Jedro

Ddefinicija končnega odjemalca iz 16. točke 4. člena EZ-1 je splošna, kar pomeni, da je potrebno upoštevati tudi druge določbe EZ-1, iz katerih izhaja vsebina, kdo šteje za končnega odjemalca, in pogoji, ki jih mora končni odjemalec izpolnjevati. Ker je po odprti pogodbi električno energijo kupovala druga družba, tožeče stranke ni mogoče šteti kot kupca in posledično kot končnega odjemalca v smislu 3. člena Uredbe in 16. točke 4. člena EZ-1, zaradi česar ni upravičena do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Naslovno sodišče je s sodbo II U 447/2017-25 z dne 19. 8. 2020 odpravilo odločbo družbe Borzen, operater trga z elektriko, d.o.o., št. E15100760003/neg/1 z dne 20. 10. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo št. 360-321/2015/7 z dne 4. 8. 2017 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, z navodilom, da ponovi postopek tako, da ugotovi, ali tožeča stranka kupuje energijo za lastno končno rabo in tako ustreza definiciji končnega odjemalca v skladu v 16. točko 4. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1), ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz Uredbe o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: Uredba).

2.Z izpodbijano odločbo je Borzen, d.o.o., v ponovnem postopku, zavrnil prijavo tožeče stranke za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, na podlagi vloge št. E1605196003 (1. točka izreka) in odločil, da stroški v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali (2. točka izreka).

3.V obrazložitvi izpodbijane odločbe Borzen, d.o.o. pojasnjuje, da imajo na podlagi 2. člena Uredbe izrazi, uporabljeni v tej Uredbi, enak pomen, kot je določen v EZ-1. Skladno s 16. točko 4. člena EZ-1 pomeni "končni odjemalec" fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo. EZ-1 v nadaljevanju splošno definicijo končnega odjemalca konkretizira v 39. členu, pri čemer določa, da imajo končni odjemalci elektrike pravico do dobave elektrike na podlagi odprte pogodbe o dobavi z dobaviteljem, ne glede na državo članico Evropske unije, v kateri je dobavitelj registriran, pri čemer mora dobavitelj pred sklenitvijo pogodbe o dobavi izpolnjevati zahteve glede članstva v bilančni shemi in druge zahteve, ki so določene z EZ-1 in drugimi predpisi o izvajanju dejavnosti dobave na trgu z elektriko v Republiki Sloveniji.

4.V nadaljevanju obrazložitve Borzen, d.o.o. pojasnjuje, da mu je, po opravljenih poizvedbah, dobavitelj elektrike A., d.o.o. sporočil, da je bila za obdobje 2012-2014 ter merilno mesto 2-9629 sklenjena odprta pogodba o dobavi med njim kot dobaviteljem (A., d.o.o.) ter družbo D., d.o.o. kot končnim odjemalcem elektrike. Ob upoštevanju izpostavljenih določb EZ-1 ter na podlagi pregleda listin, prejetih s strani sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo (v nadaljevanju SODO d.o.o.) kot tudi Sporazuma o porabi električne energije z dne 1. 10. 2015, ki je bil sklenjen med družbami C., d.d., Č., d.o.o. ter D., d.o.o. (v nadaljevanju: sporazum), ugotavlja, da tripartitni sporazum ne ustreza zakonski definiciji in pogojem odprte pogodbe o dobavi, saj družba D., d.o.o., kot izvajalec storitve porazdelitve stroškov po tem sporazumu, ni član bilančne sheme in posledično niti ne more biti dobavitelj. Iz devetega odstavka 102. člena EZ-1 pa izhaja, da se lahko odprta pogodba (o dobavi) sklene le med članom bilančne sheme in pravno ali fizično osebo. Glede na to, da družba D., d.o.o. (ki ima po sporazumu vzpostavljeno lastno notranje srednje napetostno omrežje s števci) ni članica bilančne sheme, se sporazum, po mnenju Borzen, d.o.o., ne more šteti kot odprta pogodba o dobavi, niti lastni notranji števci ne predstavljajo bilančne pripadnosti prevzemno-predajnega mesta. Tožeča stranka tako, po mnenju Borzen, d.o.o., kot prvostopenjskega organa, za obdobje 2012 do 2014 ni uspela dokazati, da je končni odjemalec elektrike na merilnem mestu 2-9629, saj ni predložila odprte pogodbe o dobavi elektrike, ki izpolnjuje zakonske pogoje. Pri svoji odločitvi se organ opira tudi na določbo 114. člena EZ-1, skladno s katero distribucijski operater (družba SODO d.o.o.) uporabniku sistema (v 42.točki 4. člena EZ-1 je določeno, da je to proizvajalec ali končni odjemalec) zagotovi uporabo distribucijskega sistema s sklenitvijo pogodbe o uporabi sistema, na podlagi katere se uporabnik zavezuje plačevati omrežnino, distribucijski operater pa se zaveže uporabniki omogočiti oddajo elektrike v sistem oziroma odjem elektrike iz sistema v okviru postavljene obratovalne omejitve. Uporabnik sistema pa je v konkretnem primeru nedvomno družba D., d.o.o.

