Jedro

Materialnopravno pravilna je odločitev o odškodnini za strah. Ob samem škodnem dogodku je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel najhujšo obliko primarnega strahu, grozo oziroma smrtni strah, kar je glede na vse okoliščine primera (padec v globino) življenjsko logično in razumljivo. Poleg tega pa je bil tudi hudo telesno poškodovan in je trpel strah za izid zdravljenja ves čas trajaanja zdravljenja; njegov strah je bil tudi medicinsko utemeljen, saj se je izkazalo, da poškodbe ni mogoče popolnoma pozdraviti, ampak so ostale njegove splošne življenjske sposobnosti zmanjšane ter še vedno občasno trpi telesne bolečine. V takšni situaciji pa je odškodnina iz tega naslova v višini 200.000,00 SIT primerna in ni previsoka, kot zmotno uveljavlja pritožba.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti

368.479,85 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodba sodišča prve stopnje do plačila; v preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je zaposlen pri zavarovancu tožene stranke. Na delu je

25.3.2002 utrpel telesno poškodbo ter je za premoženjsko in nepremoženjsko škodo s tožbo zahteval 5.197.411,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je razsodilo, da mu je dolžna tožena zavarovalnica plačati 2.967.000,00 SIT odškodnine ter mu povrniti 509.513,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Graja najprej odločitev o temelju odškodninske odgovornosti in meni, da je k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik sam vsaj z 25%, ker ni izbral primernega načina za vzpon na keson kamiona. Priča S. K. je izpovedal, da so se na kamion vzpenjali po gumi oziroma po blatniku, kar je pač bilo na razpolago, kar pomeni, da žerjav za dostop na keson ni uporabljal, saj je bil na kraju dogodka le slučajno. priča L.V. je izpovedal, da pravil vzpenjanja na keson ni, da pa se lahko stopi na gumo, se prime za keson in se dvigne, posebnih lestev, da bi si olajšal vzpenjanje, pa s seboj ne nosi nihče; da bi kdo plezal po kamnih tako, kot je to storil tožnik, L.V. ni videl, saj zato ni bilo potrebe. Tožnik se je torej odločil za povsem neobičajen in nevaren dostop, ki ga dotlej ni uporabil še nihče, tudi tožnik sam ne. Ocena sodišča prve stopnje, da je tožnikov delodajalec takšno ravnanje (plezanje po kamnih) dopuščal, je zmotna, razlogov zanj pa ni. Tožnik za dostop na kamion ni izbral običajne poti preko kolesa oziroma blatnika kamiona, temveč se je odločil za pot po zloženih kamnih. Iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje takšno pot ocenilo za boljšo in ustreznejšo, ni pojasnilo. Vsak delavec je dolžan sam zagotoviti varen dostop; v gradbeništvu je dejansko nemogoče, da bi delodajalec za vsak primer posebej stal za vsakim delavcem in predpisoval, kako naj postopa, saj ima zato ustrezno izobrazbo ter tudi opravljen izpit iz varstva pri delu. Vsak delavec sam ve, da si mora glede na specifiko situacije znotraj predpisanih okvirov sam urediti varen dostop, izbrati varno pot, ki ne ogroža ne njega samega in ne drugih.

