni rok, saj je bila tožba vložena na sodišče priporočeno po pošti 29. 3. 2011. Za terjatve iz delovnega razmerja 206. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let in ta rok je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Terjatve od občasnih dajatev, med katere spadajo tudi obresti, zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kot je določeno to v 347. členu OZ. Zato bi v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka glede obresti bile zastarane obrestne terjatve zapadle pred 19. 3. 2008 (3 leta pred vložitvijo tožbe). Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem neutemeljene, tako glede materialnopravnega naziranja kot glede zastaranja, prvenstveno pa iz razloga, ker tožbeni zahtevek sploh ni utemeljen, kot bo obrazloženo kasneje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki ni zastaran iz razloga, ker je ugotovilo, da obveznost vrnitve ni nastala, saj je toženka opravila delo, na katerega je bila razporejena in za katerega je prejemala plačilo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo na podlagi 42. člena ZDR (obveznost plačila), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Zakon o sistemu pač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02, s spremembami; ZSPJS) v 13. točki 2. člena določa, da je osnovna plača tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. V osnovni plači je všteto tudi napredovanje javnega uslužbenca ali funkcionarja. Tako je delodajalec dolžan delavcu izplačati plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi in sicer je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Tožeča stranka ne trdi, da bi toženki izplačevala kaj drugega, kot je bilo določeno v odločbah delodajalca, temveč le, da je kasneje pravna podlaga odpadla, zaradi česar naj bi bila toženka dolžna vrniti del plače, ker ni izpolnjevala izobrazbenih pogojev za mesto, ki ga zaseda. Dejstvo, da je tožeča stranka ugotovila, da toženka nima ustrezne izobrazbe, ne predstavlja primera določenega v 3. odstavku 190. člena OZ, kot to zmotno razlaga tožeča stranka. Toženka je bila namreč razporejena z dokončnimi odločbami v katere tožeča stranka ni nikoli posegala. Tako je prejela plačilo na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb in na podlagi teh zakonito prejemala plačo. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi morala toženka vrniti vtoževane zneske iz razloga, ker ni izpolnjeval pogoja iz 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, po katerem mora zaposleni imeti zahtevano stopnjo izobrazbe za delovno mesto na katerega je razporejen, da lahko napreduje. Dejstvo namreč je, da je tožeča stranka tožniku izdala odločbe o napredovanju, ki so postale dokončne in pravnomočne in v katere ni nikoli posegla z izrednimi pravnimi sredstvi. Torej pravna podlaga za izplačilo plače tožnice, za vtoževano obdobje, ni odpadla in zato tudi ni utemeljen tožbeni zahtevek na vračilo razlike v plači. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, za kar je imelo podlago v določbi 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.