5.Prvostopenjski organ v obrazložitvi še pojasnjuje, da je E., d.d. na podlagi pogodb omrežnino in prispevke za distribuirano električno energijo obračunaval družbi D., d.o.o., in da lastni (notranji) števci niso merilna mesta, ki so relevantna pri določitvi končnega odjemalca, niti na njih ni mogoče pridobiti s strani elektro operaterja preverjenih podatkov, ki so potrebni v procesu določanja upravičenosti do olajšav. Kdo je "dejanski" plačnik trošarine in kdo je "dejanski" končni odjemalec elektrike, je stvar notranje ureditve družb C., d.d., Č., d.o.o. ter D., d.o.o. Njihovo razmerje pa je bilo urejeno s sporazumom, ki ne določa, kdo je končni odjemalec elektrike, skladno z določbami EZ-1.

6.V skladu s 378. členom EZ-1 v povezavi s 377. členom EZ-1, je višina prispevka za spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov in soproizvodnje z visokim izkoristkom, ki ga plačujejo končni odjemalci, odvisna od moči in napetostne ravni prevzemno-predajnega mesta, kategorije odjemalca in namena uporabe energije. Prevzemno-predajno mesto je, skladno z 32. točko 4. člena (pravilno 36. člena) EZ-1, tisto mesto na prenosnem ali distribucijskem sistemu, kjer se izvajata prevzem in predaja elektrike in na katerem se izvajajo meritve ali drug način ugotavljanja realiziranih količin o oddaji in odjemu elektrike. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije v 2. členu definirajo prevzemno-predajno mesto kot mesto, ki ga v soglasju za priključitev določi SODO d.o.o. in kjer končni odjemalec prevzema električno energijo iz omrežja, ali mesto, kjer proizvajalec oddaja električno energijo v omrežje in kjer se navadno meri prevzeta ali dobavljena električna energija. Zgolj na prevzemno-predajnemu mestu se lahko odčitava elektrika oziroma določijo obračunske količine, to pa je v pristojnosti uradnega organa, t. j. družbe SODO d.o.o. oziroma pristojnega elektro distribucijskega podjetja na tem območju, v tem primeru E., d.d. SODO d.o.o. namreč določi prevzemno-predajno mesto, takrat pa tudi končnega odjemalca. Po mnenju Borzen d.o.o. gre tako za neločljivo povezana pojma, ki dokazujeta, da je končni odjemalec tisti, ki je v konkretnem primeru lastnik in plačnik, t. j. D., d.o.o. Ker po mnenju upravnega organa tožeča stranka ni končni odjemalec elektrike, ni ugotavljal, ali so izpolnjeni ostali pogoji za uvrstitev na seznam do znižanja prispevkov skladno z Uredbo.