Podrejeno tožena stranka graja tudi odločitev o višini odškodnine. S pomočjo izvedenca medicinske stroke dr. F.D. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel prelom šestega prsnega vretenca, da je zdravljenje potekalo z mavčnim steznikom in predpisano terapijo, po zaključenem zdravljenju pa je vretence ostalo posedeno na polovico normalne višine, natrgane vezi in mišice so se zacelile z biolško manj vredno brazgotino, izlita kri pa se je deloma resorbirala, deloma pa se je spremenila v brazgotino. To mnenje je v pretežni meri oprto na subjektivne navedbe tožnika, ki niso objektivizirane z medicinsko dokumentacijo, sodišče prve stopnje pa je takšnemu mnenju nekritično sledilo. Tožena stranka meni, da bi glede na sodno prakso, medicinsko dokumentacijo ter glede na potek časa in individualizacijo odškodnin za nepremoženjsko škodo bil tožnik upravičen iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem do odškodnine v višini 750.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti do 1.275,00 SIT in za pretrpljeni strah do odškodnine v višini 150.000,00 SIT oziroma skupaj do 2.175.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. V zvezi s to obliko škode pa je zmotno uporabljeno materialno pravo tudi s tem, ko je toženi stranki naloženo plačati zakonske zamudne obresti že za čas pred izdajo sodbe. Zamudne obresti so kazen za dolžnikovo zamudo. Obseg obveznosti tožene stranke je bil znan šele z razsojo sodišča prve stopnje, zato tožena stranka pred tem ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Nenazadnje ne drži ugotovitev, da je tožnik višino škode izkazal že z odškodninskim zahtevkom toženi stranki z dne 3.11.2002, saj se je moralo ne glede na enako dokumentacijo, kot je bila priložena temu zahtevku, sodišče s tem vprašanjem še dodatno ukvarjati in izvajati še druge dokaze.

Nadalje je sodišče prve stopnje napačno tožniku priznalo 50.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi za čas od 6.11.2002 dalje, kar naj bi predstavljalo stroške kilometrine, po prepričanju tožene zavarovalnice pa bi bil tožnik upravičen le do stroškov javnega prevoza. Zmotna pa je tudi stroškovna odločitev. Napačna je v prvi vrsti zato, ker v zakonu ni podlage za obračun stroškov tako, da se upošteva tako temelj kot višino tožbenega zahtevka, saj na ta način sodišče nepravilno zviša uspeh posamezne stranke v postopku; uspeh stranke v postopku je le uspeh po višini, saj je v primeru ugotovljene sokrivde tudi uspeh glede višine ustrezno nižji. Poleg tega pa je stroškovna odločitev napačna tudi zaradi tega, ker je sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožniku v celoti povrniti vse stroške za izvedenca medicinske stroke; pri tem je pojasnilo, da so bili ti stroški potrebni ne glede na dosojeno višino, za takšno stališče pa v določbah ZPP ni podlage. Sodišču druge stopnje tako tožena stranka predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da naj tožniku prisojeno odškodnino zniža na

2.192.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, pri tem pa uveljavlja tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva odločitve o pritožbi do plačila.

Tožnik je na pritožbo odgovoril, prerekal pritožbene trditve tako glede temelja, kot glede višine odškodnine ter predlagal njeno zavrnitev. Poudarja, da je podana tako objektivna, kot tudi krivdna odgovornost tožene stranke; objektivna zato, ker je do poškodbe prišlo pri nevarnem delu na višini, krivdna pa zato, ker tožena stranka ni pravilno shranila kovinske lestve, ki je del žerjava, temveč jo je pustila nepravilno odloženo na nevidno mesto tri metre nad tlemi, česar tožnik ni mogel pričakovati. Višina odškodnine pa je celo nižja od odškodnin, ki jih drugim oškodovancem za primerljive škode prisojajo sodišča. Vendar pa tožnik pritožbe zaradi višine odškodnine ni vložil iz razloga, ker je celotna zavarovalna vsota praktično izčrpana, tožnik pa ne želi, da bi izpostaviti svojega lastnega delodajalca in se je zato pripravljen zadovoljiti s prisojeno mu odškodnino, čeprav po višini ni ustrezna.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi svoje odgovornosti za tožnikovo škodo ne zanika, uveljavlja pa, da ta odgovornost ni izključna, ampak je zanjo soodgovoren tudi tožnik sam. Meni, da je njegov delež odgovornosti posledica dejstva, da si je za vzpon na tovornjak izbral pot po zloženih kamnih (pri tem se je oprijel za vrh kupa položeno lestev, za katero ni mogel vedeti, da ni pritrjena). Takšen ugovor je po prepričanju sodišča druge stopnje materialnopravno napačen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tovornjak, na katerega so delavci zavarovanca tožene stranke nalagali tovor in na katerega se je nameraval povzpeti tožnik, ko je padel, ni imel pripomočkov za vzpenjanje in so se morali delavci pri vzpenjanju nanj znajti po svojih najboljših močeh ter so običajno to počeli tako, da so se povzpeli na blatnik ali kolo tovornjaka in se od tam zavihteli na prikolico. Posebnih predpisov ali navodil o načinu vzpenjanja na kamion ni bilo. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje so delavci za vzpon na kamion (očitno v primerih, ko je bilo vzpenjanje nanj potrebno takrat, ko je kamion stal ob skladovnici kamenja, ki predstavlja balast za obtežitev dvigala) tudi ta način, da so se vzpenjali po železnih kllinih, ki so omogočali varno vzpenjanje po navpično zloženem kupu kamnov višine okrog tri metre, saj je bilo mogoče s te skladovnice stopiti direktno na kamion, kar je nameraval storiti tožnik tudi v spornem primeru. Sodišče prve stopnje je, sklicevaje se na tožnikovo izpoved, ugotovilo, da so po kamnih plezali tudi drugi delavci, delodajalec pa je zato vedel in takšno ravnanje dopuščal; vendar sodišče druge stopnje ugotavlja neskladje med sodbenimi razlogi o vsebini tožnikove izpovedi in zapisnikom o izpovedi tožnika v zvezi s pravkar obravnavano okoliščino: tožnik je namreč izpovedal, da pred spornim dogodkom sam ni plezal po žerjavu, drugi delavci pa so plezali po njem le, ko so postavljali stolpe, kar so v glavnem delali monterji, ni pa videl nikogar, da bi po žerjavu plezal v skladišču (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Toda ali je za vzpenjanje na kamion v skladišču pot po skladovnici kamenja uporabljal še kak drug delavec ali ne, je za odločitev nepomembno.

