Jedro

V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije. Že iz tega izhaja, da ni pravilno pritožbeno izraženo stališče tožeče stranke, da pravilo, da dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati s pritožbo, ne velja v primeru, ko je slednje posledica bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, edino izjemo namreč predstavlja situacija, ko je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi napačne uporabe materialnega prava, ne pa tudi, ko naj bi bilo to posledica procesnih kršitev.

Zatrjevane nepravilnosti so neposredna posledica dela, ki ga je tožena stranka (glede na očitke tožeče stranke premalo skrbno) opravila za to, da bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Glede na svojo naravo te nepravilnosti pomenijo napako na sami stvari, tj. objektu, katerega predelava, je bila predmet podjemne pogodbe. Oplesk sten, vodovodne in elektroinštalacije, (vzidan) jekleni nosilec ipd. namreč pomenijo sestavine objekta, saj se v skladu s splošnim prepričanjem štejejo za del druge stvari, tj. objekta (prim. prvi odstavek 16. člena SPZ). Po mnenju pritožbenega sodišča bi bil namreč posledica pravilne izpolnitve obveznosti tožene stranke objekt, ki bi imel preboje izvedene tako, da zgoraj navedenih nepravilnosti ne bi bilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila OZ o stvarnih napakah pri podjemni pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 8 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.006,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2018 dalje do plačila in za povrnitev stroškov postopka, v II. točki izreka pa tožeči stranki naložilo povrnitev 1.023,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbo vložila tožeča stranka. V njej pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka v plačilo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je tožeča stranka sprva zahtevala plačilo 11.729,00 EUR s pripadki. Po delnem umiku tožbe je ostal sporen še znesek 3.006,20 EUR s pripadki. Sklep o ustavitvi postopka za plačilo 8.722,80 EUR je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku dne 14. 2. 2020. Ta sklep pritožbeno ni izpodbijan. Ker se preostanek tožbenega zahtevka tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po drugem odstavku 449. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dalje po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije. Že iz tega izhaja, da ni pravilno pritožbeno izraženo stališče tožeče stranke, da pravilo, da dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati s pritožbo, ne velja v primeru, ko je slednje posledica bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, edino izjemo namreč predstavlja situacija, ko je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi napačne uporabe materialnega prava, ne pa tudi, ko naj bi bilo to posledica procesnih kršitev. Pritožbeni očitki, ki izhajajo iz predpostavke, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno zaradi procesnih kršitev, tako predstavljajo uveljavljanje nedovoljenih pritožbenih razlogov.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih kot pravilne sicer potrjuje tudi pritožnica, med drugim izhaja, da je tožena stranka po naročilu tožeče stranke opravila gradbena dela, in sicer preboje sten, stropov in drugih površin. Za opravljeno delo je izdala dva računa za vrtanje betona in lukenj, delo z odra, zaščito in pobiranje vode ter odstranitev materiala oz. vrtanje in rezanje po posameznih nalogih. 22. 7. 2017 je tožeča stranka toženo stranko obvestila o pomanjkljivi zaščiti površin, tožena stranka pa je 25. 7. 2017 v elektronskem sporočilu odgovorila, da ne priznava odgovornosti.