7.Drugostopenjski organ je v odločbi o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke pritrdil stališčem organa prve stopnje. Pojasnjuje, da EZ-1 in Uredba izrecno res ne določata, da se lahko na seznam upravičencev do znižanega prispevka obnovljivih virov energije uvrsti, kdor je pri distribucijskem operaterju zaveden kot lastnik ali plačnik (npr. najemnik) na merilnem mestu1, temveč določata, da se lahko na seznam uvrsti "končni odjemalec". Izpostavlja, da EZ-1 poleg osnovne definicije končnega odjemalca na več mestih določa, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da subjekt šteje za končnega odjemalca. V Uredbi pa je določeno, da imajo izrazi, uporabljeni v tej uredbi, enak pomen, kot je določen v EZ-1. Kot resorno ministrstvo in pripravljalec EZ-1 in druge energetske zakonodaje, nadalje pojasnjuje, da se zakonodajalec ni "odločil za širši pojem glede opredelitve upravičenca za uvrstitev na seznam", kot zmotno meni tožeča stranka, temveč je upravičenost omejena zgolj in samo na končne odjemalce (tako kot tudi ostale pravice in obveznosti iz energetskih predpisov), kamor pa lahko spadajo tudi najemniki, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.

8.Drugostopenjski organ izpostavlja, da je definicija končnega odjemalca iz 16. točke 4. člena EZ-1 splošna (zato je v poglavju Splošne določbe) in se nanaša na cel zakon, torej se ne nanaša le na končne odjemalce električne energije, temveč tudi na končne odjemalce zemeljskega plina in toplote. Vsako od teh področij pa je urejeno v ločenem poglavju, saj so določbe glede končnih odjemalcev in terminologija po posameznih poglavjih specifični. Za konkretizacijo splošnega pojma "končni odjemalec" je zato, po mnenju pritožbenega organa, v posameznem primeru nujno potrebno upoštevati tudi vsebinske določbe zakona glede na relevantno vrsto energije (v predmetni zadevi gre za določbe o električni energiji) in ne zgolj splošno definicijo, kot je to storilo sodišče.

9.V nadaljevanju obrazložitve drugostopenjski organ izpostavlja, da je bistveno, da je končni odjemalec, ki je pogodbena stranka, zabeležen v evidenci distribucijskega operaterja kot končni odjemalec, t. j. nosilec pravic in obveznosti za posamezno merilno mesto. Če obstajajo tudi drugi subjekti, ki uporabljajo električno energijo, dobavljeno na posameznem merilnem mestu (kot je to npr. v predmetni zadevi), pa le-ti z vidika energetske zakonodaje niso relevantni, saj niso subjekti pravic in obveznosti s področja energetske zakonodaje, temveč svoje pravice in obveznosti urejajo samostojno v dogovoru s končnim odjemalcem - tistim, ki je evidentiran v evidenci operaterja.

10.Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je izraz "končni odjemalec" termin, ki je v EZ-1 natančno razdelan in ga ni dopustno tolmačiti na način, da je končni odjemalec vsak, ki uporablja električno energijo in za to nekomu plačuje. Tožeča stranka za tak subjekt uporablja izraz "dejanski končni odjemalec", kar je, po mnenju pritožbenega organa, kvečjemu laično in z vidika energetske zakonodaje napačno. Končni odjemalec je le subjekt, ki je pri distribucijskem operaterju evidentiran kot lastnik ali plačnik na določenem merilnem mestu, in ki kupuje električno energijo na podlagi neposredne individualne pogodbe, sklenjene z dobaviteljem. Za predmetno merilno mesto št. 2-9629 in relevantno obdobje od leta 2012 do 2014 je jasno, da tožeča stranka ni bila evidentirana ne kot lastnik ne kot plačnik in ni sklenila nobene od pogodb, ki jih mora skladno z EZ-1 skleniti končni odjemalec. Pogodbo o uporabi sistema (t. j. pogodbo o dostopu) ter pogodbo o dobavi z dobaviteljem za predmetno merilno mesto in predmetno obdobje je namreč sklenila družba D., d.o.o. V obdobju 2012 do 2014 je bila torej tožeča stranka zgolj družba, ki se oskrbuje z električno energijo prek merilnega mesta končnega odjemalca družba D., d.o.o., kateri distribucijski operater in dobavitelj izstavljata račune. Kako in če sploh bo družba te stroške prenesla naprej na družbe, ki za njenim merilnim mestom koristijo električno energijo, je njena odločitev (lahko bi jih npr. vštela v najemnino, razdelila med najemnike po kvadraturi, po pavšalu ali kateremkoli drugem ključu). Družbi C., d.d. in D., d.o.o. sta za ta namen s tožečo stranko sklenili sporazum, katerega, po mnenju pritožbenega organa, nikakor ni mogoče šteti za pogodbo o dobavi po EZ-1, saj nobena od strank ni registriran dobavitelj (tudi če bi D., d.d. res imela registrirano dejavnost prodaje električne energije, še vedno ne bi bila dobavitelj, saj ne izpolnjuje v EZ-1 predpisanih pogojev za dobavitelja). Da ne gre za pogodbo o dobavi, pa je, po mnenju pritožbenega organa, jasno tudi iz samega sporazuma, v katerem je izrecno navedeno, da je lastnik in plačnik v razmerju do vsakokratnega dobavitelja družba D., d.o.o., ki bo stroške delila med koristnike na podlagi notranjih števcev.