Nepomembno je zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da način vzpenjanja ni bil predpisan, po tožniku izbran način pa je bil sam po sebi nedvomno varen (sodišče druge stopnje kot življenjsko logično sprejema oceno prvostopnega, da je varneje povzpeti se po skladovnici kamenja, v katero so vpeti železni klini, ki omogočajo vzpenjanje kot po lestvi in nato preprosto stopiti na kamion od načina, pri katerem je treba stopiti na gumo ali blatnik tovornjaka in se nato zavihteti na keson); nenazadnje tožnik ni padel zaradi vzpenjanja samega, ampak zato, ker se je oprijel za lestev, ki je bila položena na vrhu skladovnice in za katero ni vedel in ni mogel vedeti, da ni pritrjena (predstavlja namreč sestavni del žerjava, a jo je mogoče sneti).

Sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopnega, da je zavarovanec tožene stranke izključno odgovoren za tožnikovo škodo, saj v ravnanju slednjega ni ničesar, kar bi predstavljalo njegovo soodgovornost. Glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je njegova odločitev o temelju tožnikovega odškodninskega zahtevka torej materialnopravno pravilna.

Enako velja za odločitev o višini odškodnine. Vrste in obseg nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v listinsko dokumentacijo, z vpogledom v pisno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. F.D. ter z zaslišanjem imenovanega izvedenca in tožnika kot pravdne stranke. Ugotovilo je, da je tožnik pri padcu utrpel sesedeni prelom šestega prsnega vretenca, da je trpel strah ob poškodbi sami in nato za izid zdravljenja, da je trpel in bo tudi v bodoče trpel telesne bolečine ter da zato, ker so ostale njegove splošne življenjske sposobnosti po poškodbi zmanjšane, duševno trpi. Nedvomno drži, da je pri ugotavljanju nepremoženjske škode imelo posebno dokazno vrednost pisno izvedensko mnenje, nato pa še izpoved izvedenca medicinske stroke. Toda pritožbi ni mogoče dati prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenju nekritično sledilo, ker se je izvedenec oprl predvsem na subjektivne navedbe tožnika: iz pisnega izvedenskega mnenja je namreč razvidno, da je izvedenec proučil tožnikovo zdravstveno dokumentacijo pri kirurškem oddelku Splošne bolnice v Novem mestu, izvid ortopedske ambulante kirurškega oddelka Splošne bolnice Novo mesto, odpustno pismo travmatološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani z izvidi Travmatološke ambulante, obvestilo zdravniku Zdravilišča Šmarješke Toplice, zdravniško potrdilo o zdravljenju osebnega zdravnika Zdravstvenega doma Novo mesto, Splošne ambulante Škocjan ter fotokopijo zdravstvenega kartona, poleg tega pa je pred podajo mnenja opravil tudi telesni pregled tožnika. Zato ne drži pritožbena trditev, da je mnenje oprto le na subjektivne navedbe tožnika, ki niso objektivizirane z izvidi oziroma medicinsko dokumentacijo. Poleg tega pa tožnik na ta način očitno graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, takšna graja pa mora biti konkretna in obrazložena; zato bi morala tožena stranka v pritožbi pojasniti, katera ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna ter pavšalni očitek, povzet zgoraj, ne zadošča.