8. Razmerje med tožečo in toženo stranko, na podlagi katerega je tožena stranka za tožečo stranko opravila preboje, ustreza razmerju na podlagi podjemne pogodbe. S podjemno pogodbo se namreč podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Izdelava prebojev sten, stropov oz. drugih površin pomeni predelavo prvotnega objekta, v pomenu narediti, da ima kaj drugačne lastnosti, značilnosti.1 Končni rezultat (ki pomeni opravljeno delo) je v konkretnem primeru objekt z drugačnimi lastnostmi (izvedenimi preboji, kjer teh prej ni bilo), ne pa samo telesno delo vrtanja, rezanja ipd. kot tako. Tožeča stranka je v konkretnem postopku zatrjevala, da je tožena stranka pri vrtanju z blatnimi delci poškropila stene, prerezala vodovodne in elektroinštalacije ter poškodovala jekleni nosilec in zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je plačala za odpravo teh nepravilnosti.2 Zatrjevane nepravilnosti so neposredna posledica dela, ki ga je tožena stranka (glede na očitke tožeče stranke premalo skrbno) opravila za to, da bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Glede na svojo naravo te nepravilnosti pomenijo napako na sami stvari, tj. objektu, katerega predelava, je bila predmet podjemne pogodbe. Oplesk sten, vodovodne in elektroinštalacije, (vzidan) jekleni nosilec ipd. namreč pomenijo sestavine objekta, saj se v skladu s splošnim prepričanjem štejejo za del druge stvari, tj. objekta (prim. prvi odstavek 16. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). Po mnenju pritožbenega sodišča bi bil namreč posledica pravilne izpolnitve obveznosti tožene stranke objekt, ki bi imel preboje izvedene tako, da zgoraj navedenih nepravilnosti ne bi bilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila OZ o stvarnih napakah pri podjemni pogodbi. Ker gre pri tem za napake na stvari sami, pa pri tem tudi ne gre za refleksno škodo (_damnum extra rem_), pri kateri ne veljajo posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake izpolnitve. Stališče sodišča prve stopnje glede tega je torej pravilno.

9. Vprašanje, ali je bil objekt last tožeče stranke ali ne in ali je bila tožeča stranka končni naročnik ali le izvajalec končnega naročnika, oz. kje točno v verigi izvajalcev oz. podizvajalcev se je tožeča stranka nahajala, glede vprašanja odgovornosti za napake opravljenega dela v razmerju med tožečo in toženo stranko zaradi načela relativnosti obligacijskih razmerij (prvi odstavek 125. člena OZ) ne igra vloge. Za razmerje med naročnikom (v konkretnem primeru tožeča stranka) in podjemnikom (v konkretnem primeru tožena stranka) glede uveljavljanja stvarnih napak namreč ni bistveno, ali je naročnik lastnik predmeta pogodbe oz. ali je naročnik morda podjemnik v razmerju do morebitnega drugega naročnika.

10. Po prvem odstavku 637. člena OZ lahko naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok. Po prvem odstavku 639. člena OZ pa je naročnik, če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi, za kar mu po drugem odstavku istega člena lahko določi primeren rok. Če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ). Podjemnikova odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, in sicer za tisto obliko škode zaradi kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti, ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami. Zanjo morata biti izpolnjeni dve splošni predpostavki podjemnikove odgovornosti za nepravilno izpolnitev, in sicer, (i) opravljeni posel ima napako in (ii) vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere, pri čemer se domneva, da vzrok za napako (kršitev) izvira iz podjemnikove sfere, in pa tudi posebne (dodatne) predpostevke, in sicer (iii) pravčasno obvestilo o napaki, (iv) v primeru skritih napak, da se ta pokaže v dvoletnem jamčevalnem roku (za kar v konkretnem primeru ne gre) in (v) sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku iz 635. člena OZ).3 Po določbi prvega odstavka 635. člena OZ namreč naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.

11. Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženo stranko o nepravilnostih obvestila najkasneje 22. 7. 2017 in da je tožena stranka z elektronskim sporočilom z dne 25. 7. 2017 zavrnila svojo odgovornost za očitane napake, kar pomeni, da je najkasneje takrat začel teči enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ, tožeča stranka pa je tožbo vložila (šele) 19. 11. 2018, kar je po poteku prej navedenega roka, je odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka po temelju, pravilna.

12. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da po njegovem mnenju ni pravilno stališče pritožnice, da stroški, katerih povrnitev je zahtevala, niso nastali zaradi odprave napak, saj ni nikoli zatrjevala, da delo tožene stranke ni imelo dogovorjenih lastnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč ni sprejemljivo stališče, da bi izvedbo prebojev, pri katerih bi nastala takšna škoda na stvari sami oz. njenih sestavinah, kot v konkretnem primeru, označili za pravilno. Še več, če bi šlo v takšnem primeru za pravilno izpolnitev, bi to pripeljalo do po mnenju pritožbenega sodišča nepravilnega zaključka, da odškodninska odgovornost tožene stranke v razmerju do tožeče stranke sploh ne more biti podana. Poslovna odškodninska odgovornost po 239. členu OZ namreč ne bi mogla biti podana, ker ne bi šlo za kršitev pogodbene obveznosti (izpolnitev bi bila namreč pravilna), neposlovna odškodninska odgovornost po 131. členu OZ pa v razmerju do tožeče stranke prav tako ne bi mogla biti podana, ker bi škoda nastala pri pravilni izpolnitvi pogodbene obveznosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, kar bi vsaj v razmerju med njima izključevalo protipravnost. 13. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnice na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 45/2009 z dne 17. 4. 2012. Dejansko stanje v prej navedeni odločbi se nanaša na odgovornost projektanta za solidnost gradnje oz. za napake objekta, katerih vzrok so bile napake v projektni dokumentaciji, kar predstavlja škodo zaradi zaupanja.4 Pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi za tovrstno škodo veljajo enake predpostavke, kot so navedene zgoraj, vključno z predpostavko uveljavitve v enoletnem roku iz 635. člena OZ.5

14. V postopku v sporih majhne vrednosti bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, tj. t. i. relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne predstavljajo dovoljenih pritožbenih razlogov (gl. zgoraj). Zato pritožnica zgolj s sklicevanjem, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni upoštevalo njene III. pripravljalne vloge, ki jo je vložila že po privolitvi tožene stranke v delni umik tožbe, s katero je vrednost spornega predmeta padla pod 4.000,00 EUR, vendarle pa naj bi (ker sklep o umiku še ni bil pravnomočen) še vedno veljala pravila rednega pravdnega postopka, s čimer zatrjuje kršitev drugega odstavka 449. člena ZPP, ne more biti uspešna, pač pa bi v konkretnem primeru morala utemeljiti še, da je ta kršitev prerasla v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot eno izmed t. i. absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo trditveno in dokazno breme glede te kršitve na pritožnici. Ta je glede tega konkretizirane navedbe podala le glede neupoštevanja njenih navedb v III. pripravljalni vlogi, da je bila tožeča stranka izvajalec naročnika G. d.o.o. in na predložitev računa za stroške zamenjave jeklenih nosilcev.

15. Razlogovanje, da iz predloženega računa družbe T. d.o.o. ne izhaja, da se dela nanašajo na stroške vgradnje novih jeklenih nosilcev, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje predstavlja, rezervni argument, ki pa ni odločilno, saj je, kot izhaja iz zgoraj navedenega, pravilen že primarni argument, tj. zavrnitev zahtevka po temelju zaradi zamude enoletnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ. Zato kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

16. V konkretnem primeru je šlo za opravo del na O. Š. Te navedbe je tožeča stranka podala že v dopolnitvi tožbe. Glede na to, da je tožeča stranka pravna oseba, ki je gospodarska družba, ne pa javni zavod, je očitno, da tožeča stranka ni nastopala kot končni naročnik. Situacija, da bi gospodarske družbe naročale dela v korist tretjih oseb je namreč tako redka, da bi morala biti posebej zatrjevana, kar v konkretnem primeru ni bila. Sodišče prve stopnje pa je med drugim ugotovilo tudi, da je tožeča stranka naročila izvedbo del na O. Š. Sodišče prve stopnje tega torej ni prezrlo. Teh navedb le ni štelo za relevantne, kar pa je glede na zgoraj obrazloženo, pravilno. V takšnih okoliščinah pa, še posebej ob upoštevanju, da III. pripravljalna vloga predstavlja odgovor tožeče stranke na predhodno vlogo tožene stranke, ki je bila tožeči stranki vročena, in da gre za konkretizacijo že podanih (vendar nerelevantnih navedb), neupoštevanje navedb tožeče stranke v tej vlogi, ki se nanašajo na nerelevantna dejstva, tudi če bi bila posledica nepravilne uporabe drugega odstavka 449. člena ZPP, ni prerasla v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.6 Tovrstni očitki pritožnice torej predstavljajo uveljavljanje nedovoljenih pritožbenih razlogov.