11.Po mnenju drugostopenjskega organa tudi morebitna lastniška povezanost družb oziroma organiziranost v obliki holdinga ni relevantna, saj gre za različne pravne osebe, ki so pravno samostojne družbe (vsaka od njih samostojno prevzema pravice in obveznosti) in kot končni odjemalec bi lahko bila pri distribucijskem operaterju zavedena katerakoli od njih, tudi tožeča stranka, če bi lastnica (D., d.d.) s tem soglašala. Vsakršna primerjava oz. sklic na "zaprti distribucijski sistem" (89. - 96. člen EZ-1) je, po mnenju organa, napačna, saj gre za pravno popolnoma drugačno situacijo. Status zaprtega distribucijskega sistema namreč prizna Agencija za energijo z odločbo, njegov operater pa dobi enake pravice in odgovornosti kot distribucijski operater, a v predmetni zadevi, po mnenju organa, ne gre za tak sistem, kar nenazadnje izpostavlja tudi tožeča stranka.

12.Drugostopenjski organ še navaja, da je upravni organ v ponovljenem postopku praviloma vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), po ustaljeni sodni praksi pa navedena vezanost ni absolutna, če za to obstajajo utemeljene pravne okoliščine. V predmetni zadevi tako ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ nista mogla slediti mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, saj se je sodišče oprlo na zgolj en člen EZ-1 (16. točka 4. člena EZ-1 - definicija splošnega pojma), kar po mnenju organa ne zadostuje za odgovor na temeljno vprašanje, kdo izpolnjuje pogoje za končnega odjemalca električne energije. Pojasnjuje, da imata organa za odstop od stališča sodišča utemeljene pravne razloge, ki so v obrazložitvah tako prvostopenjske kot drugostopenjske odločbe obširno pojasnjeni.

13.Po presoji drugostopenjskega organa so neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke, da je prvostopenjski organ bistveno kršil pravila upravnega postopka, s tem ko jo je pozval na predložitev posameznih dokazov, za katere ni imel ustrezne materialnopravne podlage, zaradi česar naj bi bila podana kršitev načela zakonitosti. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ ključno sporno dejstvo ugotovil s preverjanjem zahtevanih dokumentov, zato se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je kršil načelo zakonitosti. V predmetnem postopku je prvostopenjski organ ponovno ugotavljal dejansko stanje in na podlagi dejstev ter dokazov, skladno z načeloma materialne resnice in zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), v zadevi sprejel ustrezno odločitev.