Odškodnina, kakršno je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, po presoji drugostopnega ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine oziroma od tega standarda ne odstopa v škodo tožene stranke.

Za telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo

1.000.000,00 SIT denarne satisfakcije. Ugotovilo je, da je ob poškodbi in neposredno po njej, do prejema protibolečinske terapije v bolnici, trpel neznosne bolečine, da je nato trpel hude bolečine kumulativno štiri tedne in sicer konstantno dva tedna po poškodbi, nato pa še občasno ob pritisku na poškodovano mesto, ob fizikalni terapiji, pri nekaterih običajnih opravilih (pripogibanje, obračanje v predelu pasu in podobno); lahke stalne bolečine je trpel dva meseca po oslabitvi stalnih hudih bolečin, nato pa jih je trpel še občasno, do zaključka zdravljenja kumulativno v trajanju tri mesece, trpel pa jih je in jih še trpi tudi nadalje ter jih bo tudi v bodoče na primer ob spremembah vremena, ob mišični preutrujenosti, pri delu nad nivojem rok, pri pripogibanju in sunkovitih gibih in podobno. Poleg telesnih bolečin v opisanem trajanju in intenziteti pa je trpel po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi neprijetnosti med zdravljenjem, ki jih je zelo težko prenašal, kot na primer nepokretnost in odvisnost od pomoči drugih, dvaindvajset dni hospitalizacije, izpostavljenost številnim zdravniškim posegom in odvisnost od pomoči strežnega osebja, opravljanje fizioloških potreb in osebne higiene v prisotnosti drugih bolnikov ob pomoči negovalnega osebja, dvomesečna mavčna imobilizacija od ramen do bokov v poletnih mesecih, kar je povzročalo vnetje kože pod mavsem s srbenjem in pekočimi bolečinami, petnajst rentgenskih slikanj, šestindvajset zdravniških pregledov, izvajanje fitioterapevtskih vaj v bolnici in nato doma, jemanje sredstev proti bolečinam in podobno. Glede na dejstvo, da so bile tožnikove telesne bolečine dolgotrajne (najprej celo neznosno hude in nato še ptiri tedne hude), da je trpel številne nevšečnosti med zdravljenjem in da telesne bolečine občasno še vedno trpi in jih bo trpel tudi v bodoče in to pri povsem običajnih, v življenju pogostih aktivnostih in gibih ter še posebej v zvezi s tem upoštevaje dejstvo, da je toženec po poklicu nekvalificiran fizični delavec in da bo moral zaradi svoje mladosti bolečine prenašati ob normalnem teku stvari še dolgo vrsto let, 1.000.000,00 SIT denarne odškodnine nikakor ne presega pravnega standarda pravične denarne odškodnine.

