Jedro

Na podlagi določb 40. člena ZIZ mora upnik v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, med drugim, navesti dolžnikovo obveznost (tretja alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ) in predlogu za izvršbo priložiti izvršilni naslov (peti odstavek 40. člena ZIZ). V skladu z načelom stroge formalne legalitete sme sodišče izvršbo dovoliti le za izterjavo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnega naslova (17. člen ZIZ). V ta namen mora zato ob dovolitvi izvršbe opraviti preizkus, ali terjatev, ki jo uveljavlja upnik, ima podlago v izvršilnem naslovu. Sodišče druge stopnje na načelni ravni soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko sodišče preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom opravi le, če je terjatev (dolžnikova obveznost) v predlogu za izvršbo opredeljena tako, da takšen preizkus omogoča. Vendar pa ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na vsebino predloga za izvršbo in vsebino izvršilnega naslova zmotno zaključilo, da v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Res je, da so v izvršilnem naslovu stroški upnika odmerjeni v znesku 97,12 EUR in da bi bil upnik zakonske zamudne obresti od tega zneska upravičen zahtevati že od 31. 1. 2012 dalje, v predlogu za izvršbo pa je iz naslova terjatve izvršilnih stroškov uveljavljal le znesek 67,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013 dalje. Vendar pa dejstvo, da je upnik v predlogu za izvršbo predlagal izvršbo za izterjavo nižjega zneska izvršilnih stroškov, kot izhaja iz izvršilnega naslova, in za izterjavo obresti od poznejšega datuma, kot izhaja iz izvršilnega naslova, ne pomeni, da ni omogočen preizkus skladnosti terjatve, ki jo uveljavlja upnik, s terjatvijo, določeno v izvršilnem naslovu. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik v predlogu za izvršbo v zvezi z izterjevano terjatvijo iz naslova stroškov natančno pojasniti, kako jo je obračunal, in da sicer preizkus predloga za izvršbo po uradni dolžnosti ni mogoč.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I izreka na podlagi izvršilnega naslova - sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, VL 214302/2011 z dne 4. 1. 2012 dovolilo izvršbo zaradi izterjave upnikove denarne terjatve, in sicer 210,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2010 dalje do plačila in izvršilnih stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot sredstvi izvršbe je dovolilo izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in izvršbo na dolžnikovo plačo in druge stalne denarne prejemke. Pod točko II izreka je predlog za izvršbo v delu, v katerem je upnik predlagal izvršbo zaradi izterjave izvršilnih stroškov v znesku 67,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013 dalje do plačila, zavrglo. Pod točko III izreka je dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa povrniti izvršilne stroške v znesku 118,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je upnikov zahtevek za povrnitev stroškov z dne 11. 12. 2024 zavrnilo. Pod točko IV izreka je zavrnilo upnikova zahtevka za povrnitev stroškov z dne 27. 12. 2024 in 15. 1. 2025.