Tožbene navedbe

14.Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo. Meni, da je razlaga tožene stranke glede uporabe novo izpostavljenih določb materialnega prava (med drugim 39., 114., 377., 378. člena EZ-1), brez pravnega učinka, saj je tožena stranka v ponovnem postopku vezana na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka. Upravni organ je namreč, po mnenju tožeče stranke, namesto da bi ravnal v skladu s sodbo naslovnega sodišča II U 447/2017 z dne 19. 8. 2020 in ugotovil, ali tožeča stranka kupuje električno energijo za lastno končno rabo, ob upoštevanju mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava, posegel po drugi materialnopravni podlagi, za kar ni imel utemeljenih razlogov. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep X Ips 220/2016 in sodba I Up 183/2016), pri čemer izpostavlja, da lahko upravni organ od vezanosti na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka, kot tudi od s sodbo ugotovljenih dejstev, odstopi le izjemoma, tovrstne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso obstajale. Naslovno sodišče je namreč v sodbah II U 447/2017-25 z dne 19. 8. 2020 in II U 448/2017-24 z dne 4. 9. 2019 odločilo, da tako EZ-1 kot posledično Uredba ne določata, da je končni odjemalec, ki se uvrsti na seznam upravičencev, lahko le lastnik in plačnik merilnega mesta. Tožeča stranka pa meni, da je v luči sodbe naslovnega sodišča, v ponovljenem postopku, na podlagi predloženih dokazil (sporazuma o porabi električne energije in posameznih računov s tabelarnim pregledom porabe, kar naj v tem postopku predloži tožena stranka), uspela dokazati, da kupuje električno energijo za lastno končno rabo in tako ustreza definiciji končnega odjemalca.

15.Tožeča stranka izpostavlja še bistveno kršitev pravil upravnega postopka s strani prvostopenjskega organa, saj jo je slednji v ponovljenem postopku pozival na predložitev posameznih dokazov, za kar ni imel ustrezne materialnopravne podlage. Meni, da je zato podana kršitev načela zakonitosti, izraženega v 4. členu ZUP, na podlagi katerega smejo organi v upravnem postopku nalagati strankam le ukrepe, ki jih določa materialni zakon ali na podlagi zakona izdan predpis. Prvostopenjski organ je kljub s strani tožeče stranke očitani kršitvi, vztrajal pri posredovanju spornih dokazov, kar po njenem mnenju nakazuje na nezakonito in arbitrarno delovanje upravnega organa v ponovnem postopku, in je tako v nasprotju z določbami upravnega postopka (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS U 924/93).

16.V nadaljevanju tožbe tožeča stranka izpostavlja, da je lastnica in plačnica merilnega mesta družba D., d.o.o., ki kot lastnica elektrarn opravlja dejavnost proizvodnje in prodaje električne energije nadaljnjim porabnikom. D., d.o.o. so v lasti D., d.d., ki ima največji lastniški delež v družbi C., d.d., slednja pa ima večinski lastniški delež v družbi Č., d.o.o. (tožeči stranki). Tako velja navedene družbe obravnavati v kontekstu holdinga oziroma povezanih družb, kar je razlog, da nasproti distributerju in dobavitelju električne energije (E., d.d.) kot lastnik in plačnik nastopa družba D., d.o.o., družbi C., d.d. in Č., d.o.o. pa sta edina odjemalca električne energije znotraj predmetnega merilnega mesta, pri čemer tudi razpolagata z lastnima internima števcema za porabljeno električno energijo in končno moč.

17.Po mnenju tožeče stranke je napačno stališče upravnega organa, da EZ-1 na več mestih določa, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da subjekt šteje za končnega odjemalca. Tovrstnih pogojev namreč EZ-1 ne vsebuje, saj določa le, da končni odjemalec pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo in ne, kot to navaja tožena stranka, da je končni odjemalec le subjekt, ki je pri distribucijskem operaterju evidentiran kot lastnik ali plačnik na določenem merilnem mestu oziroma ima z operaterjem sklenjeno pogodbo o uporabi sistema oziroma pogodbo o dostopu. Zakonska določba v zvezi z opredelitvijo končnega odjemalca je gramatikalno jasna in po mnenju tožeče stranke ne potrebuje dodatnih razlagalnih argumentov. Dejstvo, da EZ-1 na posameznih mestih navaja upravičenja končnega odjemalca, pa po oceni tožeče stranke v ničemer ne vpliva na njegovo opredelitev, podano v 16. točki 4. člena EZ-1.

18.Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v sporu polne jurisdikcije odpravi, podredno pa predlaga, da jo v celoti odpravi in vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Navedbe v odgovoru na tožbo

19.Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, v odgovoru na tožbo pa navaja zgolj, da prereka vse trditve tožeče stranke in vztraja pri svoji odločitvi.

K točki I izreka

20.Tožba ni utemeljena.