Prav tako pravnega standarda pravične denarne odškodnine ne presega znesek 1.700.000,00 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti. Zaradi pretrpljenega zloma vretenca so tožnikove splošne življenjske sposobnosti zmanjšane, saj je njegova hrbtenica le omejeno gibljiva tako, da predklon lahko izvede le do sredine goleni, pripogib navzad pa zaradi bolečin komaj da sploh lahko izvede, njegova delovna sposobnost za delo, ki ga je opravljal pred poškodbo, je močno omejena, saj je v gradbeništvu malo del, ki ne terjajo stalnega pripogibanja in dvigovanja bremen, zanesljivo pa je mogoče pri njem pričakovati predčasno obrabo sklepov med vretenci prsnega dela, okostenjevanja brazgotin v okolici preloma in postopoma vedno bolj omejeno gibljivost prsnega predela hrbtenice ter vse pogostejše bolečine pri pripogibanju in sunkovitih gibih; sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zaradi opisanega duševno trpi, še posebej, ker delo v gradbeništvu zahteva telesno aktivnost in spretnost ter stalno dvigovanje bremen, pri čemer je tožnik pomembno oviran, teh omejitev pa se dobro zaveda in je zaradi njih prizadet ter zaskrbljen za nadaljnjo poklicno pot, saj je od fizičnega dela, ki ga opravlja, eksistenčno odvisen in si ne more privoščiti, da bi ga odklonil. Poleg tega je ugotovljeno, da je tožnik oviran ne le pri opravljanju poklicnega dela, ampak tudi v zasebnem življenju, saj težje stoji, leži, vozi avtomobil in podobno, zaradi česar so okrnjene njegove možnosti za prostočasne aktivnosti, pa tudi za delo doma. Odškodnina za to obliko škode, za katero se v pritožbi zavzema tožena stranka (1.275.000,00 SIT) je glede na vse zgoraj navedeno prenizka. Znesek, ki ga je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje pa ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem za primerljive škode v škodo tožene stranke.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o odškodnini za strah. Ob samem škodnem dogodku je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel najhujšo obliko primarnega strahu, grozo oziroma smrtni strah, kar je glede na vse okoliščine primera (padec v globino) življenjsko logično in razumljivo. Poleg tega pa je bil tudi hudo telesno poškodovan in je trpel strah za izid zdravljenja, ves čas trajaanja zdravljenja; njegov strah je bil tudi medicinsko utemeljen, saj se je izkazalo, da poškodbe ni mogoče popolnoma pozdraviti, ampak so ostale njegove splošne življenjske sposobnosti zmanjšane ter še vedno občasno trpi telesne bolečine. V takšni situaciji pa je odškodnina iz tega naslova v višini 200.000,00 SIT primerna in ni previsoka, kot zmotno uveljavlja pritožba.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožniku priznati 50.000,00 SIT odškodnine za tisto premoženjsko škodo, ki jo predstavljajo njegovi potni stroški oziroma kilometrina, češ, da bi bil lahko upravičen le do stroškov javnega prevoza. Sodišče prve stopnje je tožniku znesek 50.000,00 SIT prisodilo kot povračilo za potne stroške, ki jih je utrpel zaradi zdralvjenja, pri tem pa je prepričljiva in življenjsko logična njegova ugotovitev, da javnih prevoznih sredstev ni mogel uporabljati ne le zaradi odsotnosti ustreznih prometnih povezav z javnimi prevozi, ampak tudi zaradi stanja, v katerem se je nahajal in ki mu je onemogočilo potovanje z javnimi prevoznimi sredstvi; nenazadnje je bil del zdravljenja celo nepokreten, nato je nosil dva meseca mavec od bokov do glave. V takšni situaciji je bil nedvomno upravičen do prevoza z osebnim avtomobilom, v posledici tega pa je upravičen tudi do povrnitve stroškov, ki so mu v zvezi stem nastali.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o zamudnih obresti. Od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje jih je tožniku prisodilo za čas od 1.1.2003 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, vendar pa tožena stranka s pritožbo ne izpodbija odločitve o višini obrestne mere zamudnih obresti, ampak le odločitev, da jih mora plačati že od 1.1.2003 in ne šele od izdaje izpodbijane sodbe dalje.