2.Zoper točko II izreka sklepa se je po pooblaščencu pravočasno pritožil upnik. Sodišču prve stopnje je očital, da je v tem delu izpodbijanega sklepa na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega in izvršilnega postopka ter storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter posledično pod točko II izreka sprejelo nepravilno odločitev, ki je tudi v nasprotju z Ustavo RS. Upnik je sodišču prve stopnje očital, da je ravnalo nepravilno in arbitrarno, ko je zavrženje predloga za izvršbo oprlo na ugotovitev, da je bil upnik predhodno pozvan, da predlog za izvršbo dopolni na način, da pojasni in izkaže izračun zahtevka ter navede datume in zneske posameznih plačil dolžnika, in opozorjen, da bo sodišče njegov predlog za izvršbo sicer zavrglo. Izpostavil je, da določila ZIZ upniku takšnega ravnanja v fazi dovolitve izvršbe ne nalagajo, zaradi česar takšna zahteva sodišča prve stopnje nima pravne podlage. Upnik je nadalje navedel, da je sodišču prve stopnje kljub temu pojasnil, da zahteva manj, kot izhaja iz izvršilnega naslova, sodišče pa je kljub temu zavzelo stališče, da lahko le na tako zahtevan način opravi preizkus predloga za izvršbo po uradni dolžnosti. Upnik je menil, da njegov predlog za izvršbo, kljub temu da ni predložil izračuna, ni bil formalno pomanjkljiv, saj je predlogu za izvršbo priložil izvršilni naslov, na podlagi katerega je oblikoval predlog za izvršbo, pri čemer je predlog za izvršbo tudi skladen z izvršilnim naslovom. Po mnenju upnika je s tem svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v celoti zadostil. Upnik je kot neutemeljeno ocenil zahtevo sodišča prve stopnje, da bi moral že ob vložitvi predloga za izvršbo pojasniti, v kakšni višini in kdaj so bila opravljena plačila in koliko terjatve je že bilo poplačane. Prav tako je nasprotoval temu, da naj bi v vlogi z dne 27. 12. 2024 navedel, da je bila njegova terjatev delno plačana. Pojasnil je, da je v tej vlogi sicer res izpostavil, da se lahko dolžnik do zatrjevane višine dolga izjasni v ugovoru s predložitvijo svojega izračuna in s podajo navedb o že izvršenih plačilih. Vendar pa je v tem delu zgolj citiral točko 6 obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 798/2024 z dne 4. 12. 2024, ki ga je sodišču na zahtevo tudi predložil. Upnik je izpostavil, da je po izvršilnem naslovu upravičen zahtevati znesek 97,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2012 do plačila, v predlogu za izvršbo pa je zahteval nižji znesek (67,41 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od kasnejšega datuma (29. 11. 2013). Upnik je tako določno opredelil znesek, ki ga zahteva, in s tem zadostil trditvenemu bremenu, hkrati pa je predložil tudi izvršilni naslov, v katerem je podlaga za tako oblikovani zahtevek, s čimer je zadostil dokaznemu bremenu. Dejstvo, da je upnik zahteval manj, kot mu pripada po izvršilnem naslovu, po mnenju upnika ni ovira, da sodišče ne bi moglo opraviti uradnega preizkusa utemeljenosti predloga za izvršbo. Upnik je tudi menil, da mu v tem primeru ni treba pojasnjevati višine terjatve, saj maksimalna višina izhaja iz izvršilnega naslova, v zvezi s takim stališčem pa se je skliceval na sklep VSM I Ip 798/2024. Upnik je nadalje pojasnil tudi svoje stališče v zvezi s primernostjo izvršilnega naslova za izvršbo z vidika opredeljenosti obveznosti in se v zvezi s tem skliceval na sklep VSL II Ip 2533/2015 z dne 16. 10. 2015. Sodišču druge stopnje je predlagal, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je stroške pritožbe.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Na podlagi določb 40. člena ZIZ mora upnik v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, med drugim, navesti dolžnikovo obveznost (tretja alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ) in predlogu za izvršbo priložiti izvršilni naslov (peti odstavek 40. člena ZIZ). V skladu z načelom stroge formalne legalitete sme sodišče izvršbo dovoliti le za izterjavo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnega naslova (17. člen ZIZ). V ta namen mora zato ob dovolitvi izvršbe opraviti preizkus, ali terjatev, ki jo uveljavlja upnik, ima podlago v izvršilnem naslovu. Sodišče druge stopnje na načelni ravni soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko sodišče preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom opravi le, če je terjatev (dolžnikova obveznost) v predlogu za izvršbo opredeljena tako, da takšen preizkus omogoča. Vendar pa ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na vsebino predloga za izvršbo in vsebino izvršilnega naslova zmotno zaključilo, da v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen.

5.Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem upnika, da je njegov predlog za izvršbo tudi v delu, v katerem je na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, VL 214302/2011 z dne 4. 1. 2012 predlagal izvršbo za izterjavo dela zneska izvršilnih stroškov v višini 67,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013, formalno popoln in oblikovan tako, da je v celoti omogočen preizkus njegove skladnosti s predlogu za izvršbo priloženim izvršilnim naslovom. S tem, ko je upnik v predlogu za izvršbo določno navedel višino dolžnikove obveznosti iz naslova izvršilnih stroškov, v zvezi z izterjavo katere je predlagal izvršbo, pri čemer je opredelil tako znesek izterjevane "glavnice" (67,41 EUR) kot tudi dan začetka teka izterjevanih zakonskih zamudnih obresti od tega zneska (29. 11. 2013), je v celoti zadostil zahtevi iz tretje alineje prvega odstavka 40. člena ZIZ. Predlogu za izvršbo pa je skladno s petim odstavkom 40. člena ZIZ priložil tudi izvršilni naslov, na podlagi katerega je uveljavljal izvršbo za izterjavo te terjatve.