21.Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je, v ponovnem postopku, zavrnila zahtevek (prijavo) tožeče stranke za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.

22.V obravnavani zadevi je sporno, ali je mogoče tožečo stranko šteti kot kupca in končnega odjemalca električne energije.

23.V zvezi s tožbenim ugovorom, da je upravni organ posegel po drugi materialno pravni podlagi, sodišče najprej pojasnjuje, da ob presoji izpodbijanih odločb sodišče izhaja iz obrazložitve, kot jo je navedel organ odločanja. Tožena stranka lahko uporabi določila zakona ali Uredbe, ki so veljala v trenutku odločanja in lahko ustrezneje ali bolj argumentirano z navedbo razlogov za svojo odločitev obrazloži izdano odločbo, kar je v ponovnem postopku tudi storila, še posebej ob upoštevanju dejstva, da prvi izpodbijani odločbi nista bili zadostno obrazloženi. Ključno je, da organ odločanja konkretizirano navede razloge za svojo odločitev, kar je v ponovljenem postopku storil in s tem sledil navodilom sodišča. Tudi po stališču sodišča pa tožeče stranke v konkretnem primeru ni mogoče šteti kot končnega odjemalca, ki kupuje električno energijo, saj navedenega v ponovnem postopku ni uspela dokazati iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Pravna presoja

24.Uredba v 3. členu končne odjemalce električne energije opredeljuje kot zavezance za plačilo prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, ki za vsako prevzemno-predajno mesto plačajo prispevek za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji z visokim izkoristkom. Nadalje iz 10. člena Uredbe izhaja, da Center za podpore (t. j. Borzen d.o.o.) vzpostavi seznam končnih odjemalcev električne energije, ki so upravičeni do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (seznam upravičencev), ki je javno dostopen na spletnih straneh Centra za podpore. Seznam upravičencev vsebuje podatke o nazivu in sedežu upravičenca, nazivu, naslovu in številki merilnega mesta upravičenca, za katera se določa višina prispevka na podlagi tretjega, četrtega in šestega odstavka 6. člena te Uredbe (10. člen Uredbe). Za znižanje prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, je relevantno vprašanje, ali tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje iz Uredbe, za uvrstitev na seznam upravičencev.

25.Uredba v splošnih določbah samega pomena izraza končnega odjemalca ne opredeljuje, temveč v 2. členu določa, da imajo izrazi, uporabljeni v tej uredbi, enak pomen, kot je določen v EZ-1. Iz 16. točke 4. člena EZ-1 pa izhaja, da končni odjemalec pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo.

26.Sodišče se, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, sklicuje na ugotovitve organa, ki utemeljujejo zaključek o tem, da je definicija končnega odjemalca iz 16. točke 4. člena EZ-1 splošna in se nanaša na cel zakon, torej ne le na končne odjemalce električne energije, temveč tudi na končne odjemalce zemeljskega plina in toplote, vsako od teh področij pa je urejeno v ločenem poglavju, saj so določbe glede končnih odjemalcev in terminologija po posameznih poglavjih specifični. Sodišče pri tem pojasnjuje, da med splošne določbe spadajo nekoliko bolj tehnične določbe, v katerih se uredijo pomembna vprašanja, ki so skupnega pomena za cel predpis (in v njem podrobneje obdelana), niso pa po naravi in vsebini "načelnega" pomena. V ta del predpisa spadajo določbe, kot so okvirna opredelitev vsebine, ki jo predpis ureja, pomen izrazov, če so opredeljeni v enem samem členu, in pristojnosti organov. Pomen izrazov se lahko določi v zbirnem členu ali v posameznih členih. Opredelitev v zbirnem členu na začetku besedila predpisa se uporabi, če bi zaradi velikega števila izrazov njihovo opredeljevanje po posameznih členih skozi besedilo vodilo k slabši preglednosti. V podzakonskih predpisih se uporabljajo izrazi, kot so opredeljeni v zakonu, ki je podlaga za njihovo izdajo, zato jih ni treba znova opredeliti niti ne izrecno določiti, da imajo izrazi enak pomen, kot ga določa zakon, ki je podlaga za njegovo izdajo. Še posebej pa ni dopustno v podzakonskem predpisu izrazom, opredeljenim v zakonu, določiti drugačnega pomena. Če bi posamezna vsebina presegala opredelitev izraza, se takega izraza ne opredeli v zbirnem členu, ampak v osrednjem delu predpisa. Organ torej ni posegel po drugi materialno pravni podlagi, ampak je le to dodatno argumentiral in vsebinsko napolnil. Kot je organ pojasnil, je za konkretizacijo splošnega pojma "končni odjemalec", v posameznem primeru nujno potrebno upoštevati tudi vsebinske določbe zakona glede na relevantno vrsto energije (v predmetni zadevi gre za določbe o električni energiji) in ne zgolj splošno definicijo, pri čemer je tožena stranka celovito, logično prepričljivo in podrobno argumentirano navedla svoje razloge za sprejeto odločitev. Tako je treba zavrniti ugovor tožeče stranke, da tožena stranka napačno vztraja, da EZ-1 na več mestih določa, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da subjekt šteje za končnega odjemalca.

27.Sodišče pritrjuje stališču upravnega organa, da lahko pogodbo o uporabi sistema in pogodbo o dobavi sklepata bodisi imetnik soglasja za priključitev (t. j. lastnik merilnega mesta) ali z njegovim soglasjem tretja oseba, ki tako postane "plačnik" na tem merilnem mestu (npr. najemnik). EZ-1 torej ne preprečuje najemnikom, da bi postali končni odjemalci. V obravnavanem primeru prav tako ne gre za situacijo, ki jo v tožbi omenja tožeča stranka, da jim najemodajalec ne bi želel (neposredno) prepustiti plačila električne energije, in da zato ne bi nastopali v vlogi kupca (tega tožeča stranka niti ne zatrjuje), zaradi česar so po presoji sodišča ugovori in v tem delu tožbe zatrjevane kršitve 14., 74. in 147. člena Ustave RS neutemeljeni. Upravni organ pa je tudi ustrezno pojasnil, zakaj tripartitni sporazum, sklenjen med tožečo stranko in družbama C., d.d. ter D., d.o.o., ne more predstavljati odprte pogodbe o dobavi, in da lastna merilna mesta pri določitvi končnega odjemalca ne morejo biti upoštevna.

28.Sodišče torej kot pravilno in skladno z določbami EZ-1 šteje ugotovitve prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da je definicija končnega odjemalca iz 16. točke 4. člena EZ-1 splošna, kar pomeni, da je potrebno, kot je v izpodbijani odločbi pojasnil upravni organ, upoštevati tudi druge določbe EZ-1, iz katerih izhaja vsebina, kdo šteje za končnega odjemalca, in pogoji, ki jih mora končni odjemalec izpolnjevati. Iz 39. člena EZ-1 namreč izhaja, da imajo končni odjemalci elektrike pravico do dobave elektrike na podlagi odprte pogodbe o dobavi z dobaviteljem, pri tem pa je bila za sporno obdobje 2012-2014 in merilno mesto 2-9629 sklenjena odprta pogodba med dobaviteljem E., d.o.o. in D., d. o. o. in ne med dobaviteljem ter tožečo stranko. Skladno s 101. členom EZ-1 končni odjemalec kupuje v svojem imenu na podlagi odprte pogodbe, dobavitelj pa prodaja končnim odjemalcem. V predmetni zadevi pa je bila kupka, ki je kupovala elektriko po odprti pogodbi, ki jo je imela sklenjeno z dobaviteljem, v navedenem obdobju, nedvomno družba D., d. o. o. in ne tožeča stranka.