17. Tudi pritožbeni očitki, o tem, da je sodišče prve stopnje še pred pravnomočnostjo sklepa o delnem umiku tožbe strankama poslalo vabilo na narok po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti, pomeni uveljavljanje relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožnica namreč pri tem očitku ni niti zatrjevala, da bi ta kršitev prerasla v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo, pomenijo pritožbeni očitki o kršitvi 4. člena ZPP, uveljavljanje relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Smiselno enako velja za pavšalni pritožbeni očitek, da sprejetje odločitve na podlagi pisno izvedenih dejanj, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta očitek namreč ni konkretiziran do te mere, da bi bilo možno sklepati, da bi šlo za kakšno od absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tudi goli pritožbeni očitki, da stališče sodišča prve stopnje, da so listine zadostovale za sklepanje o odločilnih dejstvih, predstavljajo napadanje dokazne ocene kot dela dejanskega stanja in s tem uveljavljanje nedovoljenih pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti. Pritožbeni očitki o prekoračitvi trditvene podlage pa pomenijo uveljavljanje relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in s tem uveljavljanje nedovoljenih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče pri tem v pojasnilo pritožnici dodaja, da je pritožnica zatrjevala nepravilnosti pri izvedbi del (gl. zgoraj). Vendar pa sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, zato ne more biti utemeljen pritožbeni očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da so opravljena dela imela napake trditveno podlago prekoračilo.

18. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožeča stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

19. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.7 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke in izpodbijano sodbo potrdilo.

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške, ki so ji z njo nastali, toženi stranki pa mora v okviru postavljenega zahtevka povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in vrednosti točke 0,60 EUR ti glede na vrednost spornega predmeta obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (1. točka tar. št. 21 OT) s pripadajočimi materialnimi stroški v višini 2% od nagrade v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 382,5 točk oz. 229,50 EUR ter 22% DDV, kar vse skupaj znaša 279,99 EUR.

21. Pritožbeno sodišče toženi stranki nagrade za pregled pritožbe in konferenco s stranko ni priznalo, saj se tovrstne storitve posebej obračunajo le, kadar niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev (tar. št. 39 OT). V konkretnem primeru pa pregled listin in konferenca s stranko, ki sta potrebna za sestavo odgovora na pritožbo, ne moreta predstavljati samostojne storitve in je tako nagrada za to opravilo že vsebovana v nagradi za pritožbo.8 1 Predelava je glagolnik od predelati. V okoliščinah konkretnega primera v pomenu te besede, ki pomeni narediti, da ima kaj drugačne lastnosti, značilnosti (oboje po SSKJ, dostopnem na spletni strani https://fran.si/). 2 Kot izhaja iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožeča stranka plačala račune, ki naj bi se nanašali na popravilo opleska, elektro in strojnih del ter popravilo izolacije in opleska (računa E. s.p.), popravilo vodne okvare (račun K. d.d.), popravilo elektroinštalacij (račun F. s.p.), popravilo prebite elektroinštalacije za zbornico in internet (račun H. d.o.o.) in pa račun za dela T. d.o.o., ki naj bi se nanašal na stroške vgradnje novih jeklenih nosilcev. 3 Prim. N. Plavšak v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 835 do 840. 4 Prim. N. Plavšak v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1093 do 1095. 5 Prav tam. 6 Bistvena razlika med konkretnim primerom in zadevami, v katerih določena vloga ni bila poslana stranki v odgovor in v katerih torej ni mogoče predvideti ali bi bile navedbe oz. dokazi v odgovoru relevantni ali ne je, da je v konkretnem primeru to znano, saj je tožeča stranka odgovorila na vlogo tožene stranke, v odgovor pa ni podala relevantnih navedb in dokazov. 7 Prim sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018. 8 V zvezi z obvezno razlago oz. pojasnilom Odvetniške zbornice k tar. št. 39 OT pritožbeno sodišče pojasnjuje, da na takšno razlago oz. pojasnila sodišče ni vezano (prim. Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 996/2005 z dne 14. 9. 2005 in I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006).