6.Res je, da so v izvršilnem naslovu stroški upnika odmerjeni v znesku 97,12 EUR in da bi bil upnik zakonske zamudne obresti od tega zneska upravičen zahtevati že od 31. 1. 2012 dalje, v predlogu za izvršbo pa je iz naslova terjatve izvršilnih stroškov uveljavljal le znesek 67,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013 dalje. Vendar pa dejstvo, da je upnik v predlogu za izvršbo predlagal izvršbo za izterjavo nižjega zneska izvršilnih stroškov, kot izhaja iz izvršilnega naslova, in za izterjavo obresti od poznejšega datuma, kot izhaja iz izvršilnega naslova, ne pomeni, da ni omogočen preizkus skladnosti terjatve, ki jo uveljavlja upnik, s terjatvijo, določeno v izvršilnem naslovu. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik v predlogu za izvršbo v zvezi z izterjevano terjatvijo iz naslova stroškov natančno pojasniti, kako jo je obračunal, in da sicer preizkus predloga za izvršbo po uradni dolžnosti ni mogoč. Glede na to da je terjatev, ki jo izterjuje upnik, očitno nižja od terjatve v izvršilnem naslovu, sodišče druge stopnje v tej fazi postopka ne najde razloga za dvom o tem, ali izterjevana terjatev ima podlago v izvršilnem naslovu. Presoja, ali je upnik pri izračunu višine terjatve, ki jo izterjuje, pravilno upošteval vsa dejstva, na podlagi katerih je terjatev po izdaji izvršilnega naslova morebiti že delno prenehala, pa ne spada v okvir preizkusa skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom, ki ga mora izvršilno sodišče ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete opraviti ob dovolitvi izvršbe, ampak se bo lahko, če bo dolžnik v tej zvezi vložil ustrezno obrazložen ugovor, opravila v morebitnem nadaljnjem ugovornem postopku.

7.V tej zvezi tudi ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da bi bila dolžniku možnost vsebinskega ugovora zagotovljena le, če bi upnik pojasnil, kako je obračunal terjatev, ki jo uveljavlja iz naslova v izvršilnem naslovu priznanih stroškov. Dejstvo, da upnik v predlogu za izvršbo ni podal določnih navedb o tem, zakaj zahteva nižji znesek terjatve, kot izhaja iz izvršilnega naslova, in ni pojasnil, kako je obračunal uveljavljano terjatev, dolžniku ne preprečuje vložitve ustrezno obrazloženega ugovora. Ni namreč ovir, da dolžnik, ki meni, da je terjatev zaradi morebitnih plačil ali iz drugih razlogov prenehala v večjem obsegu, kot je to v predlogu za izvršbo upošteval upnik, navede vsa plačila, ki jih je opravil na račun terjatve, oziroma navede druga dejstva, na podlagi katerih je terjatev (delno) prenehala, in v tej zvezi predloži dokaze ter z lastnim obračunom terjatve na ta način izkaže, da upnik terjatev uveljavlja v previsokem znesku.

8.Glede na pojasnjeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje upnika s sklepom z dne 19. 12. 2024 neutemeljeno pozvalo k dopolnitvi predloga za izvršbo tako, da pojasni in izkaže izračun zahtevka za izterjavo zneska 67,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013 dalje ter navede datume in zneske posameznih delnih plačil dolžnika. Za takšen poziv, glede na to, da je bil upnikov predlog za izvršbo formalno popoln in je v celoti omogočal preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage. Posledično pa je na dejstvo, da upnik ni ravnal v skladu s pozivnim sklepom, tudi neutemeljeno oprlo svojo odločitev o zavrženju upnikovega predloga za izvršbo.

9.Sodišče druge stopnje je upnikovi pritožbi zato ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o upnikovem predlogu za izvršbo v obsegu, v katerem je izvršbo predlagal tudi za izterjavo zneska 67,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013.

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 40, 40/1, 40/1-3, 40/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.