29.Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v danem primeru z vsemi izvedenimi dokazi, ki izhajajo iz odločbe organa prve in druge stopnje, jasno, da končni kupec v obdobju 2012-2014 ni tožeča stranka, temveč družba D., d.o.o. (kot izhaja iz izdanih računov in pogodb), pri čemer ta družba tožeči stranki dovoljuje uporabo električne energije in si na podlagi sporazuma, glede na lastno nameščene notranje števce, deli stroške glede na porabo. Način delitve in plačila pa je stvar notranjih razmerij med družbami, ki so tudi lastniško povezane, saj navedeno izhaja iz njihovega medsebojno sklenjenega sporazuma. Ker je torej v predmetni zadevi po odprti pogodbi električno energijo kupovala družba D., d.o.o., tožeče stranke za obdobje od 2012 do 2014 ni mogoče šteti kot kupca in posledično kot končnega odjemalca, saj ji niso bili izstavljeni računi za porabljeno električno energijo. V zadevi namreč ni sporno, da je v obravnavanem obdobju (2012-2014) bila lastnica in plačnica merilnega mesta družba D., d.o.o., kateri je dobavitelj na podlagi pogodbe o dobavi obračunaval omrežnino in prispevke za distribuirano električno energijo.

30.Tožeča stranka glede na vse navedeno tudi po stališču sodišča ni uspela dokazati, da je končna odjemalka oziroma končni kupec v smislu 3. člena Uredbe in 16. točke 4. člena EZ-1, zaradi česar ni upravičena do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.

31.Sodišče prav tako zavrača ugovor tožeče stranke, da je šlo v postopku pred organom odločanja za bistveno kršitev pravil postopka, ko jo je organ pozval na predložitev dokazov, saj toženi stranki načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, h kateremu je organ zavezan, nalaga dolžnost, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Organ je s tem, da je tožečo stranko pozval zgolj na predložitev dokazov, izpolnjeval dolžnost iz drugega odstavka 140. člena ZUP, po katerem mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranko pozvati, da za svoje navedbe predlaga oziroma predloži dokaze, če tega stranka sama ne stori.

32.Po presoji sodišča je tako odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka

33.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede neizvedbe glavne obravnave

34.Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo med strankama sporno pravno vprašanje, ali je, ob upoštevanju 16. točke 4. člena in drugih relevantnih določb EZ-1, tožečo stranko šteti kot kupca in končnega odjemalca, medtem ko relevantno stanje med strankama (dejstvo, da je lastnica in plačnica na merilnem mestu 2-9629 družba D., d.o.o.) ni bilo sporno. O vsebinsko identičnem vprašanju je sodišče tudi sicer že pravnomočno odločilo s sodbo II U 154/2020 z dne 19. 1. 2024, pri čemer je bila v navedeni zadevi tožeča stranka C., d.d, enako kot v predmetni zadevi, povezana družba z družbo D., d.o.o., šlo pa je tudi za isto odjemno mesto 2-9629 (prim. četrta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Za razliko od zadeve, vodene pod opr. št. II U 154/2020, pa tožeča stranka po pozivu sodišča, poslanem v okviru materialnega procesnega vodstva, v danem roku ni konkretizirala dokaznih predlogov z zaslišanjem zakonitih zastopnikov družb C., d.d., Č., d.o.o. in D., d.o.o. ter ni pojasnila, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati (286. in 286. člen Zakona o pravdnem postopku- ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zaradi česar sodišče tudi ni moglo izvesti predlaganega dokaza. Poleg tega je tožena stranka, skladno s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, podala soglasje, da sodišče odloči brez glavne obravnave, tožeča stranka pa na poziv sodišča ni odgovorila, pri čemer je bila seznanjena, da če v danem roku ne bo odgovorila, sodišče le-te ne bo izvedlo.

-------------------------------

1Drugostopenjski organ na tem mestu pojasnjuje, da je za namen te odločbe izraza "merilno mesto" in "prevzemno-predajno mesto" primerno uporabljati kot sopomenki.

2Nomotehnične smernice, služba Vlade RS za zakonodajo, Ljubljana, 2018, NUK Ljubljana.

3Tožeča stranka nasprotno meni, da EZ-1 tovrstnih pogojev ne vsebuje, saj določa le, da končni odjemalec pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo.

4Sodišče je v pozivu z dne 17. 7. 2024 tožečo stranko tudi opozorilo, da če v danem roku ne bo podala navedb in dokazov, sodišče njenih kasnejših navedb in predlaganih dokazov ne bo upoštevalo, razen če bo dokazala, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti in dokazov predložiti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja tega upravnega spora.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 4, 4-16

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Uredba o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (2015) - člen 2, 3, 6, 10

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.