Po načelnem pravnem mnenju, ki ga je vrhovno sodišče sprejelo na občni seji dne 26.6.2002 in je objavljeno v zbirki Pravna mnenja I/2002 (stran 11) se od odškodnine za nepremoženjsko škodo (kar seveda ne velja za škode, ki so zapadle kasneje) priznavajo zamudne obresti za čas od 1.1.2000 dalje, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacije: po zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS št. 109/2001, v nadaljevanju ZPO MZO-1) so to obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, kar je bilo mogoče glede na to, da je navedeni zakon izrecno ločil tisti del obrestne mere, katerega funkcija je bila realna ohranitev vrednosti terjatve od tistega dela, čigar funkcija je bila kaznovalna. Ta ureditev pa je veljala le do

28.6.2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Uradni list RS št. 56/2003, v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je prej opisano ločitev opustil ter imajo zamudne obresti le še kaznovalno funkcijo, saj zakon zmanjševanja stopnje zamudnih obresti za temeljno obrestno mero ne predpisuje več. Zato od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 28.6.2003 oškodovancem pripadajo zamudne obresti v višini, kot jo predpisuje ZPOMZO-1. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da odškodninska terjatev (tudi za nepremoženjsko in ne zgolj za premoženjsko škodo) zapade v trenutku nastanka škode (165. člen OZ), je pa res, da niso redki primeri, ko od nastanka škode do ugotovitve njenega obsega preteče določeno časovno obdobje, kar pa povzročitelja škode ne razbremenjuje obveznosti plačila zamudnih obresti. Zato je v zvezi s tem aktualno še vprašanje, kdaj je nastopila zamuda tožene stranke. Po določbah 2. odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če rok za izponitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik takšno zahtevo toženi stranki podal že pred pravdo in sicer že 3.11.2002, pri tem pa je upoštevalo še določbe 943. člena OZ, po katerih mora zavarovalnica zavarovalnino ali odškodnino izplačati v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od štirinajstih dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal, da pa začne ta rok v tistih primerih, ko je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, teči, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice. Toda sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zahtevek za izplačilo odškodnine toženi stranki z dne 3.11.2002 priložila vso tožnikovo medicinsko dokumentacijo, po prepričanju sodišča druge stopnje pa je ta dokumentacija zadoščala za ugotovitev obsega nepremoženjske škode in ne drži pritožbena trditev, da je bilo to mogoče šele v pravdi; Prav tako po prepričanju sodišča druge stopnje daljši rok ni bil potreben zaradi ugotovitve načina nastanka tožnikove poškodbe (okoliščin, v katerih je prišlo do padca), vrednotenje teh okoliščin pa je že vprašanje materialnega prava.

Pač pa sodišče druge stopnje meni, da je utemeljena pritožba zoper stroškovno odločitev. Tožnik je namreč v pravdi uspel s 43% svojega tožbenega zahtevka; v zakonu namreč ni podlage za ugotavljanje uspeha stranke v pravdi ločeno glede na temelj in glede na podlago, razen v izjemnih primerih, ko je pomembna večina pravdnih stroškov prav posledica ugotavljanja temelja odgovornosti tožene stranke. Tega za konkreten primer vendarle ni mogoče trditi. Uspeh tožene stranke v pravdi glede na navedeno znaša 57%. V pravilnost odmere stroškov v izpodbijani sodbi pa sodišče druge stopnje nima pomislekov. To glede na ustaljeno sodno prakso velja tudi za stroške izvedenca oziroma za presojo, da je tožnik upravičen do povrnitve celotnega stroška v zvezi z izvedencem, ker je bil ta potreben ne glede na tožnikov uspeh po višini. Stroški tožnika, neupoštevaje stroške izvedenca, znašajo

467.940,00 SIT, 43% od tega pa 201.214,20 SIT. K temu znesku je treba dodati še 187.642,00 SIT stroškov izvedenca, vsota 388.856,20 SIT pa predstavlja znesek pravdnih stroškov, do povrnitve katerega je upravičen tožnik.

Stroški tožene stranke znašajo 35.748,00 SIT, 57% od tega, v kolikor znaša njen uspeh v pravdi pa 20.376,36 SIT. Po pobotu je tako dolžna tožena stranka tožniku povrniti 368.479,85 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP). Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena nobena od pravdnih strank: tožena stranka zato, ker njena pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni bila uspešna (1. odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP).